Jedro

Za prestane lahke telesne bolečine in nevšečnosti, ki so pri tožnici trajale pet dni, ko je pogoltnila zobozdravniški sveder, pa do njegove izločitve po naravni poti, ne gre višja odškodnina kot 150.000,00 SIT, ob upoštevanju, da so nevšečnosti predstavljale enkratno rentgensko slikanje, hranjenje z balastno hrano in pregledovanje lastnega blata.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, popravljena s sklepom z dne 4.6.1999, v izpodbijanem zavrnilnem delu glede odškodnine za strah v znesku 700.000,00 SIT in glede pravdnih stroškov razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 168.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 150.000,00 SIT od 19.4.1999 dalje in od zneska 18.000,00 SIT od 17.3.1997 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 180.212,70 SIT (upoštevajoč popravni sklep opr. št. I P 314/97 z dne 6.4.1999), v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1999 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe, popravljene s sklepom, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu glede zavrnjenega zneska do višine 1.200.000,00 SIT, od tega za strah v znesku 700.000,00 SIT in za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 500.000,00 SIT, spremeni in samo odloči o višini zahtevka ter stroških postopka, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, upoštevajoč intenziteto bolečin in krvavitve v višini 150.000,00 SIT je prenizka in bi morala znašati najmanj 650.000,00 SIT, torej poleg dosojenih še 500.000,00 SIT. Sodišče je v nasprotju z mnenji obeh izvedencev zaključilo, da tožnica v času do izločitve tujka ni trpela telesnih bolečin, ter da je prišlo do krvavitve v času izločitve tujka zaradi težav tožnice s hemeroidi. Izvedenec ni videl tujka, ki ga je tožnica kasneje vložila v spis in ki ni zelo majhen. Prvostopenjsko sodišče bi moralo toženki priznati tudi odškodnino za primarni in sekundarni strah v višini 700.000,00 SIT. Zmoten je namreč zaključek, da dogodek, ki se je zgodil tožnici, ni mogel objektivno povzročiti pri njej strahu, kot tudi glede trajanja in intenzitete strahu, saj je takšen zaključek v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tožnici je ostal strah pred zobozdravstvenimi posegi, vendar pa tega sodišče ni upoštevalo in tega sploh ni omenilo, čeprav ga je izvedenec ugotovil. V tem pogledu gre zato za nasprotje med izvedeniškim mnenjem in sodbo, ki, kot pravi, v celoti sprejema izvedeniško mnenje. Podana je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in nasprotuje ugotovitvi, da je tožnica uspela le z 1 %, saj je glede na tožbeni zahtevek v višini 3.018.000,00 SIT, in dejstvom, da je uspela s 168.000,00 SIT, uspela s 5 %. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom zoper katerega se tožena stranka ni pritožila, popravilo izrek o stroških tako, da je upoštevalo 5 % uspeh tožeče stranke, zato pritožbeno sodišče šteje, da pritožba izpodbija s popravnim sklepom spremenjen izrek o stroških v izpodbijani sodbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine ter za strah, prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v višini 150.000,00 SIT je po presoji pritožbenega sodišča dovolj visoka in pravična odškodnina, ki predstavlja primerno satisfakcijo tudi, če bi sodišče dejansko ugotovilo lahke bolečine vse od tedaj, ko je pogoltnila sveder pa do njegove izločitve po naravni poti, to je pet dni. In tudi, če je prišlo do krvavitve zaradi tujka, ne pa zaradi hemeroidov. Tožeča stranka po izvedeniškemu mnenju dr.F.D. hudih bolečin ni trpela, kar je prepričljivo tudi za pritožbeno sodišče. Pa tudi, če bi tožeča stranka dejansko imela občasne hujše bolečine in bi bila tudi krvavitev v zvezi z izločitvijo pogoltnjenega svedra, bi glede na kratko razdobje petih dni in dejstvu, da bolečine ali krvavitev nikakor niso zajele takšnega obsega, da bi tožnica morala iskati zdravniško pomoč ali jemati sredstva proti bolečinam, ob upoštevanju tudi vseh nevšečnosti: enkratnemu rentgenskemu slikanju, dejstvu, da je morala štiri dni jesti hrano z veliko ostanki in pregledovati lastno blato, ne narekuje višje odškodnine od prisojene. Odmero odškodnine je namreč potrebno umestiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo na eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter po drugi strani splošno stanje na področju odškodninskega prava, ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi. Ker tožnici tudi, če bi bilo vse to, kar se zatrjuje glede telesnih bolečin v pritožbi, dejansko dokazano, ne bi šla višja odškodnina od prisojene glede na intenzivnost in trajanje bolečin, je v tem pogledu njena pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek nad 150.000,00 SIT pa do zahtevanih 650.000,00 SIT odškodnine iz tega naslova.

Utemeljeno pa se tožnica pritožuje zoper zavrnjen tožbeni zahtevek za odškodnino za strah do višine 700.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ugotovoljenega dejanskega stanja glede primarnega in sekundarnega strahu kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Škodni dogodek, kot se je pripetil tožnici, ni samo nepričakovan in neprijeten, ampak je tudi strah vzbujajoč vsakemu povprečnemu človeku, ki ni posebej medicinsko izobražen. Sicer pa je tudi izvedenec ugotovil v svojem izvedeniškem mnenju, da je škodni dogodek tožnici povzročil strah. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga prvostopenjsko sodišče kot samo navaja v celoti sprejema, namreč izhaja, da je tožnica utrpela primarni strah, ki je bil zaradi narave dogodka kratkotrajen in srednje intenziven. Sekundarni strah za izid zdravljenja pa je bil intenzivnejši in je trajal štiri do pet dni glede na nastale težave (bolečine in krvavitve na blatu), ki jih je oškodovanka povezovala z obravnavanim dogodkom. Upoštevajoč reakcije in razmišljanja povprečnega človeka je zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri tožnici ni bila prisotna bojazen zaradi morebitnih komplikacij in da ni šlo za večjo možnost, da bi tujek zašel v slepič, kot sicer obstoja v vsakdanjem življanju, pa tudi za pritožbeno sodišče ni prepričljiva. Glede na mnenje izvedenca, da sicer poškodba tožnici ni zapustila nobenih trajnih anatomskih ali funkcionalnih posledic, je pa pri njej nastal strah pred zobarskimi posegi v ustih, saj se boji ponovitve dogodka, za katerega pa pričakuje, da bo s časovnim odmikom od škodnega dogodka oslabel, pa pritožbeno sodišče tudi dvomi v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru ne gre za strah v smislu 200. člena ZOR. Takšen škodni dogodek bi verjetno pustil strah pred obiski zobozdravnika, ne le tožnici, ampak tudi vsakemu povprečnemu človeku. Ker pritožbeno sodišče dvomi, da je glede strahu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je tudi preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni v zvezi s strahom utrpela škode, ki bi bila pravno varovana. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje glede odškodnine za strah v zavrnilnem delu do zneska 700.000,00 SIT razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči, potem ko bo kritično ocenilo vse okoliščine dogodka.

Izrek o pravdnih stroških je pritožbeno sodišče razveljavilo kot posledico delne razveljavitve odločbe o glavni stvari. Zato na pritožbene navedbe glede tega dela pritožbe ne bo posebej odgovarjalo. Pritožbeno sodišče pa je v skladu s 3. odstavkom 166. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP Ur. l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.