Jedro

Izpisek iz poročne matične knjige , predložene kupne pogodbe in priložena na ime dolžnika glaseča se dokazila o plačilih obrokov kupnine, potrjujejo verjetnost upničinih trditev, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze stranke tega postopka in v zemljiško knjigo vpisano kot lastnina dolžnika, čeprav je glede na določila čl. 51/II in 59 ZZZDR tudi upnica pridobila na tem stanovanju kot predmetu skupne lastnine (so)lastninsko pravico do 1/2.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljen ugovor dolžnika, ki ga je ta vložil zoper začasno odredbo, ki jo je po predlogu upnice izdalo sodišče prve stopnje in s katero je dolžniku prepovedalo odtujiti in obremeniti dvosobno stanovanje št. ..., v stanovanjski hiši na naslovu T. u. ..., C., sicer vpisano v vl. št. ... k.o. C. ter odločilo, da se takšna prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi, upnici pa naložilo, da zaradi opravičitve začasne odredbe v roku 30 dni vloži tožbo na ugotovitev solastninskega deleža na tej nepremičnini, sicer pa bo začasna odredba veljala do pravnomočnosti pravdne zadeve po tožbi upnice.

Zoper izpodbijani sklep se je pritožil dolžnik. V pritožbi je navajal, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zv. s čl. 239 in 15 ZIZ ter predlagal ugoditev njegovi pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje, kot podlago za zaključek o verjetnosti obstoja upničine terjatve, ugotovilo zmotno in nepopolno. Sodišče je verjelo upnici, ker je predložila nekaj potrdil o izvršenih plačilih obrokov kupnine. Dolžnik pa je predlagal, da se o vseh dejstvih, še zlasti pa o tem, kako je upnica prišla do predloženih potrdil, zaslišita dolžnikova mati in dolžnikova polsestra. Izpovedbi teh prič bi bistveno prispevali k razjasnitvi predmetne zadeve. Zato pa zavrnitev teh dokazov pomeni bistveno kršitev določb postopka in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o verjetnosti obstoja terjatve. Sicer pa upnica prihaja s tem, ko zatrjuje, naj bi naj dolžnik plačeval položnice s skupnimi sredstvi, po drugi strani pa, da dolžnik sredstev za plačilo ni imel, sama s seboj v nasprotje. Pritožnik sicer meni, da se izpodbijani sklep ne da preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da dolžnik z ugovornimi trditvami ni uspel izpodbiti upničine že s predlogom za izvršbo izkazane verjetnosti terjatve, da ji pripada zatrjevani solastni delež na sporni nepremičnini kot predmetu skupnega premoženja upnice in dolžnika in ki je v zemljiški knjigi vpisano kot izključna lastnina dolžnika, sprejelo na podlagi dokazne ocene s strani upnice priloženih dokazov, ki po zaključku sodišča prve stopnje potrjujejo trditve upnice in na podlagi določb čl. 51/II in 59 ZZZDR. Tako je štelo, da izpisek iz poročne matične knjige in sama predložena kupna pogodba ter priložena, na ime dolžnika glaseča se dokazila o plačilih obrokov kupnine, potrjujejo verjetnost upničina trditev, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze strank tega postopka zavarovanja in v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina dolžnika, čeprav je glede na določbo čl. 51/II in 59 ZZZDR tudi upnica pridobila na tem stanovanju kot predmetu skupne lastnine solastninsko pravico do 1/2. Dolžnikove ugovorne trditve, da je predmetno stanovanje posebno premoženje dolžnika, ki je bilo kupljeno po privatizacijskih določbah tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91), ko je dolžnikov oče kot dotedanji imetnik stanovanjske pravice dal privolitev v dolžnikov odkup stanovanja in s tem dolžniku omogočil nakup tega stanovanja ter, da zato to predstavlja darilo njegovih staršev dolžniku, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot pravno zmotne, saj pravica do odkupa stanovanja v skladu z določbo čl. 117 tedaj veljavnega SZ ni bila premoženjska pravica, zato pa je tudi privolitev v odkup stanovanja na dolžnika pomenila le prenos pravice, ki pa ne pomeni darila. Sodišče prve stopnje se je ob navedenem pravilnem materialnopravnem razlogovanju v zvezi s presojo ugovornih trditev dolžnika izreklo tudi o ugovornih trditvah dolžnika, da upničine trditve o skupnem odplačevanju obrokov obročno odplačevane kupnine, niso resnične, saj bi naj te obroke plačevala starša dolžnika, v potrditev svojih takšnih trditev pa je dolžnik predlagal tudi zaslišanje svoje matere in polsestre. Zaključilo je, da verjetnost izkazanosti upničinih takšnih trditev priložena dokazila, ki se glasijo na ime dolžnika osebno, zadostno potrjujejo. Ob dejstvu, da že iz zgoraj predstavljenih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi izkazanih (in pritožbeno neizpodbijanih) trditev upnice, ob tudi pravilnem pravnem razlogovanju narave pravice iz čl. 117 SZ, izhaja zadostna verjetnost izkazanosti upničine nedenarne terjatve, v zavarovanje katere je bila dovoljena začasna odredba in dejstvo samo, kdo je odplačeval obroke obročno dogovorjenega odplačevanja kupnine, na zaključek o verjetnem izkazu upničine zatrjevane terjatve ne more vplivati. Kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po I. odst. 272. čl. ZIZ pa je potreben samo verjeten izkaz zatrjevane terjatve. Pritožbene trditve dolžnika o zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ugotovitvijo podanosti pogoja iz I. odst. 272. čl. ZIZ in v zvezi s tem zatrjevana neopredeljena kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem dolžnikove matere in sestre, se tako izkažejo kot neutemeljene.

Dolžnik pritožbenih očitkov o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. v zv. s čl. 239 in 15 ZIZ ni z ničemer obrazložil. Zato pritožbeno sodišče na takšne pavšalne očitke ni moglo odgovoriti, morebitno podanost tovrstne kršitve pa je presojalo v okviru uradnega preizkusa (čl. 350/II ZPP v zv. s čl. 239 in 15 ZIZ).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano odločitvijo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 239 in 15 ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (čl. 38/VI ZIZ v zv. s čl. 239 ZIZ).