Jedro

O spojitvi dveh stvari - stare hiše in prenovljene iste hiše - po dol. člena 23/1 in 23/2 ZTLR ni moč govoriti. Ob pomanjkanju ustreznega pravnega posla gre zato (so)investitorju le obligacijski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša, ki je istočasno tudi funkcionalno zemljišče k hiši, v solasti tožnikov, vsakega do 135/1000 ali obeh skupaj do 27/100. Tožencema je naložilo, da morata izstaviti tožnikoma listino, sposobno za prenos lastnine v zemljiški knjigi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Istočasno je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je ob zmotni uporabi materialnega prava tudi samo spremenilo dejansko stanje, ko je v nasprotju s stališčem prvega sodišča štelo, da tožnika v odnosu do toženke nista ravnala dobroverno. Tožnik in toženec sta ob sklepanju pogodbe ravnala v korist obeh žena (izpoved pokojnega odvetnika R. M.). V času sklepanja pogodbe zemljiškoknjižno stanje še ni bilo urejeno in toženka tedaj še ni nastopala kot solastnica. Vse doslej ni bilo jasno, v kakšnem solastninskem odnosu sta toženca. Revizija opozarja na sodno prakso, po kateri se priznava stvarnopravni zahtevek pri pomešanju stvari v primerih sklenitve pogodbe in v primeru gradnje na tujem. Zmotno je tudi stališče, po katerem je treba spor presojati s stališča učinkov v primeru razveze pogodbe. V obravnavanem primeru gre namreč za uveljavljanje lastninske pravice na podlagi določb zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Sicer pa so zahtevki obligacijsko pravne narave vezani na rok. Izpodbijana sodba ima tudi nejasne in nasprotujoče si razloge, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kadar je pravilna uporaba materialnega prava vezana na ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na obstoj dobre ali slabe vere stranke, ki iz tega naslova uveljavlja svoje upravičenje do stvari, spada navedeno ugotavljanje dejstev predvsem v področje dokazne ocene. Zato sodišče druge stopnje spremeni sodbo prve stopnje na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v sodbi prve stopnje, le ob pogoju opravljene obravnave (1. točka 373. člena ZPP). Revizijski očitek izpodbijani sodbi, da je prekršila navedeno odločbo (2. točka 385. člena ZPP), ker je v nasprotju z oceno prve stopnje tožnikoma odrekla dobro vero v odnosu do toženke, pa vendarle ni utemeljen. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da "konstrukcija po določbi 23. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih odpade". Ob pravilni pravni razlagi, da ni podlage za pridobitev lastninske pravice tožnikov na sporni hiši zaradi "spojitve ali pomešanja stvari", namreč ni več potrebe za razpravljanje o dobri ali slabi veri tožnikov ob investicijah v hišo. Temelj za pridobitev lastninske pravice (glede toženke) bi lahko bilo le soglasje k investicijam, česar pa tožnika niti ne zatrjujeta. Takšna ali drugačna ocena dejstev, ki se nanašajo na dobro ali slabo vero, torej ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Očitek sodbi sodišča druge stopnje, da je zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ni konkretiziran. Trditev, da so "določene ugotovitve v obrazložitvi druge stopnje v nasprotju z listinami in drugimi dokazi" in da je "odločitev v nasprotju z obrazložitvijo" je tako splošna, da je ni mogoče preizkusiti. Nasprotno, razlogi sodbe sodišča druge stopnje podatkom spisa ne nasprotujejo in je v celoti možen njihov preizkus. Končno pa izpodbijani sodbi tudi ni možno očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člena ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje je tudi materialnopravno pravilna. Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na hiši, ki je predmet spora, je v tem primeru lahko le pravni posel (1. odstavek 20. člena ZTLR). Sodišče prve stopnje je pravno zmotno svojo odločitev o pridobitvi lastninske pravice oprlo na določbe 21. člena ter 1. in 2. točke 23. člena ZTLR in sicer ob predpostavki konstrukcije, po kateri gre za spojitev ali pomešanje dveh stvari, ki se ne dasta več ločiti: hiše po stanju iz leta 1979 in nove hiše iz leta 1988, ki je nastala po investicijah. O spojitvi dveh stvari je že pojmovno težko govoriti; ves čas namreč obstoja ena stanovanjska hiša, katere vrednost se je le povečala zaradi vloženih investicij. Lastninsko upravičenje tožeče stranke bi moglo temeljiti le na ustreznem dogovoru med pravdnimi strankami. Ugotovljena dejanska podlaga pa takšne pravne razlage ne omogoča. V odnosu do toženke tožnika navedenega dogovora niti ne zatrjujeta, v odnosu do toženca pa ga ni, saj je pogodba o nakupu hiše in soglasju k njeni dograditvi bila pravnomočno razvezana. Tako obvelja pravno naziranje sodišča druge stopnje, da imata tožnika proti tožencu le zahtevek obligacijske narave. V tej fazi postopka (o podrejenem obligacijskem zahtevku še teče pravda) pa je odveč razpravljati o roku, v katerem sta tožnika lahko še postavila navedeni podrejeni zahtevek.

Ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na presojo listin, ki so bile upoštevane v dokaznem postopku in na izpovedi nekaterih prič, pa pomenijo poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišča paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTLR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).