Jedro

Odstop od načela neposrednosti po 340. členu ZKP zadeva način izvedbe dokazov in ne njihove uporabe.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je kot sodišče prve stopnje 15.3.2010 obd. S.G. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika (se pravi stroški iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in ne iz prvega odstavka 97. člena ZKP) obremenjujejo proračun. To je bilo storjeno s sodbo opr. št. I K 20744/2010. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi kazen 1 leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne more zavrniti pritožnika v splošni trditvi, da so policisti po drugem odstavku 56. člena Zakona o policiji dolžni varovati tajnost vira prijave, sporočila oziroma pritožbe, vendar bi ravno zato, ker se obdolženi ni zagovarjal, in ker praktično niso bili izvedeni nobeni drugi dokazi, ki bi ga s storitvijo kaznivega dejanja konkretneje povezovali, moral skladno s tretjim odstavkom istega člena, predlagati razkritje vira. Temu se pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve neutemeljeno upira, ko poskuša dokazno vrzel nadomestiti z dejstvom, da je izpovedba priče o tem, kar je slišala od druge osebe, praviloma dovoljen dokaz ter s sklicevanjem na neizogibne objektive razloge, ki po njegovem v danem primeru dovoljujejo odstop od načela neposrednosti.

Prvo drži pod pogojem, da o slišanem ne izpoveduje policist, ki je zbiral obvestila, saj v nasprotnem – in to je bilo enkrat že obrazloženo – pride do dejanskega opiranja sodbe na vsebino posameznega obvestila in s tem do obida vrste pravil, ki naj po prvem odstavku 1. člena ZKP zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. Temprej, ko so posredi odločilna dejstva, do katerih se niti posredno ni poskušalo priti. Drugo pa ne more vzdržati pod nobenim pogojem. Že zato, ker zatrjevani odstop od načela neposrednosti zadeva način izvedbe dokazov in ne njihove uporabe, in ker je krog izjem iz 340. člena ZKP, ki zajema le formalno pridobljene dokaze, sklenjen, zaradi česar ga z drugimi (še zlasti neformalno pridobljenimi) dokazi ni dovoljeno širiti.

Končno, spoznavni domet, kot ga zapisniku o preiskavi stanovanja na naslovu R.i št. .. in potrdilu o zasegu predmetov z dne 30.10.2006, pripisuje pritožnik, je pretiran. Dejstvo, da obdolženi na sestavo zapisnika ni imel pripomb ter da je s podpisom potrdil prejem potrdila, sami zase še ne izkazujeta lastništva konoplje in še manj očitane izvršitve kaznivega dejanja. Smiselno istovrstna dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožbena prizadevanja pa enako kot zgoraj, neuspešna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP, ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.