Jedro

Zaradi neutemeljenega pripora so bile tožniku prizadete temeljne pravice, kot so svoboda, dobro ime, čast in dostojanstvo. Njegove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tako zaradi položaja, ki ga je imel kot upravni delavec, kot zaradi pred tem opravljanega dela pedagoga, ko je kot učitelj matematike in fizike vzgojil 18 generacij otrok. Celovita presoja vseh okoliščin tožnikovega primera utemeljuje zaključek, da je bilo z odmero odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000,00 SIT pravilno uporabljeno materialno pravo, to je določilo 200. člena ZOR. Po tem določilu se upoštevajo pri odmeri odškodnine vse okoliščine posameznega primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin prizadetega (zaradi prestanega strahu, zaskrbljenosti, žalosti, užaljenosti na časti in dobrem imenu) in pomen dobrin, ki so bile prizadete, kot so ugled, čast, svoboda ter na drugi strani namen odškodnine za tako škodo, socialnoekonomske danosti časa in prostora ter tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zvrneta kot neutemeljeni. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu mora plačati 1.200.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi 35-dnevnega pripora in 68,00 SIT za premoženjsko škodo, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz naslova nadaljnje nepremoženjske škode v razliki 300.000,00 SIT, zavrnilo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje s spodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi toženke in tožniku dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 700.000,00 SIT in višji tožbeni zahtevek to je za razliko 500.000,00 SIT zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer sta obe stranki predlagali spremembo sodbe sodišča druge stopnje in sicer tožnik tako, da se mu prizna odškodnina kot je bila odmerjena s sodbo sodišča prve stopnje, toženka pa tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na vsega 200.000,00 SIT.

Po izvajanjih tožnika je sodišče druge stopnje neutemeljeno znižalo odškodnino za duševne bolečine, saj je v celoti sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ter je samo ugotovilo še večji in bolj specifičen obseg utrpljenih duševnih bolečin od siceršnje sodne prakse. Odškodnino za duševne bolečine je potrebno zvišati za revizijsko spornih 500.000,00 SIT, saj bo drugače izigran pravni standard za utrpljeno katastrofalno škodo. Sodišče druge stopnje pa bi mu moralo tudi priznati stroške odgovora na pritožbo.

Toženka pritrjuje v reviziji stališču, da tožniku pripada pravična denarna odškodnina za negmotno škodo, ki jo je utrpel kot posledico prestajanja pripora. Pravna izhodišča so določena v 200. členu ZOR, tako glede na subjektivni vidik v obliki stopnje duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode in strahu ter njihovo trajanje, kot tudi glede objektivnega vidika, ki se kaže v pomenu prizadete dobrine in v namenu dosojene odškodnine. Pri odmerjenju odškodnine je potrebno upoštevati tudi socialno-ekonomske družbene razmere, ki kot objektivni vidik v tem primeru niso bile zadosti upoštevane. Pri tem opozarja tudi na konkretno zadevo, v kateri da je bilo za skoraj 10 krat daljši pripor dosojenih le 1.000.000,00 SIT odškodnine.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se toženkina revizija zavrne. Pravična denarna odškodnina je le taka, ki upošteva tožnikove to je oškodovančeve duševne bolečine.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Po revizijskih izvajanjih obeh pravdnih strank je sporna materialnopravna presoja odločbe o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je imel tožnik zaradi neutemeljeno odrejenega pripora. Presoja višine odškodnine se opravi na podlagi 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki določa merila, po katerih se odmerijo odškodnine za duševne bolečine. Ta odmera je odvisna od meril, ki jih mora sodišče uporabiti glede na vse ugotovljene okoliščine posameznega primera. Te okoliščine pa so sestavina dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bil tožnik v priporu 35 dni, da je bil osumljen storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril in zlorabe uradnega položaja, da je bilo njegovo ime kot osumljenca navedenega kaznivega dejanja objavljeno v dnevnem časopisju, da je zaradi osumljenosti storitve kaznivega dejanja in odreditve pripora izgubil ugled, ki ga je preje užival v C., kjer je bil znana in spoštovana osebnost, da je za pripor zvedelo večje število ljudi, da je bila njegova zadeva zelo razvpita, da je bil pred tem nekaznovan in z velikim ugledom najprej kot strog učitelj, potem pa kot vodja oddelka za promet pri Sekretariatu za notranje zadeve občine C., da je po izpustitvi iz pripora zaradi posledic psihične obremenitve pustil tedanje delo na občini in zatem zaman iskal drugo primerno službo ter da je imel težave pri vključevanju v življenje in delo. Ugotovili sta še, da je moral še dve leti po priporu redno jemati pomirjevala, da je trpel tudi zaradi prizadetosti družine v zvezi z njegovim priporom in da se je njegovo življenje povsem spremenilo.

Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo podlago za take zaključke o višini tožnikove škode iz naslova duševnih bolečin zaradi odrejenega pripora, kot jih je sprejelo sodišče druge stopnje. Zaradi neutemeljenega pripora so bile tožniku prizadete temeljne pravice, kot so svoboda, dobro ime, čast in dostojanstvo. Njegove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tako zaradi položaja, ki ga je imel kot upravni delavec, kot zaradi pred tem opravljanega dela pedagoga, ko je kot učitelj matematike in fizike vzgojil 18 generacij otrok. Celovita presoja vseh okoliščin tožnikovega primera utemeljuje zaključek, da je bilo z odmero odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000,00 SIT pravilno uporabljeno materialno pravo, to je določilo 200. člena ZOR. Po tem določilu se upoštevajo pri odmeri odškodnine vse okoliščine posameznega primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin prizadetega (zaradi prestanega strahu, zaskrbljenosti, žalosti, užaljenosti na časti in dobrem imenu) in pomen dobrin, ki so bile prizadete, kot so ugled, čast, svoboda ter na drugi strani namen odškodnine za tako škodo, socialnoekonomske danosti časa in prostora ter tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje v zadostni meri in torej pravilno upoštevalo vse navedene okolnosti primera ter zato ocenjuje, da je končno priznana odškodnina v višini 700.000,00 SIT po razmerah v času odločanja na prvi stopnji, ustrezna in pravična odškodnina. Tako odmerjena odškodnina je tudi individualizirana, saj odraža vse posebnosti tožnikovega primera ter zato ta odškodnina ni previsoka, kot neutemeljeno meni revizija toženke in tudi ne prenizka, kot to uveljavlja tožnik v reviziji. Že povdarjena individualizacija vsakega primera posebej in tožnikovega v tem primeru pa jemlje podlago tudi revizijskim izvajanjem toženke, ki se sklicuje na nek podoben primer iz sodne prakse.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da reviziji pravdnih strank nista utemeljeni, na drugi strani pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je moralo obe reviziji zavrniti kot neutemeljeni (člen 393. ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji tožnika, kolikor zadevajo stroškovno odločbo sodišča druge stopnje, je opozoriti, da revizijsko sodišče ne more posegati v materialnopravno pravilno tako odločbo sodišča druge stopnje, kadar ne spreminja odločbe o glavni stvari. Stroške revizijskega postopka na svoji strani morata pravdni stranki nositi sami, ker s pravnim sredstvom nista uspeli. Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov odgovora na revizijo toženke pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker odgovor ni vseboval razlogov, ki bi vplivali na odločitev in so zato z njim nastali stroški nepotrebni stroški postopka (1. odstavek 166. in 154. ter 155. člena ZPP).