Jedro

Tožnikova plača se je od leta 1996, ko je bila preživnina prvič določena res povečala manj (17%), kot se je povečala njegova preživninska obveznost (15% oz. 21%); plača matere tožencev pa se je povečala bolj kot tožnikova (44 %), vendar pa so se potrebe tožencev toliko povečale, da se razmerja med prihodki preživninskih zavezancev in njunimi preživninskimi obveznostmi ter potrebami tožencev niso bistveno spremenila, torej ni utemeljeno znižanje preživnine v skladu z določbo 5. odstavka 132. člena -ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo tokrat zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil tožnik namesto dosedanje preživnine za toženca, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 24.1.1996, opr. št. P 302/95, usklajene po obvestilu Centra za socialno delo Kranj z dne 11.11.1997 v znesku 17.290,00 SIT mesečno, dolžan prispevati za njuno preživljanje od 1.4.1998 dalje znižano preživnino v znesku 12.000,00 SIT za vsakega, najpozneje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Sodišče je tudi naložilo tožniku, da je dolžan tožencema nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 48.365,00 SIT, v 15. dneh.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se razmere niso spremenile. Pritožnik je zaposlen v X Škofja Loka, kjer je na čakanju in prejema le 70% plačo, dva meseca ni dobil plačane vožnje na delo, niti stroškov za malico, njegova plača je mesečno največ 68.000,00 SIT. Pri tem pa mati tožencev zasluži dvakrat več in sicer preko 130.000,00 SIT-. Tudi ugotovitev sodišča, da potrebujeta toženca po 65.000,00 SIT mesečno za preživljanje, po prepričanju pritožnika ne more biti točna, saj se da preživeti z znatno manjšimi sredstvi, poleg tega imata stanovanje zastonj. Poraba v znesku 65.000,00 SIT zgolj za obleko, prehrano ter vožnjo pa je za dijaka oz. študenta pretirana. Če tožnik plačuje za svoje stroške stanovanja in hrane 32.000,00 SIT ter za oba toženca skupaj 34.580,00 SIT, mu ostane za preživetje le še 1.500,00 SIT mesečno. S takšnim zneskom p-a ne more preživeti. Poleg tega se bo moral iz sedanjega stanovanja izseliti in bo imel ob iskanju novega znatne stroške. Pritožnik še navaja, da je res stavbni mizar, toda v popoldanskem času ne more dobiti dela, saj gre za sezonsko delo, poleg tega nima ustrezne izobrazbe, zato ne more postati samostojni podjetnik; na črno pa ne more delati. Toženca bi po tožnikovem prepričanju lahko preživela s preživnino, ki jima jo je pripravljen plačevati in sicer vsakemu po 12.000,00 SIT; ob tem, da bi vsakemu od -njiju po 24.000,00 prispevala še njuna mati.

Toženca imata otroški dodatek, možnost za štipendijo, pa tudi možnost za delo preko študentskega servisa. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977) je bila pritožba vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožnik zatrjuje, da že dva meseca ni prejel izplačila za prehrano ter prevoz. Na glavni obravnavi dne 23.2.1999 pa je pojasnil, da se prehranjuje z živilskimi boni, ki jih dobi pri LIU za prevoz na delo in za prehrano.

Prvostopno sodišče je izdalo sodbo dne 23.2.1999 in je o tožbenem zahtevku odločilo po stanju na dan izdaje sodbe.

Tožnik v pritožbi navaja nova dejstva, ki so očitno nastala po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato teh dejstev v pritožbenem postopku ni mogoče upoštev-ati.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Pravilno in realno je ugotovilo potrebe tožencev v višini 55.000,00 SIT (po tem ko je odštelo otroški dodatek, ki ga prejemata). Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče tožnika, da imata toženca le stroške obleke, prehrane ter vožnje; potrebno je namreč upoštevati tudi sorazmerni del stroškov za stanovanje ki odpade nanju, stroške za šolsko in študijsko gradivo, pa tudi žepnino zanju. Res je, da bi toženca lahko zaslužila z delom preko Študentskega servisa, vendar pa je pomembno predvsem to, da se redno šolata. V skladu s prvim odstavkom 123. člena ZZZDR so namreč starši dolžni preživljati svoje otroke po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnikova plača znaša približno 70.000,00 SIT in se je res od leta 1996 povišala malo manj (17%), kot se je povečala njegova preživninska obveznost (15% oz. 21%), ter da plača matere tožencev znaša približno 130.000,00 SIT in se je povečala bolj kot tožnikova (44%). Vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se potrebe tožencev toliko povečale (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj), da se razmerja med prihodki preži-vninskih zavezancev, njunimi preživninskimi obveznostmi in potrebami tožencev niso bistveno spremenila od leta 1996, ko je bila preživnina za toženca določena. Torej se okoliščine niso spremenile tako, da bi bilo v skladu z določbo 5. odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) utemeljeno znižanje preživnine.

Res je sicer, da se bo verjetno moral tožnik izseliti iz stanovanja v katerem trenutno biva (kot zatrjuje v pritožbi), vendar pa to do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni v ničemer vplivalo na njegove zmožnost preživljanja tožencev.

Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričanju sodišča prve stopnje, da bi si tožnik, kot (priučeni) stavbni lesar, z opravljeno poklicno lesno šolo lahko poiskal priložnostno delo, pa čeprav le v sezoni, kar bi lahko znatno popravilo njegove premoženjske razmere.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe 132. člena ZZZDR in zato uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).