Jedro

Tožnik je v spornem obdobju pri toženi stranki opravljal delo reševalca iz vode v okviru študentskega dela. Tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke glede vsebine dela, časa opravljanja dela, razpolaganje z delom in časom, kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža tako imenovana direktna oblast delodajalca. Tožena stranka namreč tožniku ni dajala navodil v zvezi z delom, urnik dela si je določal sam, ni ga nadzirala in ni mu bilo potrebno potrjevati svoje prisotnosti s kartico, kar je sicer veljalo za redno zaposlene delavce, dela tudi ni opravljal nepretrgoma in večino prihodkov je prejel s strani preostalih naročnikov. Zato med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja in je tožbeni zahtevek glede obstoja delovnega razmerja utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16. 9. 2013 dalje za nedoločen čas, na delovnem mestu reševalec iz vode; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto reševalec iz vode; da je tožena stranka dolžna tožnika od 16. 9. 2013 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja in zanj plačati ustrezne davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 16. 9. 2013 dalje obračunati bruto razliko v plači, ki bi jo tožnik prejel na delovnem mestu reševalec iz vode in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejel pri toženi stranki, ter od tako obračunane razlike v plači odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo in jo izpodbija iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih tožene stranke, da je imel pri določanju razporeda dela popolnoma proste roke, da za toženo stranko ni opravljal dela nepretrgoma in da je večino prihodkov ustvaril pri drugih naročnikih. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede neobstoja elementov delovnega razmerja. Meni, da je pravilna ugotovitev sodišča, da vodja kopališča tožniku ni odrejal, da mora delati točno 8 ur na točno določen dan, obenem pa je napačen sklep sodišča, da je bilo oblikovanje delovnega urnika v avtonomiji tožnika, ki da si je sam odrejal kdaj in koliko bo delal. Iz izpovedi A.A. izhaja, da so se reševalci med seboj sami uskladili in sami zakrpali ure, ki niso bile pokrite z redno zaposlenimi reševalci, medtem ko iz izpovedi tožnika izhaja drugače in sicer da ni šlo za krpanje ur, ampak da so vsi pogodbeni reševalci iz vode delali v enakih izmenah kot redno zaposleni delavci. Meni, da se je sodišče v dvomu oprlo na pisne izjave prič B.B., C.C. in D.D., ki so pa še danes v poslovnem odnosu s toženo stranko in v takem razmerju podrejenosti do nje, zato je tožnik na naroku zahteval neposredno zaslišanje teh prič, sodišče pa predlogom ni ugodilo. Navaja, da ni mogel delati samo popoldan, prav tako ni mogel delati samo dopoldan, mesto je bilo za enega zjutraj in za enega popoldne, mesto pa je bilo za vse soboto, eno mesto pa za nedeljo. Iz navedenega izhaja, da si delovnega razporeda niso mogli izbirati sami in poljubno in da so delali enako kot zaposleni delavci. Nasprotuje zaključku sodišča, da so pogodbeni sodelavci imeli popolno svobodo pri oblikovanju razporeda. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati tudi predlagane priče (E.E., F.F. ter ostale pogodbene reševalce iz vode), ki za toženo stranko dela več ne opravljajo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožene stranke ni obveščal o odsotnosti, saj je pri toženi stranki opravljal delo med 170 in 220 ur mesečno in je očitno, da ni bil na dopustu, da ni koristil bolniškega staleža in da z dela ves čas tudi ni bil odsoten. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da za toženo stranko dela ni opravljal nepretrgoma in je svoje storitve zagotavljal tudi drugim naročnikom, pri čemer je ustvaril kar 27.334,00 EUR prihodka, od tega le 5.012,00 EUR za toženo stranko. Navaja, da je za toženo stranko opravljal osebno in nepretrgoma delo ves čas, ko je kopališče obratovalo, če pa je bilo kopališče zaprto, so to objektivni razlogi na strani tožene stranke, na kar tožnik nima vpliva in se mu ne more šteti v škodo. Meni, da je za ugotovitev obsega dela pri drugih naročnikih bistvena samo primerjava v času, ko je kopališče obratovalo, torej od septembra do junija. V tem času je tožnik za druge naročnike opravil minimalen obseg dela. Navaja, da je količinsko opravil enako število ur kot redno zaposleni delavci. Pri toženi stranki je najprej delal preko študentskega servisa, nato pa preko pogodbe o poslovnem sodelovanju, skupaj več kot leto in pol, bil neprestano na kopališču, njegova obremenitev pa je bila enaka ali celo večja od redno zaposlenih reševalcev, zavezan je bil k ravnanju skladno z navodili upravnika kopališča, vezale so ga enaka pravila kot redno zaposlene reševalce, zato dejstvo, ali se je tožnik vpisoval v evidenco prihodov in odhodov, v katero se vpisujejo redno zaposleni delavci, v navedeni zadevi ne more biti merodajno. Meni, da trditev vodje kopališča, da pogodbenim reševalcem ni odrejal delovnega časa ne more biti odločilno za presojo, ker so pogodbeno zaposleni reševalci, med njimi tudi tožnik, dejansko opravili toliko ur dela kot znaša delovna obveznost redno zaposlenih delavcev, pri čemer pri opredelitvi razmerja kot pogodbe o zaposlitvi, ni odločilna volja strank, pač pa so bistveni objektivni kriteriji za razlikovanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval, ni štelo za relevantnega. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), kakor tudi z vidika drugih s strani tožnika zatrjevanih relevantnih razlogov. Razlogov o neodločilnih dejstvih pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati. Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nepomembnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje pravilno tudi ni izvedlo dokazov, pri tem pa je razloge za svojo odločitev natančno pojasnilo (3. točka obrazložitve sodbe). Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge tožnika po zaslišanju prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., ter ostale pogodbene reševalce iz vode, saj je dejstva, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale, sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prič A.A. in listinskih dokazov (pisnih izjav prič B.B., C.C. in D.D.) in so bili že izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev. Vsa odločilna dejstva so bila namreč pravilno in popolno ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pri presoji pravilno upoštevalo tako listinske dokaze kot izpovedi prič in obeh strank. Pavšalnih kritik o pristranskosti izjav prič in domnevne neverodostojnosti (ker so še v poslovnem odnosu s toženko) njihovih izpovedb ni mogoče upoštevati. Pritožba ne navaja nobenih drugih argumentov v zvezi s tem, zato pritožbeno sodišče nima utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izjav in izpovedi zaslišanih prič in v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logično, natančno in prepričljivo obrazložena v izpodbijani sodbi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom ter da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo, zlasti ker tožnik niti v pritožbi ni navedel, kaj bistveno novega ali drugega naj bi o odločilnih dejstvih (o katerih so izpovedale zaslišane priče oziroma tistih, ki so razvidna iz listin) povedale predlagane priče in v čem naj bi bile izpovedi zaslišanih prič neresnične oziroma pomanjkljive.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) še dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik v obdobju od 16. 9. 2013 do 30. 5. 2014 pri toženi stranki opravljal delo reševalca iz vode v okviru študentskega dela; - da je tožnik kot poslovni subjekt G.G. s. p. s toženo stranko sklenil pogodbi o sodelovanju za obdobje od 15. 9. 2014 do 31. 12. 2014 in od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015; - da je tožniku delo odrejal A.A., ki mu je poslal urnik redno zaposlenih reševalcev, v katerega je tožnik skupaj s preostalimi reševalci vpisal ure, ko bo opravljal storitve reševanja; - da A.A. tožniku ni odredil, da mora delati točno na določen dan in točno 8 oziroma 10 ur in pojasnil, da tožnik dela ni opravljal na enak način kot sta ga opravljala redno zaposlena reševalca. V zvezi z razporeditvijo delovnih ur je pojasnil, da je najprej pripravil razpored delovnih ur oziroma urnik za redno zaposlena reševalca, nato pa urnik posredoval preostalim reševalcem, ki so delo opravljali na podlagi študentskega dela oziroma pogodbe o sodelovanju, da so se sami uskladili in med seboj razdelili preostale delovne ure. Pri tem so imeli proste roke, da so se dogovorili, katere ure bo opravljal kateri reševalec. Navedel je, da je tožnik mesečno opravil različno število ur, medtem ko sta redno zaposlena reševalca ure opravljala v okviru mesečne obveznosti in maksimalno 20 nadur; - da je zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da je bil urnik reševalcev odgovornost A.A., ki je bil zadolžen za to, da je bilo na kopališču vedno zadostno število reševalcev, da je razporejal redno zaposlene in zunanje sodelavce, pri katerih je imel proste roke; - da iz pisnih izjav reševalcev pri toženi stranki (B.B., C.C. in D.D. - B9) izhaja, da zunanji izvajalci reševanja iz vode niso imeli določenega delovnega časa, sami so se dogovarjali in usklajevali glede razporeditve delovnih ur ter s strani tožene stranke niso prejemali nobenih navodil, katere dneve oziroma kdaj morajo delati; - da iz podatkov iz poslovnega izida tožnika kot samostojnega podjetnika izhaja, da je imel tožnik v letu 2014 (od vpisa v poslovni register dne 4. 6. 2014 do 31. 12. 2014) 27.334,00 EUR čistih prihodkov; - da je tožnik od tožene stranke v obdobju od 30. 9. 2014 do 31. 12. 2014 prejel le znesek v višini 5.012,00 EUR.

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih tožene stranke, saj tožena stranka reševalcem, ki niso bili redno zaposleni, ni dajala navodil, kdaj naj opravljajo svoje delo in koliko delovnih ur morajo opraviti v mesecu. Tožnik je tako imel pri določanju, kdaj in koliko bo delal, proste roke, kar so potrdili tudi drugi zunanji izvajalci storitev reševanja iz vode. Tožnik je s strani tožene stranke prejel zgolj urnik redno zaposlenih reševalcev, ki ga je pripravil A.A., v urnik pa je nato skupaj s preostalimi reševalci vpisal, kdaj bo delal. Prav tako ni imel dolžnosti obveščati tožene stranke o morebitnih odsotnostih, dopustu ali bolniškem staležu, kot so to imeli dolžnost redno zaposleni reševalci. Tožnik pa se je sicer moral javiti ob prihodu na kopališče v recepciji in svojo prisotnost evidentirati v dnevniku dela reševalcev iz vode (za kar je tožnik na podlagi mesečnega obračuna ur tudi izstavil račun), navedeno pa ne pomeni, da je tožnik delo opravljal pod nadzorom tožene stranke. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da ima za redno zaposlene pregled prisotnosti v programu ..., kamor se vpisujejo z evidenčno kartico ob prihodu na delo, medtem ko tožnikove prisotnosti v tem programu niso beležili, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je delo opravljal pod nadzorom tožene stranke.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela za toženo stranko ni opravljal nepretrgoma. Dela pri toženi stranki ni opravljal več kot 3 mesece in pol, in sicer v obdobju od 1. 6. 2014 do 14. 9. 2014, v tem času pa je opravljal delo pri drugih naročnikih, pri katerih je delal tudi v času opravljanja dela pri toženi stranki. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz poslovnega izida tožnika kot samostojnega podjetnika izhaja, da je imel v letu 2014 čistih prihodkov v znesku 27.334,00 EUR (od 4. 6. 2014 do 31. 12. 2014), od tega zneska pa je od tožene stranke prejel plačilo le v znesku 5.012,00 EUR (v obdobju od 30. 9. 2014 do 31. 12. 2014), je pravilen zaključek, da je večino prihodkov ustvaril pri drugih naročnikih.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces in strogo vezan na navodila tožene stranke glede vsebine dela, časa opravljanja dela, razpolaganje z delom in časom, kar je bistvena značilnost delovnega razmerja, skozi katero se odraža tako imenovana direktna oblast delodajalca. Tožena stranka namreč tožniku ni dajala nobenih navodil v zvezi z delom, urnik dela si je določal sam, ni ga nadzirala in ni mu bilo potrebno potrjevati svoje prisotnosti s kartico, kar je sicer veljalo za redno zaposlene delavce, dela tudi ni opravljal nepretrgoma in večino prihodkov je prejel s strani preostalih naročnikov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja in je zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).