Jedro

Tako kot solastnik stvari lahko vloži lastninsko tožbo glede cele stvari, lahko toži tudi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti v korist gospodujoče stvari oziroma njenih vsakokratnih lastnikov.

Na aktivni strani je v tovrstnih pravdah potrebno priznati legitimacijo tudi le posameznemu solastniku in torej solastniki gospodujoče stvari niso nujni sosporniki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je solastnik nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 266. V tej pravdi je zahteval ugotovitev, da mu v korist teh nepremičnin pripada služnostna pravica voženj z vsemi motornimi vozili čez parc. št. 617/7 in preko severnega dela parc. št. 608 in parc. št. 617/1, ki so last tožene stranke. S tožbo je pred prvostopnim sodiščem v celoti uspel in pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojem stališču, da tožnik kot le eden od solastnikov gospodujočega zemljišča ni aktivno legitimiran za tožbo zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice. Drugačno mnenje pritožbenega sodišča je pravno zmotno. Posledica te nepravilnosti pa je neraziskana odločilna dejanska okoliščina. Ni ugtovljeno, kakšno je stališče drugega solastnika do sporne služnosti. Toženka zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila vročena tožniku in javnemu tožilcu R Slovenije. Nanjo nista odgovorila, oziroma se o njej nista izjavila.

Revizija ni utemeljena.

O toženčevem ugovoru pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije za to pravdo sta obe nižji sodišči pravilno odločili. Stvarna služnost ni deljiva pravica. Solastniki gospodujoče nepremičnine je zato ne izvršujejo le v mejah svojih solastninskih deležev, temveč v celoti, kot to zahtevajo potrebe gospodujočega zemljišča (čl. 49/1 in čl. 50/1 ZTLR). Že iz tega razloga je zato potrebno tudi vsakemu posameznemu solastniku priznati pravico, da sporno služnost uveljavi ali da zahteva njeno varstvo. To pa izhaja tudi iz določb čl. 56/2 že citiranega zakona, ki pri tožbi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti napotuje na smiselno uporabo določb o lastninski tožbi (2. odst. 37. člena istega zakona). Po izrecni določbi 43. člena ZTLR to tožbo glede cele stvari lahko vloži tudi vsak posamezni solastnik. Tudi na podlagi teh določb torej ne more biti pomislekov o aktivni legitimaciji tožnika v tej pravdi. Tako kot solastnik stvari lahko vloži lastninsko tožbo glede cele stvari, lahko toži tudi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti v korist gospodujoče stvari oziroma njenih vsakokratnih lastnikov.

O pravilnosti odločitev obeh nižjih sodišč pa prepričujejo tudi povsem praktični razlogi. V primeru, da bi bil med več solastniki le eden neaktiven, bi po stališču tožene stranke onemogočil vsa prizadevanja ostalih solastnikov, da uveljavijo ali zavarujejo stvarno služnost. Na aktivni strani je zato v tovrstnih pravdah potrebno priznati legitimacijo tudi le posameznemu solastniku in torej solastniki gospodujoče stvari niso nujni sosporniki. Pritožbeno sodišče je tako odločilo. Izpodbijana sodba je zato materialnopravno povsem pravilna. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene procesne kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). Zato je odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.

Sklep o revizijskih stroških je obsežen v zavrnilni odločbi o glavni stvari in temelji na določbah čl. 154. ZPP.