Jedro

Okoliščino, da je bilo delo izvajano na višini, je sodišče prve stopnje štelo le kot enega izmed elementov, ki so vsi skupaj povzročili položaj, ki ga je mogoče opredeliti kot opravljanje nevarne dejavnosti (1. odstavek 173. člena ZOR). Tveganje nezgode zaradi hkratnega učinkovanja navedenih elementov je bilo bistveno povečano. Da sta sodišči pravilno presodili, da je šlo pri izvedbi naloge, pri kateri se je tožnik poškodoval, za nevarno dejavnost, izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu, ki je ocenil, da je bila izvedba naloge za tožnika nevarna in da bi jo lahko celo odklonil. Izvedenec je kot pomembno okoliščino štel tudi to, da je bil delovni prostor tožnika omejen po širini in dolžini, ter da je pri delu, ki ga je opravljal, lahko prišlo do zdrsa noge ali da je noga tožniku nekontrolirano zašla.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Stranki trpita vsaka svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nesrečo pri delu, ki se je zgodila dne 15.3.1993, v znesku 1.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 dalje in odmerjene stroške postopka z zamudnimi obrestmi. O presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu pri toženi stranki tako, da mu je zdrsnilo, ko je stal na zaboju in v hitrem tempu dvigoval po 25 kg težke zaboje in jih potem, ko se je zasukal približno 90 %, dvignil na kup zabojev tako, da so bili zaboji poravnani. Utrpel je zvin levega kolena s poškodbo notranjega meniskusa. Tožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna, ker pri opravljanju konkretnega dela, ko je prišlo do poškodbe tožnika, ni spoštovala varnostnih ukrepov, ki so predpisani za ročno razkladanje, zato je krivdno odgovorna. Za nastanek škode tožniku je tudi objektivno odgovorna, ker je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, ker je šlo za delo na višini, v pripognjenem položaju in vsiljenim ritmom dela. Tožnik se je moral s 25 kg težkim bremenom zasukati. Stal je na neravni površini, ki ni bila stabilna. Štirje delavci so zaboje prenašali, zlagal pa jih je tožnik sam. Tožnik je po presoji sodišča prve stopnje upravičen do odškodnine za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za strah mu je sodišče prve stopnje priznalo 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 600.000,00 SIT torej skupaj za nepremoženjsko škodo 1,400.000,00 SIT. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za priznanje zamudnih obresti od zahtevanega zneska odškodnine od poškodbe dalje in mu je priznalo zamudne obresti od priznane odškodnine za nematerialno škodo od dneva razsoje dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki, tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili revizijo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbe navodila za hranjenje in rokovanje s strelivom MES. V času nesreče so se v Sloveniji še uporabljali predpisi JLA, konkretno pravila za ravnanje s strelivom. Ti predpisi določajo, da zabojev s strelivom ni dopustno vleči na skladovnico tako, da bi to storila le ena oseba. Tako pa je ravnal tožnik, ko je zaboje, ki so mu jih na skladovnico nalagali drugi, vlekel in poravnaval, s tem pa je nesrečo sam zakrivil. Kot izkušen vojak bi moral ugotoviti, kdaj se je poravnavanje zabojev spremenilo v njihovo dvigovanje. Sporno je, ali je bilo tožnikovo delo res nevarno, saj način dela tožnika ni bil ugotovljen, delo na višini, ki ni večje od 1,5 m do 2 m, pa ni nevarno. Tudi odmera odškodnine ni ustrezna. Izvedenec je ugotovil 5 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi česar je tožnik za vsako delo oziroma aktivnost povsem sposoben, zato je odškodnina za duševne bolečine iz tega naslova pretirana, za strah pa je v celoti neutemeljena, ker strah ni bil intenziven in trajen.

Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker mu sodišči nista priznali celotne odškodnine, ki jo je uveljavljal zaradi fizičnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni bilo upoštevano, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 19 let. Moral je opustiti skoraj vse športe, kar ga je zelo prizadelo. Sodišči tožniku nista priznali zamudnih obresti od 15.3.1993 dalje, temveč šele od 3.12.1997, to je, od sodbe sodišča prve stopnje, kar je nezakonito, ker je tožena stranka zavlačevala sodni postopek.

Revizija tožeče stranke in revizija tožene stranke sta bili v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročeni nasprotnima strankama, ki sta na revizijo odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik je vložil odgovor na revizijo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev revizije tožene stranke, tožena stranka pa je odgovorila na revizijo tožnika ter prav tako predlagala zavrnitev revizije tožnika.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revidenta drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nista uveljavljala, zato sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dodatno preizkušalo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Prvi odstavek 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90) določa, da delodajalec delavcu odgovarja za škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. Po določilih 2. odstavka 154. člena ZOR je za škodo od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovoren tisti, ki se ukvarja s to dejavnostjo, ne glede na krivdo. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (1. odstavek 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. list RS, št. 29/78 do 57/89), za škodo pa odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR). Navedbe, da je tožnik kršil predpise o ravnanju s strelivom, s tem, da je vlekel zaboje s strelivom, niso utemeljene, ker to dejstvo ni bilo ugotovljeno v dokaznem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP), obenem pa nastanek poškodbe tožnika tudi ne izvira iz nesreče, ki bi nastala zaradi ravnanja z razstrelivom, temveč iz dvigovanja in nošenja oziroma prestavljanja težkih bremen. Kljub temu je treba pritrditi sodiščema, ki sta presodili, da tožena stranka ni organizirala dela v skladu s predpisi. Po določilih 162. točke Navodil za hranjenje in rokovanje s strelivom MES z dne 3.5.1993 je razvidno, da lahko zaboje s strelivom, kakršne je dvigoval in prestavljal tožnik, prenašata le dve osebi. Pri tem morata paziti, da so kretnje pri delu postopne in umirjene. Delavca, ki izvajata to delo, morata biti približno enake rasti in imeti enako moč. Če bi bila ta pravila upoštevana, bi bil tožnik pri delu bistveno manj obremenjen, možnost poškodbe, katero je utrpel, pa bistveno manjša. Iz teh razlogov je presoja sodišč, da je tožena stranka kriva za nastalo škodo tožniku, utemeljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišč, da je za škodo, ki je nastala tožniku, tožena stranka odgovorna tudi po načelih objektivne odgovornosti, pravilna. Niso utemeljene revizijske navedbe, da način dela tožnika ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi prič, tožnika in izvedenca s področja varstva pri delu ugotovilo, da je do nesreče prišlo tako, da je pri tožniku ob dvigovanju težkih bremen (25 kg) v hitrem ritmu in na nestabilni in negladki podlagi, prišlo do giba, ki je obremenil njegovo nogo tako, da je prišlo do izvina levega kolena ter do poškodbe meniskusa, ki ga je bilo treba kasneje operativno odstraniti. Okoliščino, da je bilo delo izvajano na višini, je sodišče prve stopnje štelo le kot enega izmed elementov, ki so vsi skupaj povzročili položaj, ki ga je mogoče opredeliti kot opravljanje nevarne dejavnosti (1. odstavek 173. člena ZOR). Tveganje nezgode zaradi hkratnega učinkovanja navedenih elementov je bilo bistveno povečano. Da sta sodišči pravilno presodili, da je šlo pri izvedbi naloge, pri kateri se je tožnik poškodoval, za nevarno dejavnost, izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu, ki je ocenil, da je bila izvedba naloge za tožnika nevarna in da bi jo lahko celo odklonil. Izvedenec je kot pomembno okoliščino štel tudi to, da je bil delovni prostor tožnika omejen po širini in dolžini, ter da je pri delu, ki ga je opravljal, lahko prišlo do zdrsa noge ali da je noga tožniku nekontrolirano zašla.

Pri presoji višine odškodnine, ki je bila priznana tožniku revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila priznana v primernem obsegu. Pri tem sta sodišči pravilno uporabili določila 200. člena ZOR. Ugotovili sta, da okoliščine primera opravičujejo za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine in za strah odškodnino, ki jo je odmerilo v primernem obsegu, pri čemer sta upoštevali pomen prizadetih dobrin tožnika ter namen odškodnine. Revizijske navedbe tožnika in tožene stranke, da prisojeni zneski niso ustrezni, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odmero odškodnine tožniku in mu odmerilo primerno odškodnino. Tožnik je po poškodbi trpel 5 dni stalne telesne bolečine srednje hude intenzitete, nato pa še lažje bolečine 7 dni. Zaradi razgibavanja je trpel občasne hude bolečine, nato pa so te bolečine upadle, vendar so trajale še 10 mesecev. Občasne bolečine ima tožnik tudi po končanem zdravljenju ob vremenskih spremembah in ob zasuku noge v kolenu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so tožniku trikrat odstranili (punktirali) vodo iz kolena in da je bil 240 dni v bolniškem staležu, zato je tožniku iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 500.000,00 SIT kar revizijsko sodišče presoja kot primerno. Med zdravljenjem je tožnik prestajal intenziven in zaradi bolečin utemeljen strah za izid zdravljenja in za preostalo delovno zmožnost. Ta strah je bil 6 mesecev intenziven, nato pa se je zmanjšal in postopoma izginil. Ker je menil, da bo pri toženi stranki težko opravljal delo še naprej, je tožnik vložil odpoved, tako da mu je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo. Ob upoštevanju teh okoliščin revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina tožniku v višini 300.000,00 SIT primerna.

Zaradi ugotovljene 5 % invalidnosti oziroma telesne okvare in omejene gibljivosti levega kolena je tožnik oviran pri delih in aktivnostih, ki jih je izvajal pred nesrečo. Opustiti je moral igranje nogometa in smučanje, čeprav je bil inštruktor smučanja. Igra le še tenis, pri čemer mora paziti, da leva noga ne bi bila napačno obremenjena.

Zaradi teh okoliščin mu je bila priznana odškodnina v višini 600.000,00 SIT, to je v primernem znesku.

Revizijske navedbe tožnika, da sodišči pri odmeri odškodnine tožniku nista upoštevali tožnikove starosti ob poškodbi niso utemeljene.

Tožnikova starost je bila ugotovljena in upoštevana pri izdelavi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. N., ki je bilo uporabljeno kot dokaz. Sodišči sta prav tako izčrpno obrazložili svoji presoji o pravici tožnika do odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem sta posebej utemeljili svoji presoji z tožnikovimi omejitvami pri športu iz česar je razvidno, da sta ustrezno upoštevali tudi tožnikovo starost. Revizijske navedbe tožnika, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker tožniku nista priznali zamudnih obresti od priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z dne 5.7.1995, ki je bila kasneje razveljavljena, niso utemeljene. Po določilih 277. člena ZOR je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžan poleg glavnice upniku plačati tudi zamudne obresti. Med strankama je glede obsega dolga dolžnika obstajal spor, zato upnikova terjatev ni bila ugotovljena vse do 3.12.1997. Po uveljavljeni sodni praksi se v odškodninskih sporih šteje, da je obseg dolga dolžnika znan takrat, ko sodišče prve stopnje izda sodbo o višini priznane odškodnine, zato sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, da sta tožniku priznali zamudne obresti od 3.12.1997 dalje.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.