Jedro

V individualnem delovnem sporu je mogoče izdajati začasne odredbe tako na podlagi ZIZ, kot na podlagi ZDSS, pri čemer je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve verjetnost obstoja takšne terjatve, kar izhaja iz določbe 1. odst. 270. čl. ZIZ.

Smiselno, glede na namen izdaje začasne odredbe, pa mora biti takšna verjetnost podana tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 19. čl. ZDSS.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zavarovanje denarnih terjatev tožnikov izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu prepovedalo, da kakorkoli razpolaga z zneskom 8.269.089,00 tolarjev, povečanim za zakonske zamudne obresti od 9.12.1998 dalje, naložilo APP RS, Podružnica Koper, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke, z računa tožene stranke odreči izplačilo denarnega zneska v navedeni višini, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, dolžnikom tožene stranke, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu, pa je prepovedalo, da bi toženi stranki poravnali terjatve, toženi stranki pa prepovedalo izterjavo terjatev, ki jih ima zoper te dolžnike in razpolaganje s terjatvami. Sodišče je nadalje odločilo, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v predmetnem delovnem sporu, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve te začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da sklep nima podlage niti v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94), niti v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). Nedokazana in absurdna je trditev, da misli tožena stranka ravnati samovoljno. Res je sicer, da je odpeljala oba svoja vlačilca, vendar izključno zato, ker je L.K. enostranko razdrla pogodbo o medsebojnem sodelovanju.

Nedokazana je trditev o nenadomestljivi škodi, saj denarna terjatev ni nikoli nenadomestljiva, poleg tega pa bo tožena stranka še vedno obratovala in tako poskrbela za svoje obveznosti. Neizkazana je verjetnost obstoja terjatve, saj so tožniki pomorščaki, ki jim je bilo v skladu s programom razreševanja presežkov delavcev ponujeno enako delo na drugih remorkerjih, ki jih ima matična firma po svetu.

Za pomorščake veljajo določbe ITF, v skladu s katerimi nimajo pravice odkloniti dela le zato, ker ne bi šli radi delati drugam. O tem je tudi preuranjeno govoriti, ker je v skladu s 1.1 in 1.2 tč. programa rok za prevzem ali odklonitev dela še odprt. Iz tega razloga je preuranjen predlog za izdajo začasne odredbe, terjatev pa še ni nastala, niti zapadla.

Pritožba ni utemeljena.

V individualnem delovnem sporu je mogoče izdajati začasne odredbe tako na podlagi ZIZ, kot na podlagi ZDSS, pri čemer je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve verjetnost obstoja takšne terjatve, kar izhaja iz določbe 1. odst. 270. člena ZIZ, smiselno, glede na namen izdaje začasne odredbe, pa mora biti takšna verjetnost podana tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 19. člena ZDSS. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe o tem, da verjetnost obstoja tožnikovih terjatev ni podana, saj vsaj iz dosedanje dokumentacije v spisu (ki je edina lahko odločilna za presojo odločitve o izdaji začasne odredbe in za odločanje o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi) izhaja, da je tožnikom na podlagi programa razreševanja presežkov delavcev z dne 28.5.1998, individualnih odločb o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.6.1998, že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 8.12.1998, do prenehanja delovnega razmerja pa jim tožena stranka ni zagotovila ustrezne zaposlitve v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu ali dokupila delovne dobe.

Zato je v skladu z določbo 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) izkazan verjeten obstoj njihove terjatve iz naslova odpravnine. Tudi iz naknadnega programa razreševanja presežkov delavcev z dne 7.12.1998 (torej en dan pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja) izhaja, da tožena stranka vse do prenehanja delovnega razmerja tožnikom ni zagotovila zaposlitve pri drugi organizaciji ali delodajalcu, zaradi česar šele po prenehanju delovnega razmerja od že bivših delavcev ni mogoče zahtevati, da se v roku treh mesecev zaposlijo v družbah iz skupine B. in izplačila odpravnine vezati le na primere, če se v tem roku ne bi mogli vkrcati na ladjo brez svoje krivde (1.1., 1.2 in 2.3 tč. programa z dne 7.12.1998). Tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem - o še vedno odprtem roku in nenastali oz. nezapadli terjatvi iz naslova odpravnine, glede na navedeno in znan podatek, kdaj odpravnina zapade v plačilo, niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje o verjetno izkazani nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali predvsem otežena (v skladu z določbo 2. odst. 270. člena ZIZ-a) oz. nenadomestljivi škodi, ki jo je potrebno odvrniti z predlagano začasno odredbo. Teh razlogov zato posebej ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenim navedbami (da je trditev o nenadomestljivi škodi nedokazana, da denarna terjatev ni nikoli nenadomestljiva, da bo tožena stranka še vedno obratovala in poskrbela za svoje obveznosti) ugotavlja, da gre zgolj za splošne trditve, ki ne prepričajo. Vsekakor tudi niso izkazane z dokazili, iz dosedanje dokumentacije v spisu in znanih podatkov, pa izhaja ravno nasprotno kot trdi tožena stranka.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 380. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot nautemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.