Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je sodišče dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (2. odstavek 299. člena ZKP), sme predlagani dokaz zavrniti, če je očitno, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.
Zahteva zagovornice obsojenega R.O. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000,00 SIT.
Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.10.2003 obsojenega R.O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 80.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000,00 SIT.
Proti navedeni pravnomočni sodbi je obsojenčeva zagovornica dne 23.8.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po členu 420/1 točka 2 in 3 Zakona o kazenskem postopku" in vrhovnemu sodišču predlagala, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.
Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Z zatrjevanjem kršitve 17. člena ZKP, ker da sodišče ni dopustilo izvajanja dokazov v obsojenčevo korist, zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je razlog, zaradi katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Ni točno, da sta prvo in drugostopenjska sodba protispisni, ker da izhajata iz zmotne predpostavke, da je bilo mogoče pri oškodovancu v času, ko naj bi bil poškodovan, zaslediti pod nosom sled krvi. Tudi v tem delu gre za različno oceno dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ko po eni strani sodišče sprejema izpovedbo priče G., da je bil oškodovanec pod nosom in okrog ust rahlo okrvavljen, medtem ko zagovornica svojo oceno gradi na fotografiji novinarke V.E., češ da na beli majici oškodovanca krvi ni bilo, kar zanjo predstavlja dokaz, da oškodovanec ni krvavel. Zagovornica ne navede, kakšna kršitev bi bila podana s tem, da je zagovornica še istega dne, ko je prišlo do poškodbe, klicala dežurno preiskovalno sodnico in dežurno tožilko. Ali je domnevna krvavitev, ki je edina poškodba, v resnici nastala ali ne, je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje. Vrhovni državni tožilec še dodaja, da so očitki na račun zdravnikov zgolj domneve o povezanosti oškodovanca z zdravniki, ki niso z ničemer izkazane.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Vrhovno sodišče je navedbe zagovornice lahko preizkusilo le v obsegu, kolikor izpolnjujejo zakonski kriterij (1. odstavek 424. člena ZKP), da mora vložnik zahteve kršitve zakona, na katere se sklicuje, konkretizirati in utemeljiti. V skladu z navedenim je presojalo utemeljenost dveh očitkov: 1.) očitek sodiščema prve in druge stopnje, da sta kršili temeljno načelo 17. člena ZKP in 2.) očitek o kršitvi pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca, s čimer zagovornica smiselno uveljavlja kršitev 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije.
Po določbi 3. alinee 29. člena ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zagovornica smiselno trdi, da naj bi bila obsojencu kršena navedena pravica, ker sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje priče - novinarke V.E. Ta je neposredno po dejanju fotografirala oziroma napravila fotografije oškodovanca, ki pa ne izkazujejo njegove krvavitve iz nosu; to pa je po oceni zagovornice ključnega pomena, saj potrjuje obsojenčev zagovor, da se oškodovanca ni dotaknil in da je ta poškodbo "fingiral", da bi ga spravil v kazenski postopek in s tem osramotil. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe na tretji strani, med drugim obrazloženo zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje omenjene priče z utemeljitvijo, da njeno zaslišanje ne bi "v ničemer razjasnilo obravnavane zadeve". Višje sodišče je v okviru pritožbenega preizkusa tej oceni pritrdilo in ob tem natančno povzelo vsebino dokazov, ki potrjujejo ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede oškodovančeve krvavitve iz nosu kot posledici obsojenčevega udarca (izpovedba priče D.G., izvid ORL ambulante, ugotovitve urgentnega zdravnika dr. A.Ž., izvedeniško mnenje dr.
P.K.). Zaradi tega je sodišče druge stopnje ocenilo, da je nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri odveč oziroma da tudi samo ne vidi potrebe po zaslišanju omenjene priče. Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje presojali utemeljenost dokaznega predloga obrambe v skladu s kriteriji ustavnosodne presoje in ga zavrnili, svojo odločitev pa sta tudi utemeljili. Res je, da je sodišče v skladu z določbo 17. člena ZKP, na katero se zagovornica sklicuje, dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in da mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Vendar pa sodišče, ki glede na načelo proste presoje dokazov samo presoja, katere dokaze bo izvedlo, ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Sodišče je namreč dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (2. odstavek 299. člena ZKP). Zato sme predlagani dokaz tudi zavrniti, če je očitno, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz teh razlogov je bil zavrnjen tudi obravnavani dokazni predlog obrambe, zato sodiščema ni mogoče očitati kršitve obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Določba 17. člena ZKP (načelo materialne resnice) je tudi temelj pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP). V takšnem pomenu, torej v zvezi z dejanskimi, ne pa pravnimi vprašanji, kršitev omenjene določbe v zahtevi uveljavlja tudi zagovornica, ko sodiščema očita, da nista upoštevali, da je na dan dogodka klicala dežurno preiskovalno sodnico in okrožnega državnega tožilca, da nista upoštevali predloženih oškodovančevih fotografij brez sledov krvi na obrazu in majici in da sta prezrli domnevno povezanost oškodovanca z zdravniki, ki so tako ali drugače sodelovali v postopku. Z vsemi temi ugovori obrambe sta se v okviru presoje dejanskega stanja ukvarjali nižji sodišči in jih argumentirano zavrnili. Zato razlogov zahteve za nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe vrhovno sodišče ni preizkušalo, ker pomenijo nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).
Iz enakih razlogov vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo zahteve v delu, kjer zagovornica zatrjuje, da sta sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča "protispisni". Takšna pomanjkljivost sodbe sicer lahko pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar zagovornica te kršitve z ničemer ne izkaže, pač pa znova izraža zgolj nestrinjanje z oceno pravnomočne sodbe glede dokazanosti oškodovančeve krvavitve iz nosu.
Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).
Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku izdaje pravnomočne sodbe.