Jedro

Institut vrnitve plačane carine in plačila obresti od vrnjene carine iz 158. člena CZ se uporabi ne glede na vrsto carinskega postopka, ki je bil konkretno izveden.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 – odl. US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 30.7.2001, s katero je prvostopenjski carinski organ zavrnil zahtevo za vračilo zamudnih obresti od vrnjenega carinskega dolga v znesku 5.462.781,13 SIT (nepravilno: 6.462.781,13 SIT) ter zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 19.4.2000 do dneva plačila. Prvostopenjski carinski organ je z meritornimi odločbami, ki so bile izdane 8., 9. in 10.4.1998 k plačilu carinskega dolga zavezal družbo A. d.o.o., Ljubljana, ki je v predmetnih carinskih postopkih nastopala kot deklarant za tožečo stranko. Drugostopenjski carinski organ je nato (z odločbo z dne 28.3.2000) odpravil prvostopenjske odločbe, s katerimi je bilo naloženo plačilo carinskega dolga, in zadeve vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Omenjena družba je nato vložila zahtevek za povračilo plačanih dajatev in prosila, da naj se skupni znesek dajatev povrne tožeči stranki kot prejemnici blaga, ki je tudi dejansko plačala carinski dolg. Dne 27.6.2001 pa je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo obresti od plačanega in nato vrnjenega carinskega dolga.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je tožena stranka od povrnjenega carinskega dolga dolžna plačati tudi zamudne obresti. V skladu z drugim odstavkom 158. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99) se obresti za plačan carinski dolg plačajo le, če je do zahtevka za povračilo prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ker gre za izjemo od splošnega načela, po katerem se plačan carinski dolg povrne le do zneska, za katerega se dokaže, da ni bil zakonsko dolgovan, je treba po mnenju prvostopenjskega sodišča določbo glede obresti razlagati restriktivno. V tem okviru je treba razumeti tudi določbo 670. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju: UICZ), ki se nanaša na 158. člen CZ. Odprava odločb v pritožbenem postopku ne izkazuje, da je šlo pri ravnanju carinskega organa za veliko malomarnost, poleg tega pa carinski dolžnik ob vložitvi zahtevka za povračilo plačane carine tega niti ni zatrjeval. Zavrnilo je tudi subsidiarno rabo določb tretjega in četrtega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 – sklep US, 87/97, 35/98 – odl. US, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 – odl. US, 97/01), ki urejajo vračilo obresti od preveč plačanega davka z obrazložitvijo, da je CZ kot specialni predpis to vprašanje uredil drugače. Tožeča stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in odloči o stroških postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče sodbo izreklo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bistveno vsebino spisa namesto predsednika senata povzel sodnik poročevalec, kar je v nasprotju z ZUS. Dokazne predloge je sodišče zavrnilo pavšalno brez obrazložitve, s čimer je stranki kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodba vsebinsko ni obrazložena, saj v njej ni pojasnjeno, zakaj je v obravnavani zadevi uporabljen 158. člen CZ, ki bi se moral uporabljati izključno za imetnike dovoljenj v postopkih z ekonomskim učinkom. Poleg tega se omenjeni člen nanaša le na računske napake, saj organu ni moč očitati malomarnosti pri meritornem odločanju. Meni tudi, da ni jasno, kdo in v katerem postopku naj to krivdo sploh ugotavlja. Prvostopenjsko sodišče se sploh ni ukvarjalo s pojmom velike malomarnosti. Očita mu tudi, da je njegova razlaga 158. člena CZ ustavno neprijazna. Drugi odstavek navedenega člena ne izključuje uporabe tretjega in četrtega odstavka 95. člena ZDavP. Kršena sta bila 154. in 155. člen Ustave Republike Slovenije (URS), saj je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno uporabilo Zakon o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (CZ-B, Uradni list RS, št. 32/99), ki se je začel uporabljati 1.7.1999, prvostopenjski postopek pa se je začel 8., 9. oziroma 10.4.1998. Ta novela je, poleg tega, da je spremenila besedilo drugega odstavka 158. člena CZ, določila tudi pooblastilo vladi za sprejem UICZ, na katero je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev. Določbi 670. člena UICZ očita, da z ustavnopravnega vidika nedopustno dopolnjuje CZ, zato se sodba na tak podzakonski akt ne bi smela opirati. Poleg tega tudi sam CZ v drugem odstavku 158. člena daje „bianco“ pooblastilo za podzakonsko urejanje. S tem je bilo kršeno legalitetno načelo ter več določb URS (1., 2., 3., drugega odstavka 120., 147. in 153. člena).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ključno vprašanje obravnavanega upravnega spora je materialnopravne narave, in sicer, ali je bil revident upravičen do plačila obresti od plačanega in nato vrnjenega carinskega dolga. Poleg tega je sporno, ali je bila določba drugega odstavka 158. člena CZ uporabljena na pravilen način. Iz 158. člena CZ izhaja, da se v primerih povračila oziroma odpustitve carinskega dolga načeloma ne plačajo obresti, razen če je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka navedenega člena, to je, če je do zahtevka za povračilo plačanih uvoznih dajatev prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče navedeno pravno podlago uporabilo pravilno in zakonito ter skladno z URS.

Zavrniti je treba revidentovo stališče, da se v obravnavani zadevi 158. člen CZ ne bi smel uporabiti, ker naj bi iz njegovega petega odstavka izhajalo, da se uporablja le v primerih, ko je bil izveden postopek carinjenja z ekonomskim učinkom. Z novelo CZ-B iz 1999 je bil v petem odstavku 158. člena CZ izraz „upravičenec“ res nadomeščen z izrazom „imetnik dovoljenja“ (za izvedbo postopka z ekonomskim učinkom), vendar po presoji vrhovnega sodišča to ne pomeni, da je bil s tem institut vrnitve plačane carine (in plačila obresti od vrnjene carine) omejen le na enega izmed več možnih carinskih postopkov. Takšna zožujoča razlaga 158. člena sloni zgolj na strogi jezikovni razlagi in ne upošteva splošnega namena navedenega člena, ki pa je v tem, da se omogoči povračilo plačanega carinskega dolga (in obresti) v vseh primerih, ko je bil le-ta neutemeljeno obračunan, torej ne glede na vrsto carinskega postopka, ki je bil konkretno izveden. Nerazumno bi bilo obravnavani institut določiti le za postopke z ekonomskim učinkom, ne pa tudi za vse ostale carinske postopke. Na splošno naravo 158. člena jasno kaže tudi njegov drugi odstavek, ki govori o povračilu carinskega dolga ter plačilu obresti na sploh in ju ne omejuje le na določene carinske postopke (prim. Mateja Vraničar, Carinski zakon s komentarjem, Trzin, 2001, str. 784).

Utemeljeni niso niti revidentovi pomisleki v zvezi s tem, ali je carinskemu organu sploh mogoče očitati malomarnost ter kako se le-to ugotavlja. Kaj je velika malomarnost carinskega organa, v CZ ni določeno, zato je to pravni standard, ki mu je treba dati vsebino v vsakem konkretnem primeru. Načeloma pa bi bila velika malomarnost carinskega organa podana, če bi šlo za tako velike napake carinskega postopka, zaradi katerih bi bilo upravičeno tudi plačilo obresti od obračunanega in nato vrnjenega zneska. Odprava upravne odločbe carinskega organa prve stopnje v zvezi s pravnimi sredstvi sama po sebi po presoji vrhovnega sodišča ne zadošča, temveč mora velika malomarnost izhajati iz vsebinskih razlogov, ki so narekovali odpravo odločbe. V tem primeru pa intenzivnost storjene napake – odločba je bila odpravljena zaradi kršitve strankine pravice do izjave pred izdajo odločbe o obnovi postopka – ni takšna, da bi jo lahko opredelili kot veliko malomarnost. Do kakšnih drugih nepravilnosti pri ravnanju carinskega organa ni prišlo, niti jih ni revident zatrjeval. Presojo velike malomarnosti mora opraviti prvostopenjski organ, čigar odločitev je seveda lahko predmet preizkusa v upravnem postopku in v upravnem sporu. Takšna razlaga drugega odstavka 158. člena CZ izhaja iz določbe prvega odstavka 670. člena UICZ, ki določa, da carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z drugim odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti. Stališča prvostopenjskega sodišča ne odstopajo od povedanega in so zato po presoji vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

Revidentov očitek, da je prvostopenjsko sodišče sporno določbo 158. člena CZ razlagalo protiustavno, ker da bi moralo upoštevati tudi ureditev iz ZDavP, ne drži. V primerjavi z ureditvijo v davčnem postopku je za stranko v carinskih postopkih res težje doseči poplačilo obresti od vrnjenega carinskega dolga, vendar to še ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo protiustavno, ko je kot pravno podlago uporabilo drugi odstavek 158. člena CZ. Sporna določba CZ je namreč jasna in celovito ureja povračilo preveč plačane carine in obresti, zaradi česar je uporaba sorodnih določb ZDavP odveč. Zato bi bila nasprotna razlaga, za katero se zavzema revident, tista, ki bi kršila ustavno načelo zakonitosti. Zavrniti je treba tudi navedbe o protiustavnosti spornih določb CZ ter UICZ. Določba drugega odstavka 158. člena CZ po presoji vrhovnega sodišča namreč ne daje neustavno širokega pooblastila vladi za podzakonsko urejanje, saj natančno določa pogoje za vračilo obresti od vrnjenega carinskega dolga, določbe 670. člena UICZ pa je v ničemer ne prekoračuje.

Očitek o retroaktivni rabi novele CZ-B ni utemeljen. V obravnavanem upravnem sporu namreč ne gre za (meritoren) spor o carinski obveznosti, ampak le za odločanje o vračilu obresti od carine, torej za samostojno upravno stvar in samostojen postopek. V tem upravnem sporu obravnavani postopek se je začel z vložitvijo zahtevka za vračilo obresti (dne 27.6.2001), ne pa z izdajo prvostopenjskih carinskih odločb (dne 8., 9. in 10.4.1998), s katerimi je bil določen carinski dolg. V trenutku odločanja upravnega organa o obrestnem zahtevku, je bil CZ-B veljavna pravna podlaga, ki jo je bil carinski organ dolžan uporabiti. CZ-B v prehodnih in končnih določbah tudi ni predpisal kakšne drugačne uporabe svojih določb. Neutemeljeni so tudi revidentovi očitki o kršitvah pravil postopka v upravnem sporu. Tako ni utemeljen očitek, da je sodišče sodbo razglasilo na nejavni seji. Ustava RS v 24. členu res predpisuje, da so sodne obravnave javne in da se sodbe izrekajo javno, a hkrati omogoča, da izjeme od teh ustavnih zahtev določa zakon. Takšna izjema je bila za upravni spor predpisana v drugem odstavku 66. člena ZUS (sedaj v 70. členu ZUS-1), ki določa, da lahko v zapletenih primerih sodišče odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava, sodba pa se v takšnem primeru ne razglasi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izkoristilo možnost, saj je odločilo, da bo sodba izšla pisno (list. št. 21), kar pomeni, da sodbe ni razglasilo. Glede na to je treba zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je prvostopenjsko sodišče odločilo po opravljeni javni obravnavi „na seji istega dne“, razumeti kot netočnost in ne kot da je bila sodba razglašena na nejavni seji. Tak zapis v uvodu izpodbijane sodbe pa niti ne more predstavljati nepravilnosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Dejstvo, da je na glavni obravnavi vsebino zadeve na kratko povzela sodnica poročevalka (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi) namesto predsednice senata (kot zahteva določba drugega odstavka 55. člena ZUS-1), res predstavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po samem zakonu (tretji odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1), zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Neutemeljeni so tudi revidentovi očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. V njej so namreč pojasnjeni razlogi za odločitev, prvostopenjsko sodišče pa je tudi obravnavalo vse tožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev. Tako je pojasnilo, da je pravna podlaga za vračilo obresti od preveč plačane carine v drugem odstavku 158. člena CZ, in ne v določbah ZDavP. Pojasnilo je tudi, zakaj meni, da velika malomarnost carinskega organa ni izkazana. Ne drži revizijski očitek, da je prvostopenjsko sodišče revidentove dokazne predloge pavšalno zavrglo brez obrazložitve, saj niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Ob tem je treba poudariti, da je sodišče na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep in izvedlo dokazovanje z vpogledom v upravni spis in dokumente sodnega spisa.

Revidentov predlog, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave. Kljub temu, da je ZUS dopuščal, da se tudi pred vrhovnim sodiščem v pritožbenem postopku opravi glavna obravnava, pa je treba glede na določbo prvega odstavka 107. člena ZUS-1 glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišč uporabiti določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

Ker revident v tem postopku ni uspel, mora sam trpeti svoje stroške. To stališče temelji na določbah 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, 45/08) v zvezi z določbami 165. člena istega zakona, ki jih je treba pri odločanju o reviziji v upravnem sporu primerno uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.