Jedro

Sodišče ugotavlja, da toženka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi navedena neskladja pojasnil (kar tudi sicer sama toženka navaja) in tako ni bilo razčiščeno, zakaj se nekatere njegove izjave, kot jih je navedel pri podaji prošnje, razlikujejo od tistih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru, na katere je oprla svojo odločitev in zaradi katerih je tožnikovo prošnjo zavrnila. Toženka svojo odločitev opira celo na izjavo tožnika, podano na policijski postaji brez tolmača, razgovor pa je potekal v angleškem jeziku, za katerega je tožnik navedel, da ga malo govori, kot ugotavlja celo sama toženka. S tem je toženka prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku.

Tožnik je namreč na osebnem razgovoru pojasnil, da ima dokaze shranjene na mobitelu, ki ga je posodil, toženka pa ga ni pozvala k predložitvi teh dokazov in mu ni določila roka za predložitev teh dokazov, temveč je kljub sklicevanju tožnika v osebnem razgovoru na (v tem postopku tudi predložene) dokaze izdala izpodbijano odločbo in ugotavljala, da tožnik svojih navedb ni izkazal, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 140. člena ZUP. Zato je neutemeljeno sklicevanje toženke na dejstvo, da tožnikova pooblaščenka ni predlagala podaljšanje roka za predložitev dokazov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2014/2018/8 (1312-03) z dne 12. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da so ga januarja 2015, ko je bil na dopustu v severnem delu Pakistana, ugrabili Talibani. Hoteli so, da se za njih bori. Nekega dne, ko vrata niso bila dovolj zaprta, so imeli možnost pobega. Talibani so streljali na njih in ubili enega, ostalim trem je uspelo pobegniti do neznane vasi, kjer so jih vaščani peljali do bolnice. Sam je bil ranjen v nogo. Ker je bil njegov oče v vojski, je le-ta ukrepala zoper Talibane. Od pobega jim Talibani sledijo in lovijo, ker jih želijo ob sebi, da bi nadaljevali s treningom, s katerim so začeli v ujetništvu. Mesec dni se je skrival, medtem pa so Talibani ujeli enega od prijateljev, s katerim sta skupaj pobegnila. Od njega so izvedeli, kje se nahaja in so prišli ponj. Takrat je bil na strehi hiše in ga niso našli. Ko jih je slišal, jim je pobegnil. V ujetništvu je bil od januarja, do julija 2015, ko je pobegnil in nato do avgusta v bolnici. Oktobra 2015 pa je zapustil Pakistan. Ker je zaključil računalniško šolo, so Talibani od njega zahtevali, da bi vdrl v vladne in državne računalnike in njihove sisteme. Cilj je bil, da bi vdrl v ameriške sisteme, ki jih imajo v Pakistanu in Afganistanu. Učili so jih, kako uporabljati bombe, večino časa pa so jih poučevali o religiji in njihovih idealih. Hoteli so jim »oprati« možgane.

3. Toženka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik iz Pakistana odšel ilegalno v Iran, nadaljeval pot preko Turčije v Grčijo, kjer je bival na zasebnem naslovu in delal približno dve leti in pol. Nato je pot nadaljeval preko Severne Makedonije, Srbije, BIH in Hrvaške do RS, kjer je bil v skupini prijet s strani policije. Nameraval je v Italijo. Dne 5. 9. 2018 je v RS zaprosil za mednarodno zaščito.

4. Nato toženka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na prvem osebnem razgovoru. Povedal je, da ima na telefonu sliko osebne izkaznice in poročilo policije o ugrabitvi. Prav tako ima na telefonu tudi zdravniško poročilo in ostale dokaze, s katerimi želi utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Telefona trenutno nima pri sebi. Vzel ga je znanec, a ga bo dobil še danes in preko pooblaščenca dostavil dokazila. Ko so ga ugrabili, je oče prijavil ugrabitev policiji. Drugo prijavo je oče opravil, ko je bil v bolnici. Na telefonu ima dokazilo o drugi prijavi. Na osebnem razgovoru tožnik pove, da je januarja 2015 pet prijateljev odšlo v predel Pakistana, ki se imenuje »Č.«. Nastanili so se v hotelu. Dva dni so bili tam, večinoma so se sprehajali, tretji dan ponoči pa so se odpravili proti neki vasi. Zakurili so ogenj. Nenadoma se je pripeljal avto in se ustavil poleg njih. Izstopilo je sedem oseb, pet ali šest jih je imelo puške, eden pa je imel nož. Z verigami so jih na silo zvezali in jim rekli, da jih bodo ubili, če bodo skušali pobegniti. Z vozilom so se vozili približno dvanajst ali trinajst ur in prišli v območje E., kjer so jih nastanili v zaprto sobo. Nato je prišel njihov vodja in jim dejal, da v madrasi učence pripravljajo za jihad. Eden iz skupine se je razjezil in se jim poskušal fizično zoperstaviti, zato so ga ubili s strelom iz puške. Ostale so potem za približno teden dni zaprli v sobo. V tem času so jih tepli in jih pustili brez vode in hrane. Odpeljali so jih v kraj blizu afganistanske meje. Tam so jih urili, kako se strelja in vrže bombo. Obiskovati so morali tudi madraso. Tam so bili približno mesec in pol, nato pa so jih odpeljali v hišo, ki je bila v slabem stanju in od koder je uspelo vsem štirim pobegniti. V sobi, kjer so bili zaprti, je bilo okno. Deževalo je in pričeli so majati okno, ki jim ga je uspelo izruvati iz sten. Ker je deževalo, so bili ugrabitelji večinoma v stavbi. Dežurni ni opazil, da so zbežali. Tekli so po hribu navzdol, ko pa so bili dve ali tri minute hoje stran, so na njih pričeli streljali. Enega so zadeli in ni prepričan, ali je umrl, vendar ni zmogel nadaljevati z njimi, drugi je bil ranjen v ramo, sam pa je dobil dve rani. Eno na levo stran levega stegna, drugo kroglo pa v desno zadnjo stran noge pod kolenom, ki mu je zlomila kost in kjer ima nameščeno železo. Bežal je s pomočjo ostalih dveh prijateljev, s katerima so skupaj zbežali. Krogla, ki ga je zadela v levo stegno, ga je samo oplazila in ni bilo prehudo. Hodili so približno tri ali štiri ure, ko so nekega vaščana prosili za pomoč. Odpeljal jih je v neko manjšo bolnico, kjer so bili približno teden dni, ko je po njih prišel njegov oče in jih odpeljal v bolnico ..., kjer je ostal približno mesec dni in pol. Oče je bil zaposlen v vojski in je imel čin majorja. Ugrabitev je prijavil policiji. Ko je bil v bolnici ..., so ga obiskali vojaki in ga spraševali podrobnosti glede ugrabitve. Ko je zapustil bolnico, je ostal dva ali tri mesece doma, potem pa je odšel na obisk k sestri v mesto ... za teden dni. Z njim je bil tudi bratranec A.A., ki je bil skupaj z njim ugrabljen. Ko sta bila v mestu ..., sta dobila informacijo, da so tretjega, ki je bil ugrabljen z njima, znova ugrabili. V resnici so iskali njega, saj je po ugrabitvi vojski dal veliko informacij in le-ta je napadla skrivališče ugrabiteljev. Oče mu je predlagal, da z bratrancem odideta v kraj G., kjer sta ostala teden dni. V tem času so neznani razgrajači napadli tetino hišo, ker so ju želeli dobiti. V času napada sta bila z bratrancem v mestu, po tem pa sta se z bratrancem odločila, da odideta v drugo državo. Takrat je bil še mladoleten in zato Pakistana ni mogel zapustiti legalno. S pomočjo tihotapca sta odšla v Iran. Pakistan je zapustil oktobra 2015. Ugrabitelji so želeli ugrabiti njega, ko so ponovno ugrabili tretjega iz skupine, saj so iskali njega. To so mu povedali starši ugrabljenega. Ugrabili so jih na območju, kjer je veliko Talibanov, in sicer pripadnikov največje talibanske skupine »B.«. Gre za skupino, ki je decembra 2014 napadla Vojaško šolo za otroke. Napadli so tudi džamijo C. Ugrabljajo mlade fante in jih učijo v madresah ter usposabljajo za jihad. Če bi se vrnil v Pakistan, bi ga B. in njegova skupina ubila, saj jim je veliko škodil. Vojski je dal o njem veliko informacij.

5. Dalje toženka ugotavlja, da ne glede na to, da istovetnost tožnika ni nesporno ugotovljena, ne dvomi, da tožnik prihaja iz Pakistana in da je državljan Pakistana.

6. Toženka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in s strani tožnika predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede dogodkov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne. Tožniku je mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel nobenih pisnih, uradnih dokazil, čeprav je v postopku zatrjeval, da le - te ima in da jih bo predložil. Toženka ocenjuje, da v konkretnem primeru glede na navedbe tožnika ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj toženka dvomi v tožnikove razloge zapustitve izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil. Tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti nikakršnih dokazov. Tožnik je po prijetju s strani policije navedel, da je Pakistan zapustil legalno in z letalom odšel v Istanbul, od koder je nadaljeval pot v Grčijo. Res, da je bila izjava vzeta v angleškem jeziku, za katerega je tožnik navedel, da ga malo govori, vendar je po mnenju toženke malo verjetna tako očitna napaka, da je ob policijskem pridržanju navedel drugače kot kasneje v postopku, in sicer, da je Pakistan zapustil s pomočjo sprovajalca. Malo verjetno je tudi, da naj bi tožnikov oče, tožnika po pobegu iz kraja Č., oz. njegovi bližini, in okrevanju v tamkajšnji bolnici odpeljal v bolnico v 556 km oddaljen kraj D. Tudi, če je bil tožnik odpeljan proti afganistanski meji iz kraja E., pa je od tam, do F., kamor naj bi ga odpeljal oče, 745 kilometrov. Prav tako je malo verjetno, da domnevnega napada na tetino hišo v kraju G., kjer so ju z bratrancem neznani razgrajači želeli dobiti, niso prijavili policiji, z ozirom, da je predhodno že bil ugrabljen in da je bila ugrabitev s strani očeta prijavljena policiji. Po mnenju toženke je tudi malo verjetno, da ga vojska ne bi zaščitila, ker naj bi jim posredoval pomembne informacije o skupini B. in sploh, ker je oče izšel iz vojaških struktur. Le malo je tudi verjetno, da bi tožnik še pred časom ugrabitve in ko je bil po njegovih navedbah še mladoleten, pridobil izobrazbo inženirja računalništva. Enako velja glede tožnikove navedbe, da naj bi jih ugrabitelji teden dni pustili brez hrane in vode. Prav tako je tožnik v prošnji navedel, da jim je uspelo pobegniti, ker vrata hiše, kjer so bili zaprti, niso bila dovolj zaprta, v osebnem razgovoru pa je navedel, da so razmajali okno, ki jim ga je uspelo izruvati iz stene. Po mnenju toženke bi si dogodek kot je pobeg, tožnik zagotovo zapomnil in tudi sam način pobega. Malo je tudi verjetno, da bi prišlo do napake v prevodu, sploh ko sta tako tožnik kot pooblaščenka podpisala zapisnik razgovora brez pripomb. Iz dopisa Uprave kriminalistične policije z dne 19. 9. 2018, izhaja, da je bilo tožniku 23. 10. 2013 v Nemčiji razveljavljeno dovoljenje za prebivanje, ker je bilo ugotovljeno, da sta se zakonca ločila. Toženka ugotavlja, da tožnik v postopku ni navedel, da bi kadarkoli prebival v Nemčiji in da so razlike med izjavami ob podaji prošnje ter osebnim razgovorom. Pristojni organ tožnika s temi kontradiktornostmi ni seznanjal, ker za sam postopek sicer niso bistvene, kažejo pa na tožnikovo neverodostojnost. Iz ravnanja prosilca nedvoumno izhaja, da je v RS zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to bilo mogoče, česar pa ni mogoče trditi za države, v katerih se je nahajal pred vstopom v RS - v njih zanjo sploh ni zaprosil, z izjemo Grčije, kjer pa je bila njegova prošnja zavrnjena. Zato toženka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče. Toženka zaključuje, da ni ugotovljena splošna verodostojnost tožnika, ki se je za utemeljitev prošnje potrudil le deloma. Toženka je tožnikove izjave preverila tudi v luči informacij o njegovi izvorni državi. Pridobila je informacije o osebah z imenom B., in sicer o osebi H.H.in osebi I.I. Oba naj bi delovala v Pakistanu, zadnji pa tudi v Afganistanu. Prosilec je navedel zgolj ime B. in njegovo skupino. Iz dostopnih informacij ni moč ugotoviti, da bi H.H. in z njim povezane skupine osebe ugrabljale in pripravljale za jihad. Prav tako ni informacij, da bi skupine, povezane s H.H., decembra 2014 izvedle napad na vojaško šolo za otroke in džamijo C., kot tudi ni informacij, da bi skupina I.I., delovala v Pakistanu na obmčju Č. ali širše in tam ugrabljala ali rekrutirala.

7. Toženka tako ugotavlja, da tožnikovim izjavam ni mogoče slediti ter da njegov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Tožnikovo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Pakistan ogroženo, je posplošeno in premalo konkretizirano. Ker tožnik v postopku ni navajal, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil izključno zaradi strahu pred smrtjo s strani s B. povezano skupino, ki ga je ugrabila in pripravljala na jihad, toženka ugotavlja, da razlogov, zaradi katerih zaproša za zaščito, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Dejanj, kot jih je opisal tožnik in ki naj bi bili povod za zapustitev izvorne države, ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena. Tožnik v postopku ne uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrtna kazen ali usmrtitev, kakor tudi ne uveljavlja, da se v izvorno državo ne bi mogel vrniti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Z izjavami ni uspel izkazati, da bi take težave imel v primeru vrnitve v Pakistan. Toženka zaključuje, da ni utemeljenih razlogov, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

8. Toženka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnje za mednarodno zaščito zavrnila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 9. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je obrazložitev slednje bistveno pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Toženka se v odločbi ni opredelila do nekaterih ključnih dokazov, ki jih je vložil tožnik, do ostalih pa le navidezno, saj so zaključki tožene stranke povsem v nasprotju z njihovo vsebino. Gre za napake odločbe, ki predstavljajo absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP). Toženka je tudi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. V izpodbijani odločbi se tožniku očita, da ni predložil dokazov, čeprav naj bi se za njih zavezal. Iz spisa pa je razvidno, da je toženka tožnika le opozorila, da mora do osebnega razgovora predložiti dokaze. Iz osebnega razgovora pa izhaja, da se je tožnik opravičil, zakaj ni predložil dokazov. Navedel je, da trenutno nima mobitela, na katerem so dokazi. Toženka tožniku ni dala dodatnega roka za predložitev teh dokumentov, čeprav je tožnik utemeljeno izpovedal, zakaj dokazov ni mogel predložiti. Toženka je ugotovila, da naj bi bilo tožniku v Nemčiji razveljavljeno dovoljenje za bivanje. Na podlagi česa je toženka to ugotovila, iz izpodbijane odločbe ni razvidno in se zato odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev ZUP. Poleg tega toženka s to ugotovitvijo tožnika ni seznanila, tako da se tožnik o teh dejstvih ni mogel izjasniti, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP - načela zaslišanja stranke. Toženka tožniku tudi očita, da se pri podaji prošnje ni najbolj potrudil, ker dokazov ni predložil. To pa predstavlja direktno kršitev drugega odstavka 21. člena ZMZ-l, na podlagi katerega dokazov sploh ni potrebno predložiti. Pri tem je tožnik še navedel, da ni imel mobitela in da zato dokazov ni predložil. V nadaljevanju toženka nepravilno ugotavlja, da je breme dokazovanja na tožniku, kar pa ne drži. Posamezniku ne sme biti naloženo pretežko breme izkazovanja ogroženosti (I Up 68/2002). V postopkih mednarodne zaščite velja načelo, da se v dvomu odloči v korist prosilca. Očitek tožniku, da v Sloveniji ni preskrbel zdravniškega potrdila, da ima strelne rane, je neutemeljen – to bi lahko na osebnem razgovoru preverila tudi uradna oseba ali pa bi toženka poslala tožnika k zdravniku in mu preskrbela tolmača. Na podlagi česa je toženka zaključila, da so tožnikove izjave v zvezi s predložitvijo dokumentacije zavajajoče, pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se odločbe ne da preizkusiti. Toženka je še navedla, da so tožnikove izjave kontradiktorne in malo verjetne. Pri tem toženka izjav, ki naj bi bile po njenem mnenju kontradiktorne, tožniku ni predočila, da bi imel tožnik možnost, da se o teh izjavah izreče. Kot kontradiktorno je toženka štela izjavo, ki naj bi jo dal tožnik na policijski postaji v angleškem jeziku (katerega tožnik malo razume), da je tožnik zapustil Pakistan legalno, kasneje pa je tožnik v prošnji in pri osebnem razgovoru dejal, da je Pakistan zapustil ilegalno. Prvič (na policijski postaji) je bila ta izjava vzeta v angleškem jeziku, brez prisotnosti odvetnika in še preden je tožnik dobil informacije o poteku postopka za mednarodno zaščito. Na taki izjavi odločba ne sme temeljiti. Kilometri med dvema krajema tudi niso pomembni. Iz tožnikove izjave pa je jasno razvidno, da gre za dva kraja, ki sta zelo oddaljena. Zato tudi v tem primeru ne more iti za neskladje v izjavah in za tožnikovo neverodostojnost. Na podlagi česa je toženka zaključila, da je malo verjetno, da vojska tožnika ne bi zaščitila, ker naj bi ji posredoval pomembne informacije, iz odločbe ni razvidno in se odločbe zato ne da preizkusiti, poleg tega pa toženka v zvezi s tem tožniku ni postavila vprašanja. Iz odločbe tudi ni razvidno, zakaj se toženki zdi nenavadno, da tožnik ni inženir računalništva. Toženka tožnika ni nikoli vprašala, koliko časa traja šolanje v Pakistanu, koliko časa traja osnovna šola, srednja šola in koliko časa fakulteta. Iz spisa tudi ni razvidno, ali je toženka v zvezi s tem pridobivala informacije iz izvorne države. Zato se tudi v tem delu odločbe ne da preizkusiti. Tožniku tudi ni bilo predočeno neskladje v zvezi s tem, kje se nahajajo mama, brat in sestri. V tem delu je toženka navedla, da toženka z neskladji tožnika ni seznanjala, ker naj za sam postopek ne bi bile bistvene in da naj bi bile bistvene le za ugotavljanje tožnikove verodostojnosti, kar je ponovno samo s seboj v nasprotju. Ko je toženka na nepravilen način ugotovila tožnikovo neverodostojnost, pa na podlagi tako ugotovljene neverodostojnosti tožniku ni vročala informacij o izvorni državi v izjavo. Dejstvo, da oseba ne poišče pomoči v prvi varni državi (samo po sebi, brez presoje konkretnih okoliščin primera), nikakor ne kaže na njeno neverodostojnost in neresničnost njenih navedb. Toženka informacij iz izvorne države ni predložila tožniku v izjavo. S tem je toženka storila tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 22. členom ZMZ-1 in 9. členom ZUP, ko z informacijami o izvorni državi pred odločitvijo ni soočila tožnika.

10. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje, da pri tožniku ni podan subjektivni element. Pri izjavah, ko je tožnik navajal, da so ga ugrabili Talibani in da je bil zaprt, da ga v matični državi iščejo, ker je dal vojski informacije o Talibanih, gre gotovo za izjave, ki potrjujejo preganjanje. Tožnik je pri podaji prošnje in osebnem razgovoru navedel, da je bil zaprt, da je bil dvakrat ranjen v nogo in operiran, kar bi toženka lahko preverila na samem razgovoru. Torej je v konkretnem primeru subjektivni kriterij več kot podan. Tožnik je v postopku navajal tudi bodoče preganjanje. Navedel je, da ga bi v primeru ugrabitve ubili. Tožnikova izjava, da so ga Talibani novačili, ker se spozna na računalnike, da bi vdrl v vladne računalniške sisteme, predstavlja preganjanje zaradi politike. Zato navedba, da tožnik ni podal razlogov preganjanja, ni utemeljena. Poleg tega je tožnik jasno izpovedal, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo ubit, kar pa je pri prenosu informacij o Talibanih uradni vojski gotovo utemeljen razlog. Tožnikove izjave o razlogih za zapustitev matične države v zvezi z računalniškim znanjem so skladne in tudi utemeljene. V dvomu pa se odloča v korist prosilca.

11. Podobne pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe se nadaljujejo tudi pri presoji upravičenosti do statusa begunca. Toženka ponovno ugotavlja, da naj tožnik v postopku sploh ne bi navajal, da je bil politično preganjan. Ponavlja tudi, da ni moč najti poročil ali informacij, ki bi potrjevale prosilčeve navedbe o preganjanju s strani Talibanov oz. s strani H.H. Tožnik opozarja, da je v zadevi očitno izkazana tudi vzročna zveza med razlogi preganjanja (politični razlog, novačenje) in dejanji preganjanja (pridržanje, mučenje), čeprav toženka temu v odločbi neobrazloženo oporeka. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker bi morala toženka odločiti v dveh ločenih točkah izreka - o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter tožniku prizna mednarodno zaščito oz. naj se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

12. Tožnik je z vlogo z dne 4. 1. 2019 predložil še dokazne listine.

13. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi spisovne dokumentacije ugotovila, da je bilo tožniku v Nemčiji v letu 2013 razveljavljeno dovoljenje za bivanje. Po njenem mnenju, glede na neprepričljivost in neverodostojnost tožnikovih izjav, o katerih se je tožnik imel možnost izreči, te okoliščine pa je toženka nato ocenila, ji pred izdajo odločbe te ocene ni potrebno predočiti tožniku. Toženka ugotavlja, da izjavam tožnika ni mogoče slediti ter da njegov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Tožnikovo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Pakistan ogroženo, je posplošeno in premalo konkretizirano. Informacije o izvorni državi še nikakor ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev, saj je glede osebnih izkušenj podal neprepričljive in malo verjetne izjave. Pooblaščenec tožnika ima ves čas postopka možnost ustreznega ukrepanja, če je mnenja, da so postavljeni roki prekratki in v zvezi s tem ugotavlja, da v tožnikovem primeru na osebnem razgovoru niti v postopku na sploh, tovrstnih ukrepov ni bilo. Tudi na vprašanje tožene stranke tožniku na osebnem razgovoru, če ima kakšne pripombe na postopek uradne osebe oz. uradno osebo, je tožnik odgovoril, da pripomb nima. Niti predhodno vprašanje niti obrazložitev sodbe Sodišča EU C-662/17 se ne ukvarja z vprašanjem zakonitosti izreka izpodbijane odločbe oziroma se do tega nobeno od obeh sodišč v tistem konkretnem primeru sploh ne opredeljuje. Navedenega ne opredeljujeta niti 45. niti 67. odstavek sodbe Sodišča EU C-662/17. Glede na vse navedeno toženka meni, da nikakor ni res, da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit ter da je z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima izrekoma. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne oz. da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba toženke odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito tožnika ugodi ter se mu prizna status begunca oz. subsidiarne zaščite.

14. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2019 ugotavlja, da je tožnik predložil dokument kirurga ortopedije, ki je po mnenju toženke prirejen, saj je dokument z malenkostnimi spremembami v svojem postopku predložil tudi drug prosilec iz Pakistana. Ker tožnik dokumentov ni predložil v originalu, le teh ni mogoče forenzično pregledati. Toženka ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, zakaj ni oz. zakaj ni mogel predložiti originalnih dokumentov.

15. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2019 še navaja, da se niti iz izpodbijanega sklepa niti iz pripravljalne vloge ne vidi, katere so te listine, na podlagi katerih toženka sklepa, da je bilo tožniku leta 2013 razveljavljeno dovoljenje za bivanje. Torej toženka listin sploh ne navede, kaj šele, da bi jih dala tožniku v izjasnitev. Zato se sklepa sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 238. člena ZUP). Negativnih dejstev - da tožnik ni bil v Nemčiji, se ne da dokazati. Zato v konkretnem primeru ne gre za isto dejansko stanje kot v sodnih odločbah I Up 21512012 z dne 9. 5. 2012 in I Up 49312012 z dne 8. 11. 2012. Bodoče preganjanje je tožnik dokazal, in sicer, ko je navedel, da je bil zaprt in da je pobegnil. Torej, če bi se tožnik vrnil v matično državo, bi ga ponovno zaprli. Situacija se namreč po tožnikovi zapustitvi Pakistana ni spremenila.

16. Tožba je utemeljena.

17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. Tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države je ocenila kot neprepričljive in malo verjetne. Ugotovila je, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru. Svojo odločitev je med drugim v bistvenem delu oprla na informacije o tožnikovi izvorni državi, ki jih je pridobila sama, ni pa jih dala v izjavo tožniku. Naslonila se je tudi na razveljavljeno dovoljenje za bivanje v Nemčiji, o čemer ji tožnik ni izpovedal. Nadalje je svojo odločitev oprla tudi na dejstvo, da tožnik ni zahteval podaljšanje roka za predložitev dokaznih listin, o katerih je izpovedal. Ugotovila je tudi, da tožnik svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Prav tako tožnik ni navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan in da bi bil tožnik ob vrnitvi v Pakistan soočen z resno škodo, zato je njegovo prošnjo zavrnila.

18. V zvezi z zgoraj navedenimi ugotovitvami toženke, ki temeljijo na določenih neskladnostih v izjavah tožnika, zaradi česar je toženka posledično ugotovila, da ni podana verodostojnost tožnika, sodišče ugotavlja, da toženka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi navedena neskladja pojasnil (kar tudi sicer sama toženka navaja) in tako ni bilo razčiščeno, zakaj se nekatere njegove izjave, kot jih je navedel pri podaji prošnje, razlikujejo od tistih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru, na katere je oprla svojo odločitev in zaradi katerih je tožnikovo prošnjo zavrnila. Toženka svojo odločitev opira celo na izjavo tožnika, podano na policijski postaji brez tolmača, razgovor pa je potekal v angleškem jeziku, za katerega je tožnik navedel, da ga malo govori, kot ugotavlja celo sama toženka. S tem je toženka prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku.

19. Toženka oceno tožnikove neverodostojnosti gradi tudi na dejstvu, da je bilo tožniku v Nemčiji razveljavljeno dovoljenje za bivanje ter da prošnje za mednarodno zaščito ni podal v evropskih državah, ki jih je prečkal na poti iz Pakistana do RS, z izjemo Grčije. Sodišče ugotavlja, da v spisu ni dokumenta o tem, da naj bi bilo tožniku v Nemčiji razveljavljeno dovoljenje za bivanje. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla, iz katerega dokumenta naj bi bilo to razvidno, o tem pa prav tako tožnika ni seznanila. Tožnik v tožbi tudi utemeljeno opozarja na to, da mu toženka ni dala možnosti, da bi pojasnil, zakaj prošnje ni vložil že v drugih evropskih državah članicah, ki jih je prečkal. Ob podaji prošnje mu je sicer postavila vprašanje, ali je že zaprosil za zaščito v kateri izmed drugih držav članic Evropske unije, ni pa mu postavila (nadaljnjega) vprašanja, zakaj za zaščito ni zaprosil že v prvi varni državi. S tem je zopet kršila tožnikovo pravico do izjave v postopku.

20. Nadalje je toženka svojo odločitev, da tožnikovo prošnjo zavrne, sprejela tudi iz razloga, ker je tožnikovo izpovedbo preverjala z informacijami o tožnikovi izvorni državi, ki jih je pridobila sama. Ker ni našla informacij, da bi skupina B. (I.I. oz. H.H.) delovala v Pakistanu na območju Č. ali širše in tam ugrabljala ali rekrutirala, kakor tudi ne informacij, da bi skupine, povezane z enim ali drugim B., decembra 2014 izvedle napad na vojaško šolo za otroke in džamijo C., je ugotovila, da tožnik ni verodostojen, vendar navedenih informacij tožniku pred izdajo odločbe ni dala v izjavo. S tem je prekršila 22. člen ZMZ-1. 21. Glede na navedeno toženka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. V skladu z določbo 9. člena ZUP v zvezi s 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP pa je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Organ odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni in ki so pomembna za odločbo. Tožnik je tako šele v upravnem sporu dobil možnost, da je lahko pojasnil domnevno neskladnost svojih izjav in dokazoval, da določeni dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni. Predložil je tudi dokazila, ki jih bo toženka morala upoštevati v ponovnem postopku. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru pojasnil, da ima dokaze shranjene na mobitelu, ki ga je posodil, toženka pa ga ni pozvala k predložitvi teh dokazov in mu ni določila roka za predložitev teh dokazov, temveč je kljub sklicevanju tožnika v osebnem razgovoru na (v tem postopku tudi predložene) dokaze izdala izpodbijano odločbo in ugotavljala, da tožnik svojih navedb ni izkazal, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 140. člena ZUP. Zato je neutemeljeno sklicevanje toženke na dejstvo, da tožnikova pooblaščenka ni predlagala podaljšanje roka za predložitev dokazov (saj ga toženka sploh ni pozivala na predložitev dokazov niti mu sploh ni odmerila roka za predložitev dokazov). Toženka pa lahko, če meni, da je to potrebno, tožnika poziva na predložitev originalnih dokumentov, skladno s tretjim odstavkom 173. člena ZUP.

22. Kar zadeva uporabo materialnega prava, sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče toženke, da tožnik ni navedel razlogov za preganjanje, saj je s tem, ko je navajal preganjanje s strani Talibanov, zatrjeval politično preganjanje, kakor tudi ne drži njena ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval smrtne kazni oz. resne škode v primeru vrnitve v Pakistan, saj se tožnik boji, da ga bodo Talibani ubili v primeru vrnitve v Pakistan, saj je vojski izdal veliko informacij o njih. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23. Sodišče je zato na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

24. Sodišče še pripominja, da bi morala toženka odločiti glede tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v dveh točkah izreka. Kot je bilo toženki že večkrat pojasnjeno1, je sodišče seznanjeno z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja stališče, da toženka ni dolžna v mednarodni zaščiti odločiti v dveh točkah izreka. Vendar pa je po oblikovanju te prakse prišlo do nove okoliščine - izdaje sodbe Sodišča EU št. C 662/17, E. G. proti Sloveniji z dne 18. 10. 2018, ki jo je možno udejanjati le na tak način, da je treba o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka.

25. Vrhovno sodišče namreč v zadevi E. G. Sodišču EU ni postavilo vprašanja v zvezi z (ne)obveznostjo odločanja v dveh ločenih točkah izreka upravne odločbe o mednarodni zaščiti, ampak je postavilo zgolj vprašanje o obstoju pravnega interesa za sodno varstvo statusa begunca, če je prosilcu priznan status subsidiarne zaščite in so pravice, ki iz teh dveh statusov izvirajo, enake ali vsaj bistveno primerljive; postavilo pa je tudi vprašanje, kako naj organ ali sodišče primerja pravice, ki izvirajo iz omenjenih statusov (C-662/17, E. G., 18. 10. 2018, odstavek 38). Ker Vrhovno sodišče vprašanja glede odločanja v dveh ločenih točkah izreka upravne odločne o mednarodni zaščiti ni postavilo, Sodišče EU tudi ni izrecno naložilo, da mora pristojni organ odločati v dveh ločenih točkah izreka. Vendar pa iz interpretacije Sodišča EU nedvomno izhaja, da je Sodišče EU predpostavilo, da upravni organ odloča v dveh ločenih točkah izreka, ne pa tako, da o status begunca sploh ne odloči. Tako iz odstavka 45 sodbe v zadevi E. G. izhaja, da Sodišče EU predpostavlja, da organ „zavrne“ prošnjo za mednarodno zaščito z „odločbo“. Tudi iz 67. odstavka obrazložitev je jasno razvidno, da gre za „odločbo“ o „zavrnitvi“ statusa begunca. Poleg tega sodišče EU skozi celo interpretacijo govori o dveh različnih statusih (ibid. odstavek 53, 60, 61, 62, 64, 67). Če torej sodišče zaradi učinkovitega sodnega varstva iz 46. člena Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne sme zavreči tožbe zoper odločitev o zavrnitvi statusa begunca, ker je prosilcu priznana subsidiarna zaščita (ibid. odstavek 69), je jasno tudi, da zaradi varstva iste pravice ne sme sodišče za to, da bi odločalo o zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca, tožniku z odpravo odločitve o zavrnitvi prošnje za status begunca in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje odvzeti pridobljeni status subsidiarne zaščite, ki ga tožnik niti ne izpodbija oziroma da lahko odloči o zakonitosti odločitve o zavrnitvi statusa begunca samo pod pogojem, da prevzame pristojnost za odločanje o statusu begunca od pristojnega ministrstva in da odloči v sporu polne jurisdikcije. Po členu 2f Procesne direktive 2013/32/EU in sedmi točki 2. člena ZMZ-1 Upravno sodišče ni pristojni organ za odločanje o statusu begunca na prvi stopnji. V konkretnem primeru toženka o statusu begunca v izreku upravne odločbe ni odločila, zato je odločba v nasprotju z razlago določila člena 46 Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki zajema tudi pravico do neodvisnega in nepristranskega sojenja, to je, da sodišče brez pritiskov, ki pomenijo posebne omejitve glede uporabe določb ZMZ-1 in ZUS-1, ki jih zakonodajalec ni predvidel, odloča o zakonitosti izpodbijanega akta. Dokler ne bo sodišče sprejelo drugačnega stališča, mora upravni organ novo odločbo sprejeti v skladu s presojo Upravnega sodišča (C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odstavek 148 – 149). Vrhovno sodišče je namreč omenjeno interpretacijo izpeljalo pred izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E. G..

26. Sodišče pa glede na naravo kršitev, ki jih je ugotovilo, ni sledilo tožbenemu predlogu, da o zadevi meritorno odloči (spor polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1). Takega odločanja pa niso narekovale niti okoliščine te zadeve, saj ni razvidno, da bi tožnik zaradi ponovljenega postopka utrpel težko popravljivo škodo. Po prvem odstavku te določbe sme namreč sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo.

27. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 1 Glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS I U 849/2018 z dne 20. 2. 2019.