Jedro

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, katera izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe po 2. in 3. odstavku 272. člena ZIZ naj bi bila podana v konkretnem primeru. Tak položaj ustreza bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov ugovorni postopek.

Obrazložitev

V tej pravdi tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini. Predlagali so izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, parc. št. 275/1 k.o. Č. ter s prepovedjo gradnje na tej parceli.

Sodišče prve stopnje je izdalo predlagano začasno odredbo, z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo ugovor tožene stranke proti njej.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora proti izdani začasni odredbi vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba meni, da je sodišče prekoračilo zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlog se namreč nanaša le na prepoved gradnje ograje, ne pa vsakršne gradnje.

Pritožba oporeka tudi odločitvi sodišča, da je verjetnost terjatve izkazana. Opozarja, da je bila sporna parcela na novo odmerjena leta 1976. To pa je tri leta pred izdajo sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani. Iz tega po stališču pritožbe sledi sklep, da pravnemu predniku tožene stranke parcela ni bila v celoti razlaščena.

Pritožba je bilo vročena tožnikom, ki pa nanjo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, pritožbeno sodišče sicer soglaša. Sporna parcela 275 k.o. Č. je bila pravnemu predniku v izmeri 1939 m2 razlaščena z odločbo Skupščine občine Ljubljana Bežigrad dne 16.11.1970 (priloga A29) in nato še v izmeri 97 m2 z odločbo z dne 8.3.1974. Zakonska podlaga razlastitve je bil Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. l. SRS, št. 27/1972), konkretni akt o razlastitvi pa sta prej navedeni odločbi. Razlastitev je pričela učinkovati z dnem pravnomočnosti navedenih konkretnih pravnih aktov (21. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe). Kasneje nastala parcela 275/1 k.o. Č. v izmeri 2036 m2 je bila tako pravnemu predniku tožene stranke v celoti razlaščena že z dnem pravnomočnosti obeh odločb. Dejstvo, da je bila kasnejša izmera parc. št. 275/1 drugačna (po površini večja) na to ne vpliva. Predvsem pa je irelevantno to, da je bil sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani N 69/79 (priloga A31) izdan po ponovni odmeri. Navedeni sklep namreč ni bil podlaga razlastitve, marveč zgolj podlaga za določitev odškodnine. Vse, kar se je torej dogajalo po izdaji razlastitvenih odločb, je za zadevo irelevantno in na odvzem pravice uporabe pravnemu predniku tožene stranke v ničemer ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da razlogi za obstoj ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. odstavka 272. člena ZIZ (1) ne iz izpodbijanega sklepa in ne iz sklepa o izdaji začasne odredbe ne izhajajo. Obrazložitev je pavšalna.

Razlogi sodišča zaenkrat utemeljujejo le obstoj predpostavke o tem, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena, če bi toženka s sporno nepremičnino razpolagala ali jo obremenila. Navedeno pa se lahko nanaša le na začasno odredbo o prepovedi odtujitve in obremenitve, ne pa na začasno odredbo, s katero se toženki prepoveduje vsakršna gradnja na sporni nepremičnini. Uveljavitev terjatve (ugotovitev lastninske pravice) namreč s samo gradnjo ne bo v ničemer otežena. Tožeča stranka je v predlogu ločeno zatrjevala tri predpostavke: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve otežena (ta ni podana); nastanek težko nadomestljive škode (do trditev o devastaciji okolja se sodišče prve stopnje ni opredelilo); da toženki ne bo nastala nobena škoda oz. bo ta neznatna (do tega se je sodišče v sklepu o izdaji začasne odredbe sicer opredelilo s kratko ugotovitvijo, da zaenkrat kaže, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela posebne škode oz. bo ta neznatna. Vendar pa je v ugovoru tožena stranka navajala dejstva, ki takšno ugotovitev izpodbijajo, do njih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo).

Iz 2. odstavka obrazložitve na 3. strani sklepa niti ni razvidno, katera izmed predpostavk po 2. in 3. odstavku 272. člena ZIZ je po stališču sodišča izpolnjena v obravnavani zadevi. Sklepa se v tem obsegu ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (2). To je pritožbenemu sodišču narekovalo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen ugovorni postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve obeh pravdnih strank o okoliščinah, ki so pomembne za ugotovitev obstoja ene izmed predpostavk po 2. in 3. odstavku 272. člena ZIZ. Nato se bo moralo jasno opredeliti do tega, katera izmed predpostavk je v danem primeru izpolnjena. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni prekoračilo. V predlogu je namreč izrecno navedeno, naj se toženki prepove vsakršna gradnja in ne le gradnja ograje.

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).