Jedro

Tožnika trditev v zvezi z obstojem subjektivnih elementov oderuštva nista podala.

Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek za znižanje nagrade, ker niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 779. člena OZ. Drugi tožnik je namreč sprejel odločitev o nagradi po tem, ko je bil seznanjen z vsem delom, ki ga je opravila toženka in tudi kvaliteto opravljenih storitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 844,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev prvega tožnika zoper toženko v višini 3.554,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ne obstoji nasprotna terjatev toženke do prvega tožnika v višini 4.500,00 EUR. Tako je odločilo, da mora toženka tožniku plačati znesek 3.554,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik od sodišča zahteval, naj toženki naloži, da mu mora plačati 76.208,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi tožnik leta 1993 v svojem imenu in kot imenovani varuh njegovega, sedaj že pokojnega očeta S. A., tožnico pisno pooblastil za urejanje vseh njunih premoženjskih in pravnih zadev v Sloveniji, nato pa jo je leta 2002 ponovno pooblastil za zastopanje v vseh pravnih in dejanskih stvareh v zvezi z upravljanjem in razpolaganjem s premoženjem, ki ga je z dedovanjem pridobil od takrat že pokojnega očeta. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je to vključevalo tudi pooblastilo za prodajo premoženja. Ugotovilo je tudi, da sta se drugi tožnik in toženka leta 2003, potem ko je toženka za tožnika opravila že vse posle, tudi prodajo vrednostnih papirjev v septembru 2002, dogovorila, da toženki pripada nagrada v višini 45.000 GBP, ki vključuje 15.000 GBP na račun materialnih stroškov in da se toženka poplača iz kupnine od prodaje vrednostnih papirjev. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bi moral drugi tožnik, če bi želel pogodbo izpodbiti zaradi napak volje, to - v skladu z 99. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - storiti v enem letu po zaključenih pogajanjih o višini nagrade dne 1.8.2003, česar pa ni storil. Poudarilo je, da tožnik ni nikoli postavil zahtevka za ugotovitev ničnosti dogovora o nagradi zaradi oderuštva, da pa tudi nikoli ni zatrjeval obstoja okoliščin v zvezi s subjektivnim elementom oderuštva. Odločilo je tudi, da niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 779. člena OZ, po katerem je mogoče zahtevati znižanje vnaprej dogovorjenega plačila pri mandatni pogodbi, če je to v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami. Poudarilo je, da v obravnavanem primeru dogovor o plačilu ni bil sklenjen vnaprej, ampak šele potem, ko so bile storitve že opravljene. Sodišče je tako zavrnilo zahtevek prvega tožnika za plačilo 68.644,26 EUR iz naslova razlike za prejeto kupnino za vrednostne papirje, je pa odločilo, da je prvi tožnik, kateremu je drugi tožnik cediral svojo terjatev, upravičen do plačila 3.554,74 EUR iz naslova prejete najemnine za oddajo zemljišč. Kot rečeno, je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek drugega tožnika v celoti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je odločitev sodišča druge stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo. Izpodbijata odločitev o zavrnitvi njunega zahtevka za plačilo 45.000 GBP oziroma 50.000 EUR, kolikor si je toženka pridržala kot nagrado za opravljeno delo. Navajata, da je napačna odločitev sodišča, da dogovor o plačilu 45.000 GBP ni bil oderuški, obrazložitev sodišča prve stopnje, da je takšna nagrada utemeljena, pa je po njunem mnenju protispisna. Opozarjata, da sta ves čas postopka navajala, da stroški v višini 15.000 GBP niso izkazani in ne specificirani. Navajata, da je bil drugi toženec zaveden pri potrditvi tega dogovora, saj je toženka zamolčala, da vrednostni papirji sploh obstajajo in je zamolčala tudi, da ima denar od prodaje. Ocenjujeta, da tega dejstva sodišče ni presojalo. Navajata, da bi sodišče tožnika moralo opozoriti, da morata uveljavljati zahtevek glede ničnosti dogovora. Poudarjata, da sta trditve v zvezi z oderuško pogodbo navajala v točkah od IX. do XI pripravljalne vloge z dne 23. 10. 2007, da pa sodišče teh njunih navedb ni presojalo. Opozarjata, da sodišče tudi o zahtevku za znižanje nagrade ni odločalo. Menita, da je sodišče napačno ugotovilo, da je toženka imela pooblastilo za razpolaganje s premoženjem in opozarjata, da je prekoračila pooblastila, ko si je zadržala 45.000 GBP. Menita, da je nesprejemljivo, da bi toženka prejela plačilo 45.000 GBP ob tem, da je v zapuščinskem postopku po pokojnem S. A. zamolčala, da je tudi prvi tožnik sin in dedič in to zato, ker je lažje manipulirala z drugim tožnikom.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da ne drži, da sta tožnika v točkah od IX. do XI pripravljalne vloge z dne 23. 10. 2007 zatrjevala obstoj subjektivnih okoliščin, ki morajo biti podane po 119. členu OZ in opozarja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje pravilna. Poudarja, da tudi ne drži, da sodišči nista obrazložili, zakaj ni utemeljen zahtevek tožnikov za znižanje nagrade za opravljeno delo. Utemeljuje, da je drugi tožnik natanko vedel za obseg storitev, ki jih je opravila, prav tako pa tudi za vse druge okoliščine in je ocenil, da je vrednost nagrade ustrezna. Poudarja, da je bila ona tista, ki ga je seznanila z možnostjo vrnitve denacionaliziranega premoženja in tudi vodila vse potrebne postopke. Toženka nato v odgovoru ponovno povzema obseg storitev in utemeljuje sorazmernost plačanega zneska z opravljenimi storitvami. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je napačna navedba obeh sodišč, da bi tožnika morala postaviti tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o nagradi, saj bi o tem lahko sodišči odločali tudi kot v predhodnem vprašanju. Vendar pa ta napačna navedba ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistvena je ugotovitev obeh sodišč, da tožnika trditev v zvezi z obstojem subjektivnih elementov oderuštva sploh nista podala. Toženka ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da pripravljalna vloga z dne 23. 10. 2007 (list. št. 120), na katero tožnika opozarjata v reviziji, sploh nima točk X in XI, da pa tudi v drugih točkah ni nobenih trditev v zvezi z obstojem subjektivnega elementa. Tožnika bi morala zatrjevati obstoj takšnih okoliščin pri drugem tožniku, ki bi izkazovale njegov podrejeni položaj proti toženki. Prav ta subjektivni element je namreč po 119. členu OZ bistvena značilnost oderuštva.

8. Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo na prav vse pritožbene ugovore. Obrazložilo je, zakaj je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je toženka imela pooblastilo za prodajo vrednostnih papirjev. Prav tako je obrazložilo, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se drugi tožnik in toženka dogovorila o nagradi v višini 45.000 GBP temelji na njunem medsebojnem dopisovanju in tudi na njunih izpovedih. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku za znižanje nagrade in da je ta zahtevek tudi pravilno zavrnilo, ker niso izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 779. člena OZ. Drugi tožnik je namreč sprejel odločitev o nagradi po tem, ko je bil seznanjen z vsem delom, ki ga je opravila toženka in tudi kvaliteto opravljenih storitev. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da to izhaja tako iz dopisov drugega tožnika toženki kakor tudi iz njegovega zaslišanja.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa morata tožnika toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 844,56 EUR (1500 EUR po 0,46 EUR, 2 % mat. stroške, od vsega pa še 20 % DDV). Glede na prehodno določbo 44.člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67(2003).