Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za kršitev te pravice morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni obsega neposredne ali posredne posege, subjektivni pa, da pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka kršila tožnikovo izključno avtorsko pravico do arhitekturne stvaritve - spomenika, posvečenega žrtvam NOB 1941 - 1945 s tem, da je naročila zamenjavo obstoječe posvetilne plošče na tem spomeniku z napisom: "Žrtvam NOB 1941 -1945" z novo ploščo z drugačnim posvetilnim napisom in sicer: "Vsem žrtvam druge svetovne vojne in povojnih pobojev". Toženi stranki je prepovedalo vsakršno spreminjanje posvetilnega napisa, v tej posledici pa ji je naložilo, da je dolžna odstraniti novo posvetilno ploščo na prednji strani spomenika ter na isto mesto namestiti nazaj dotedanjo spominsko posvetitveno ploščo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 230.430,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter v pritožbi pojasnjuje okoliščine, v katerih je prišlo do spremembe posvetilne plošče ter pri tem razčlenjuje vsebino izpovedb posameznih prič. V pritožbi tožena stranka nadalje pripominja, da je bil tožnik že od vsega začetka seznanjen z namenom tožene stranke, da se posvetilna plošča zamenja ali postavi nova in so se v tej zvezi tudi odvijali razgovori s tožnikom. Tožena stranka je bila zato prepričana, da je tožnik svoje soglasje tudi izrazil, vsaj s svojimi ravnanji, če že ne povsem dobesedno. Nadalje tožena stranka tudi meni, da ne more iti za kršitev moralne avtorske pravice s tem, ko se samo naroči zamenjava obstoječe posvetilne plošče z novo posvetilno ploščo. Razen tega tožena stranka nima več stare posvetitvene plošče in jo bo verjetno zelo težko dobila in bo zato izpolnitev tega dela zahtevka praktično nemogoča. Sicer pa ZASP nikjer ne predpisuje izrecnega pismenega soglasja avtorja za spremembno njegovega avtorskega dela. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba ni utemeljena.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da je tožnik avtor (10. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, Ur.l. RS, št. 21/95, v nadaljevanju ZASP) arhitekturne stvaritve - spomenika, posvečenega žrtvam NOB 1941 - 1945 (9. točka 2. odstavka 5. člena ZASP). V tej zvezi ni nobenega dvoma, da je tožnik kot avtor nosilec moralne avtorske pravice (16. člen ZASP), med katere spada tudi pravica spoštovanja dela (19. člen ZASP). Po slednjem zakonitem določilu ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi ali vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Pri kršitvi te vrste avtorske moralne pravice gre za neposredne posege v samo delo, s tem, da pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti.
V razlogih izpodbijane sodbe je ugotovljeno (kar niti ni sporno), da je tožena stranka v letu 1996 na spomeniku dotedanjo posvetilno ploščo z napisom: "Padlim borcem NOB in žrtvam fašizmna 1941 - 1945" zamenjala z drugo posvetilno ploščo z napisom: "Padlim žrtvam druge svetovne vojne 1941 - 1945 in žrtvam komunizma v povojnih obdobjih".
Pravilna je ocena prvega sodišča, da je tožena stranka z zamenjavo posvetilne plošče dejansko posegla v osebnostna upravičenja tožnika, da na sebi lasten in izviren način izdela spomenik, katerega vsebinski in sestavni del sta bila tudi posvetilna plošča, kot jo je oblikoval tožnik ter celotno besedilo. Ni dvoma tedaj, kot pravilno ocenjuje prvo sodišče, da so bila prizadeta osebnostna upravičenja tožnika, katerih vsebina so njegove duhovne in osebne vezi do stvaritve. Vseh teh dejstev se tožena stranka tudi zaveda, kar kažejo njene predhodne aktivnosti, ki jih je izvajala pred zamenjavo posvetilnih plošč. Te aktivnosti tožene stranke se kažejo v njenih prizadevanjih, da bi pridobila od tožnika kot avtorja soglasje za nameravano zamenjavo plošč oziroma za namestitev dodatne plošče. Klub poskusom tožena stranka ni uspela od tožnika pridobiti soglasja za kakršnokoli spremembo spominskih plošč na spomeniku oziroma kakršnikoli poseg, ki bi spreminjal dotedanji videz in sporočilnost spomenika. Tožena stranka skuša v svojih pritožbenih izvajanjih prikazati, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem toženo stranko spravil v zmoto glede njegovega soglasja in zato naj bi menila, da naj bi tudi izrazil svoje soglasje, vsaj s svojimi ravnanji, če že ne povsem dobesedno. Vendar izvedeni dokazi v postopku pred prvim sodiščem jasno kažejo, da tožnik toženi stranki ni dal niti na posreden, in še manj na neposreden način soglasja za zamenjavo spominskih plošč.
Dokazni postopek pred prvim sodiščem je jasno pokazal, da tožena stranka s strani tožnika kot avtorja ni imela nikakršnega dovoljenja ali soglasja za kakršenkoli poseg v spomenik. Glede na povedano pritožbena izvajanja tožene stranke ne morejo omajati prvostopne dejanske in materialnopravne presoje, na katero je oprlo svojo odločitev o tožbenem zahtevku. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, pri čemer tudi ni bilo ugotovljenih nobenih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 368. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.