Jedro

Za odločanje o zahtevi bivšega obdolženca za vrnitev zaseženih predmetov je pristojen organ, ki je te predmete zasegel in jih ni poslal javnemu tožilcu in sodišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku izročiti 11 m3 drv za kurjavo iz mešanega lesa in jih zložiti v skladovnico na tožnikovem dvorišču. Naložilo je tudi, da mora tožniku povrniti 36.875,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi obrestmi od 9.6.1998 dalje.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Navaja, da se sodišče v svoji obrazložitvi sklicuje na pravnomočno zavrnilno sodbo kazenskega sodišča. Vendar te sodbe tožena stranka sploh ni prejela. V kazenskem postopku tudi ni bilo dokazano, na kateri parceli je tožnik sekal. Prav tako ni bilo dokazano, da je tožnik posekal les na svojih parcelah. Tožena stranka je hotela predlagati zaslišanje priče D.S., ki je bil navzoč ob zasegu. Zaradi obrazložitve, da je podpisana na zapisniku o zasegu in da ni sporna količina lesa, je dokazni predlog umaknila. A ker ni dokazano, da je sporni les res tožnikov, bi bilo treba omenjeno pričo vendarle zaslišati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da "ni dokazano, da je sporni les res od tožnika". O tej predpostavki vindikacijskega zahtevka (tožnik mora dokazati tudi svojo lastninsko pravico - 2. odst. 37. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR) namreč sodba nima razlogov, čeprav sicer kot predpis, na katerem naj bi temeljila, citira prav 37. čl. ZTLR. Poleg tega navaja še, da "glede na ugotovljeno dejansko stanje (nesporno je, da so bila drva zasežena tožniku in so sedaj v dejanski oblasti toženca) in v skladu s citiranimi zakonskimi določili, je sodišče ugodilo tožbenemu azhtevku tožeče stranke in nalaga toženi stranki, naj tožniku izroči 11 m3 drv".

Ker tako zaradi pomanjkljivih razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti (pomanjkljivih seveda s stališča pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP).

Sicer pa je treba opozoriti predvsem na naslednje: Usoda zaseženih predmetov je lahko različna. Po določbi 1. odst. 113. čl. bivšega Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so se stvari, ki so nedvomno pripadale oškodovancu, in niso bile potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, izročile oškodovancu še pred koncem postopka. To je storil organ, ki je opravljal procesno dejanje (torej v konkretnem primeru bržkone organ za notranje zadeve). Če se je s tem strinjal obdolženec, je bilo treba to vnesti v zapisnik, stvar pa brez odlašanje izročiti oškodovancu, seveda proti pisnemu potrdilu o prevzemu. Tako mora biti že iz spisa razvidno, da predmet ni več zasežen ter da ni več v hrambi sodišča. Le v tem primeru bi lahko obdolženec z vindikacijsko (ali verzijsko) tožbo od posestnika (ki so mu bile izročene zasežene stvari) v pravdnem postopku zahteval vrnitev stvari. V primerih pa, ko so predmete zasegli organi za notranje zadeve v predhodnem postopku, in jih niso izročili v hrambo sodišču, so po ustavitvi ali po koncu postopka te predmete dolžni vrniti obdolžencu ti organi (primerjaj načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Slovenije dne 19.12.1990, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/90 stran 13). Za odločanje o zahtevi bivšega obdolženca za vrnitev zaseženih predmetov je torej pristojen organ, ki je te predmete zasegel in jih ni poslal naprej javnemu tožilcu ali sodišču. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer ugotovilo, da so 9.2.1993 pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve tožniku (zoper katerega se je nato kazenski postopek končal s pravnomočno zavrnilno sodbo) zasegle sporna drva (tudi tu ni navedlo, da bi bil tožnik lastnik teh drv) ter da so bila izročena toženi stranki. Vendar so za oceno sodne pristojnosti te ugotovitve še premalo. Kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, bi moralo sodišče ugotoviti, ali so bila drva izročena toženi stranki z obdolženčevim soglasjem (kar bi moralo biti razvidno iz zapisnika in potrdila o prevzemu) oziroma z drugimi besedami, ali so ta drva z izročitvijo toženi stranki prenehala biti zasežena, ali pa so bila toženi stranki izročena le v hrambo (in zato ostala zasežena). V nadaljevanju postopka bo moralo zato sodišče prve stopnje raziskati tudi (oz. predvsem) te okoliščine in sicer z listinskim gradivom, ki se nahaja v spisu K ../96 (ki ga je sicer že "prebralo", a le na 10 minut trajajoči glavni obravnavi) ter nato oceniti, ali zadeva sploh spada v sodno pristojnost.