Jedro

Ker se je uporabnik stanovanja (iz 1. odst. 5. člena ZSR) vselil v sporno stanovanje potem, ko ga je imetnik stanovanjske pravice izpraznil in vrnil ključ stanodajalcu, uporablja stanovanje nezakonito ter ga mora izprazniti v skladu z določili 50. člena ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v izmeri 41 m2 stanovanjske hiše, ker je ugotovilo, da nima položaja uporabnice stanovanja in da zato stanovanje zaseda brez naslova. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper tako sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji vztraja pri trditvi, da se je k dedu, ki je bil imetnik stanovanjske pravice preselila že leta 1987 in ker je živela z njim v skupnem gospodinjstvu, da ima položaj uporabnice stanovanja. Zaradi svojih odhodov k staršem to skupno gospodinjstvo z dedom ni moglo prenehati, saj je še naprej skrbela za dedovo gospodinjstvo. Na njen položaj tudi ni mogla vplivati okolnost, da se je za tri mesece tik pred porodom preselila k staršem svojega partnerja.

Na vročeno revizijo (390. člen zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljena bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP po oceni revizijskega sodišča ni podana. Namreč ta kršitev je v reviziji le pavšalno navržena in je tudi sicer brez dejanske podlage. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki ga mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Na podlagi takega procesno pravnega stanja zaključuje revizijsko sodišče, da revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljene dejanske ugotovitve, iz katerih izhaja, da se je toženka odselila od imetnika stanovanjske pravice septembra 1990, da je takrat prenehala morebitna skupnost med njo in dedom, ki je bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju in ki je pred tem lahko trajala le 9 mesecev ter, da se je toženka vrnila v sporno stanovanje januarja 1991, potem ko ga je že decembra 1990 izpraznil njen ded in ga vrnil stanodajalcu (tožeči stranki). Revizijsko sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano, ker so bile v njem pojasnjene vse odločilne okolnosti, ki so bile potrebne za pravilno materialno-pravno presojo spora. Ta presoja - opravljena na podlagi določb 50 in 1. odstavka 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, v nadaljevanju ZSR, v zvezi s 50. členom stanovanjskega zakona - pa je utemeljevala odločitev, po kateri mora toženka izprazniti sporno stanovanje, ker ga je zasedla v nasprotju z določili ZSR (člen 10., 47 in dr.).

Ker je na podlagi povedanega šteti, da tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice in da zato zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova, sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialno-pravno pravilni. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).