15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B.–B. in C. C., odvetnika v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 254/2004 z dne 1. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika za plačilo 685.866,80 SIT, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 1.419.302,30 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je pritožniku prisodilo odškodnino za negmotno škodo še v znesku 360.000 SIT. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo revizijo. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v primeru denarnih zahtevkov odločilna le vrednost glavnega zahtevka, ki znaša v konkretnem primeru 911.188 SIT, medtem ko se kapitalizirane obresti (v višini 148.115 SIT) ne upoštevajo, ker se ne uveljavljajo izključno kot glavni zahtevek.

2.Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijani sklep revizijskega sodišča nezakonit in da je stališče Vrhovnega sodišča pravno zmotno. Navaja, da sta mu toženi stranki med pravdo plačali določene zneske, zato je moral skladno z obligacijskimi predpisi ob vsakokratnem delnem plačilu šteti za odplačane najprej natekle obresti, kar je ostalo pa šteti za odplačilo na račun glavnice. Pritožnik meni, da iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) izhaja, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Iz navedenega člena ZPP pa naj ne bi izhajalo, da mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede glavnice presegati 1.000.000 SIT. Zatrjuje, da je kapitalizirane obresti uveljavljal kot glavnico, zato meni, da sodi znesek kapitaliziranih obresti nedvomno v vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Zatrjuje, da je pravica do vlaganja pravnih sredstev ustavna pravica, med pravna sredstva pa sodi tudi revizija. Zatrjuje kršitev pravice iz 25. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe procesnega prava glede dopustnosti revizije. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da Ustava več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. V obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zagotovljena, zato z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ni moglo biti poseženo v pravico pritožnikov do pravnega sredstva.

5.Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča očitno ni bila kršena človekova pravica, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić