Jedro

Tožnik je je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožnega kovinarja, kar je delovno mesto prirejeno za delovnega invalida. Ravnanje, ki se tožniku očita v opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (neupravičena odklonitev odrejenega dela po nalogu sestava nosilca s prstom), pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 31. členom ZDR je temeljna dolžnost delavca, da opravlja delo za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Tožnik je to temeljno dolžnost kršil s tem, da je neutemeljeno odklonil opravljanje dela, ki je ustrezalo njegovim omejitvam. Zato je bilo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljeno.

Tožnik pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, štirje diski pa so bili brez matic. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR in s tem utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2012 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 24. 6. 2012, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, na delovno mesto pomožnega kovinarja, ki ga je tožnik opravljal do 25. 5. 2012, mu vzpostavi delovno razmerje od 24. 6. 2012 dalje, ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračuna bruto nadomestilo plače in regres za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne vzpostavitve delovnega razmerja, plača davke in prispevke ter izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, katera pogodba o zaposlitvi se dejansko odpoveduje. Tožnik je dokazal, da sta bili neutemeljeni pisni opozorili z dne 12. 1. 2012 in 10. 4. 2012 in da je bila neutemeljena tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je pisno opozorilo z dne 12. 1. 2012 na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi prejel, ker naj bi 11. 1. 2012 odklonil odrejeno delo „sestava nosilcev s prstom“, ker je bilo to delo zanj pretežko, glede na omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije. Tožnik se je zavedal, da nikakor ne bi mogel doseči predpisane norme pri odrejenem delu in bi bil zato lahko deležen sankcij, kakršne so doletele zaslišani priči A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do izpovedbe tožnika in dejstva, da je tožena stranka delo normirala, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. V kolikor bi sodišče prve stopnje ta dejstva upoštevalo, bi ugotovilo, da je bilo opozorilo z dne 12. 1. 2012, neutemeljeno. V zvezi s tem, ali je bilo odrejeno delo v skladu z odločbami ZPIZ, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem C.C.. Pri tem je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikove pripombe na izvedensko mnenje in neutemeljeno ni sledilo tožnikovi zahtevi za postavitev novega izvedenca. Okoliščina, da je izvedenec ob svojem zaslišanju odgovoril na očitke tožnika, ne pomeni, da so očitki neutemeljeni. Delovno mesto je izvedencu pokazal predstavnik delodajalca in ne tožnik, čeprav je bil tožnik na ogledu prisoten. Neprepričljivi so tudi argumenti izvedenca zakaj je dovolil, da so bile na ogledu prisotne priče, ki so bile v sporu že zaslišane in so se izkazale kot tožniku sovražne priče. Pričakovano je bilo, da bo predstavnik delodajalca D.D. delovno mesto predstavil tako, da bi upravičil svojo odreditev dela tožniku. Tožnik je opozoril na številne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožena stranka vplivala na izdelavo izvedenskega mnenja in da je delovno mesto tožnika priredila za potrebe izdelave mnenja in da je pri tem uporabila drugačno pištolo, kot se je redno uporabljala pri vijačenju nosilca s prstom. V pisnem opozorilu z dne 10. 4. 2012 je tožena stranka tožniku očitala, da naj bi 3. 4. 2012 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi 10 kompletov blažilcev sestavil v nasprotju z načrtom, v posamezen blažilec pa naj ne bi vstavil dveh kosov matic M20 pozicija pet, nepravilnosti pa naj bi se ugotovile šele, ko so bili stroji že zapakirani in predani v skladišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko opravilo tehtanje med izpovedbami prič, saj je ugotavljalo, da je večje število prič zatrjevalo, da je tožnik spornega dne razpolagal z načrtom, medtem ko naj bi tožnikova izpoved ostala osamljena. Naš pravni sistem ne pozna ocenjevalnih dokazov glede na kvantiteto, pač pa glede na kvaliteto. Priče D.D., E.E., F.F. in G.G. so zaposlene pri toženi stranki, zato je jasno, da bodo izpovedovale v njeno korist. Neverodostojnost izpovedbe E.E. je razvidna iz tega, da se je izmikal konkretnejšim odgovorom oziroma, da je na več vprašanj odgovoril, da o tem ne ve ničesar. Nelogično je, da bi tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen daljše obdobje, blažilce sestavljal v nasprotju z načrtom, če bi ga dejansko prejel. Tožnik je izpovedal, da matic v blažilce ni vstavljal, saj ni bil seznanjen s tem, da bi produkt moral sestaviti na ta način. Prvi kos blažilca je sestavil E.E., tožnik pa je nato delo nadaljeval po njegovih navodilih. V kolikor bi tožnik delo v resnici opravil v nasprotju z načrtom oziroma površno, ne bi bili vsi blažilci brez matic, saj so bili na paleti trije kosi dejansko že izdelani in bi vsaj ti trije morali biti brezhibni. Izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika o neskladnosti izdelka. V zvezi z izpovedbo priče G.G., da je malo možnosti, da tožnik ni imel načrta, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kakšna je ta možnost bila. Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podala, češ, da tožnik 10. 4. 2012 ni zadostno privijačil matic na diskih za kosilnico tipa ..., po kontroli privijačenja matic pa naj bi se tudi ugotovilo, da so štirje kosi diskov bili brez privijačenih matic. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje sledilo izključno izpovedbam zaposlenih delavcev pri toženi stranki, ki imajo interes, da tožena stranka uspe v tem sporu, ni pa se opredelilo do navedb in izpovedbe tožnika. Tožnik je zanikal, da bi sam nestrokovno opravil delo in opozoril, da ne ve, kdo je dejansko pomanjkljivo vijačil matice na diskih, saj je na tem delalo tudi veliko drugih delavcev, vključno s pogodbenimi delavci v popoldanski izmeni. Očitki tožene stranke so podani izključno na podlagi predvidevanj in brez dejanskih dokazov, kdo je storil napako. Nenavadno je, da bi tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen že dolgo obdobje, ravno v razdobju zadnjih treh mesecev naredil toliko napak. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščin, na katere je tožnik opozoril (nemožnost ugotavljati sledljivost izdelka; delo v večih izmenah). H.H. dela na spornih diskih ni opravljal istega dne kot tožnik, saj je bila paleta s spornimi diski v delovnem času izključno na tožnikovem delovnem mestu. Ni znano, kdaj so bili sporni kosi na H.H. delovnem mestu izdelani, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo datuma knjiženja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pogoj za zakonitost takšne odpovedi je, da je bil delavec v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Takšno pisno opozorilo mora delodajalec podati najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve. Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni možno podati za prvo kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč mora biti delavcu pred tem v navedenih rokih vročeno pisno opozorilo zaradi neke druge kršitve, ki je bila storjena pred kršitvijo zaradi katere je delavcu dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala dve pisni opozorili na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi in sicer prvo dne 12. 1. 2012, ker je tožnik 11. 1. 2012 odklonil delo po nalogu sestava nosilca s prstom in drugo dne 10. 4. 2012, ker tožnik 3. 4. 2012 desetih kompletov blažilcev ni sestavil v skladu z načrtom, saj v posamezni blažilec ni vstavil dveh matic M20, čeprav je razpolagal z načrtom.

Drugo opozorilo, torej tisto z dne 10. 4. 2012 je bilo tožniku vročeno že potem, ko je storil novo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da te odpovedi ni možno podati že zgolj zaradi ene kršitve, ampak je pred odpovedjo delavca potrebno pisno opozoriti na izpolnjevanje dolžnosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Delavec mora biti na možnost odpovedi opozorjen, še preden je storil novo kršitev. Opozorilo je namenjeno temu, da se delavca opozori, da mu bo delodajalec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če bo ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Iz ureditve instituta predhodnega pisnega opozorila v 1. odstavku 83. člena ZDR izhaja, da mora biti to opozorilo delavcu vročeno še preden stori novo kršitev, zaradi katere delodajalec lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V konkretnem primeru pa je bilo drugo pisno opozorilo tožniku vročeno 11. 4. 2012, kršitev zaradi katere mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila storjena dan prej, to je 10. 4. 2012. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila nezakonita, če bi bilo tožniku izdano le pisno opozorilo z dne 10. 4. 2012 (vročeno 11. 4. 2012). Vendar pa je bilo tožniku utemeljeno in v predpisanih rokih izdano pisno opozorilo z dne 12. 1. 2012, zato je bil izpolnjen v 1. odstavku 83. člena ZDR določen pogoj za zakonitost kasneje podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej, da je bilo tožniku znotraj enega leta pred odpovedjo vročeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pisno opozorilo z dne 10. 4. 2012, saj tega opozorila ni možno upoštevati pri presoji, ali je bil izpolnjen predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je, da je bil delavec predhodno pisno opozorjen na kršitev in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik v pritožbi ponavlja očitek, da ni jasno, katera pogodba o zaposlitvi mu je sploh bila odpovedana, kljub temu, da je sodišče prve stopnje ta ugovor prepričljivo zavrnilo. Razumljivo je, da je lahko odpovedana samo tista pogodba o zaposlitvi, ki velja v času odpovedi. To pa je očitno bila pogodba o zaposlitvi z dne 16. 8. 2006 (priloga B1), ki je bila sklenjena za delovno mesto pomožnega kovinarja, ki ga je tožnik v času odpovedi tudi dejansko opravljal. Tožnikov ugovor bi bil smiseln le v primeru, če bi za tožnika v času odpovedi dejansko veljalo več pogodb o zaposlitvi, česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Res je sicer, da je tožnik k tožbi priložil pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 3. 2005, ki je bila tudi sklenjena za delovno mesto pomožnega kovinarja, vendar je očitno, da je kasnejša pogodba nadomestila prejšnjo, saj istočasno ne moreta veljati dve pogodbi o zaposlitvi za opravljanje istega dela.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bilo delo pri sestavi nosilca s prstom normirano, pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta razlog je vselej podan, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa izpodbijana sodba glede tega vprašanja ima razloge, saj je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve ugotovilo, da invalidi na teh delih nimajo norme, ki bi imela za posledico sankcije ali oškodovanje pri plači. Očitno je, da se tožnik s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa celo v primeru, če bi bilo delo pri sestavi nosilcev s prstom v resnici normirano tudi za invalide, navedeno tožnika ne bi opravičevalo, da samovoljno odkloni odrejeno delo.

Okoliščina, da naj bi iz izpovedb prič A.A. in B.B. izhajalo, da sta v preteklosti (niti ni jasno kdaj) prejela opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bi ponovno kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja zaradi slabe realizacije (A.A.) oziroma malomarnosti in neresnosti realizacije (B.B.) ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Ta okoliščina tožnika ne more opravičevati, da je 11. 1. 2012 odklonil opravljanje odrejenega dela. Celo, če bi bilo res, da bi tožena stranka skušala ukrepati zoper delovne invalide, ki imajo slabe delovne rezultate, kar ne pomeni nujno nedoseganja norme, to delavca, delovnega invalida ne opravičuje, da odkloni opravljanje dela, ki sicer ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Sicer pa tožnik niti ni pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo, podal nobenih navedb v tem smislu, da je delo odklonil, ker se je bal, da ne bo dosegel norme, prav tako ni navajal ničesar o sankcijah, ki naj bi zaradi nedoseganja norme doletele A.A. in B.B.. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo izvedbo dokaza z zaslišanjem A.A. in B.B. predlagal s povsem nekonkretizirano navedbo, da naj bi ta dva lahko izpovedovala o razmerah in delovnem okolju pri toženi stranki, kar bi se lahko nanašalo le na že predhodno podane navedbe tožnika o razmerah in delovnem okolju, med temi navedbami pa ni ničesar o normiranju dela in sankcijah v primeru nedoseganja norme. V nadaljnjem poteku prvega naroka za glavno obravnavo je tožnik navedel, da bi te dve priči in G.G. lahko izpovedale o tožnikovi odklonitvi dela dne 12. 1. 2012, o tem da so vse tri predlagane priče tudi invalidi III. kategorije, ki so bili prav tako kot tožnik izpostavljeni pritiskom in da so bili tudi sami zaradi zdravstvenega stanja primorani odkloniti delo, ki zanje ni bilo primerno. Ob še tako benevolentnem tolmačenju tožnikovih navedb, podanih v tožbi, ter na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, med njimi ni možno zaslediti ničesar, kar bi vsaj namigovalo na to, da se je delo invalidov normiralo, da je bilo nedoseganje norme sankcionirano in da je tožnik zato odklonil odrejeno delo. Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove izpovedbe in dejstva, da je bilo delo normirano. Sodišče se je dolžno opredeliti le glede pravočasno podanih navedb in pravočasno predlaganih dokazov, trditvene podlage tožbe pa ni možno širiti z izpovedbo strank.

Tudi s pritožbenim zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da tožnik do zaključka delovnega časa dne 10. 4. 2011 ni končal dela pri sestavljanju kosilnic ..., da je delo nadaljeval naslednjo jutro, ko je ugotovil, da paleta s sestavljenimi kosi ni bila v enakem stanju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožnik tudi teh trditev ni podal pravočasno, to je najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, temveč je o tem prvič govoril šele, ko je bil na drugem naroku za glavno obravnavo zaslišan kot stranka. Ne le, da bi bilo navajanje na drugem naroku prepozno glede na določilo 1. odstavka 286. člena ZPP, temveč z zaslišanjem strank niti ni mogoče širiti trditvene podlage na dejstva, ki niso bila pravočasno navedena, kar pomeni da ni možno upoštevati izpovedbe o dejstvih, ki jih stranka ni pravočasno zatrjevala. Sicer pa je bilo tožnikovo namigovanje, da naj bi matice na kosilnicah slabo privijačili delavci iz popoldanske izmene skrajno neprepričljivo, saj je priča D.D. prepričljivo pojasnil, da popoldanske izmene sploh ni bilo in se je delalo le dopoldan. Na podlagi izpovedbe te priče je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo iz delovnega naloga in knjiženja razvidno, da je bil ravno tožnik tisti, ki je sestavljal kosilnice, na katerih matice na diskih niso bile zadostno privijačene, oziroma na štirih diskih sploh niso bile privijačene. Prav tako je priča H.H., ki je napako odkril, prepričljivo izpovedal, da je izdelke s slabo privijačenimi maticami izdeloval tožnik. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ravno tožnik tisti, ki je sestavil kosilnice, na katerih matice na diskih niso bile zadostno privijačene oziroma so bili štirje diski celo brez privijačenih matic.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, ta dejstva pa so predvsem naslednja: - iz dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 24. 2. 2005 izhaja, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu pomožnega kovinarja; - tožnik je 11. 1. 2012 neupravičeno odklonil delo v oddelku predmontaže po nalogu sestava nosilca s prstom, zaradi česar ga je tožena stranka 12. 1. 2012 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja; - odrejeno delo po nalogu sestava nosilca s prstom je po zahtevah, obremenitvi in organizaciji dela v skladu z odločbami ZPIZ, ki so bile izdane tožniku in je primerno za delovne invalide II. in III. kategorije, ki imajo omejitve lažjega fizičnega dela; - tožnik dne 10. 4. 2012 pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, štirje kosi diskov pa so bili celo brez privijačenih matic; - nezadostno privijačenje matice na diskih pomenijo nevarnost za druge delavce, saj lahko pride do poškodbe delavca, ki dela na balansirki pri uravnotežitvi diskov; - tožena stranka je tožniku 24. 5. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjene 10. 4. 2012 pri sestavljanju kosilnic ...; - pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, ki se ga je tožnik tudi udeležil. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožnika za postavitev novega izvedenca s področja medicine dela. Novega izvedenca za ugotovitev istih dejstev sodišče v skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP postavi le v primeru, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Tožnik je sicer navedel številne ugovore, s katerimi je utemeljeval svoj dvom v objektivnosti izvedenca C.C., sodišče prve stopnje je o teh ugovorih izvedenca zaslišalo in ta jih je prepričljivo zavrnil, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožnika za postavitev novega izvedenca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje glede tožnikovih ugovorov zoper izvedensko mnenje. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da gre za nekakšno procesno kršitev, ker naj bi bile pri izvedenčevem ogledu tožnikovega delovnega mesta prisotni „sovražni“ priči I.I. in D.D.. Izvedenec ne more izbirati, kdo ga v imenu delodajalca sprejme, ko pride v tovarno, sicer pa je bil na ogledu prisoten tudi tožnik. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da je bila pri ogledu uporabljena drugačna pištola od tiste, ki jo je pri delu uporabljal tožnik. Ne le, da tožnik tega ugovora ni podal med samim ogledom, ko bi bilo to najlažje razčistiti, temveč je izvedenec ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, da pištola sploh ni pomembna za oceno teže dela na katerega je bil tožnik razporejen 11. 1. 2012, saj je glede na tožnikove omejitve in diagnozo (neopredeljena jetrna okvara) delo s pištolo dejansko nerelevantno. V kolikor je tožnik imel pomisleke glede tega, da delo pri sestavi nosilca s prstom na ogledu demonstrira D.D. bi moral ta ugovor podati že med ogledom, ne pa da je to storil šele potem, ko je prejel zanj neugodno izvedensko mnenje. Izpovedbe prič D.D., E.E., F.F. in G.G. niso neverodostojne zgolj zato, ker so te priče še vedno zaposlene pri toženi stranki. Okoliščina, da priča E.E. na nekatera vprašanja ni vedel odgovora (ta ugovor se je nanašal predvsem na kršitev z dne 3. 4. 2012, ki je pritožbeno sodišče ne presoja, kakor je že razloženo zgoraj, vendar se delno nanaša tudi na ostale kršitve), ne dokazuje njegove neverodostojnosti, prej nasprotno. Sicer pa je šlo za vprašanja, ki so bila izven njegovega delokroga (kdo je ugotovil, da je nekaj narobe z blažilci, ki jih je sestavil tožnik) ali pa za dogodke pri katerih ni bil prisoten (odklonitev dela 11. 1. 2012) ali pa sploh niso relevantna za ta spor (ali priča ve za vse invalide, zakaj imajo tak status).

Iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi (priloga B1) je razvidno, da delo na delovnem mestu pomožnega kovinarja, kar je delovno mesto prirejeno za delovnega invalida, zajema naslednja opravila: montiranje zaščitnih elementov, sestavljanje enostavnih strojnih delov, enostavna ročna dela, pakiranje elementov, kontroliranje kakovosti in količine izdelanih kosov, evidentiranje opravljenega dela, tekoče vzdrževanje delovnih sredstev ter vzdrževanja reda in čistoče ter vsa ostala dela, ki jih delavec lahko izvaja v skladu s svojo strokovno izobrazbo, usposobljenostjo in preostalo delovno zmožnostjo. Odrejeno delo sestave nosilca s prstom prav gotovo ustreza temu opisu, saj gre za sestavljanje enostavnih strojnih delov oziroma enostavna ročna dela, predvsem pa je bistvena ugotovitev izvedenca s področja medicine dela, da gre za fizično lahko, tehnično enostavno, psihično nezahtevno delo, ki ga delavec opravlja v ergonomsko urejenih pogojih in ekološko čistem delovnem okolju, ki je primerno tudi za delovne invalide II. in III. kategorije in ki v celoti ustreza omejitvam, ki jih ima tožnik kot delovni invalid. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku dne 12. 1. 2012 zakonito in utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Prvi odstavek 83. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Ravnanje, ki se tožniku očita (neupravičena odklonitev odrejenega dela po nalogu sestava nosilca s prstom) prav gotovo pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 31. členom ZDR je temeljna dolžnost delavca, da opravlja delo za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Tožnik je to temeljno dolžnost kršil s tem, da je neutemeljeno odklonil opravljanje dela, ki je ustrezalo njegovim omejitvam.

V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bil tožnik tisti, ki pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, štirje kosi pa so bili celo brez privijačenih matic. Ni mogoče slediti tožnikovim namigovanjem, da naj bi delo v resnici opravil nekdo drug v popoldanski izmeni, saj je bilo ugotovljeno, da te izmene sploh ni bilo. Priča D.D. je prepričljivo izpovedal, da v oddelku predmontaže sploh ne delajo popoldan in da je to delo (privijačenje matic na diskih pri kosilnicah ...) lahko opravil samo tožnik. Sledljivost izdelka je bila zagotovljena s spremnimi listinami, to je z delovnimi nalogi. Tožnik zadevo skuša zamegliti z navajanjem, da sledljivost ni zagotovljena, ker vsak sestavni del (kosilnice) nima svojega indenta, vendar je priča D.D. prepričljivo pojasnil, da delovni nalog ima indent in količino, zato ni bistveno, če so posamezni kosi brez indenta. Kosi se namreč ponavljajo, na delovnem nalogu pa piše, koliko je potrebno narediti. Okoliščina, da je tožnik potem, ko ga je H.H. opozoril na napako brez komentarja, vzel štiri kosilnice, na katerih diski niso bili dobro privijačeni in to pomanjkljivost odpravil, ne omogoča sklepanja, ki ga uveljavlja pritožba, to je, da ni bil tožnik tisti, ki je delo slabo opravil, ampak nekdo drug. Nasprotno ravno iz te okoliščine izhaja, da se je tožnik zavedal, da je napravil napako, saj bi sicer prav gotovo ugovarjal naj jo odpravi tisti, ki jo je storil. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnikovo ravnanje, ko 10. 4. 2012 pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, štirje diski pa so bili celo brez matic, predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR in s tem utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožnik je s tem, ko pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, na štirih diskih pa matic sploh ni vstavil, kršil svojo temeljno pogodbeno obveznost iz 1. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi (priloga B1). Ta določa, da mora delavec v okviru svoje preostale delovne zmožnosti delo opravljati vestno, strokovno, pravočasno in po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega delavca ter v skladu z etiko in strokovnimi načeli, ki veljajo za njegov poklic. Tega, da tožnik pri sestavljanju kosilnice ... ni zadostno privijačil matic na diskih in da je štiri diske pustil celo brez matic ni mogoče opredeliti kot vestno in strokovno opravljanje dela. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je lahko podana za vsako kršitev obveznosti in pri tem ni potrebno, da bi šlo za hujšo kršitev, z možnostjo nastanka škode za delodajalca. Tožena stranka bi tožnikovo ravnanje lahko sankcionirala celo kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je s svojim ravnanjem prav gotovo iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Posebno težo kršitvi daje dejstvo, da nezadostno privijačene matice predstavljajo nevarnost za poškodbo delavca, ki v nadaljnjem postopku dela na balansirki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.