Jedro

ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se mora zadevna država članica pred izdajo sklepa, s katerim zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prepričati, da je mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Ni namreč nujno, da vse osebe, ki bi bile upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 15. 10. 2020 podal na zapisnik.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik, ki je Berber, 14. 5. 2019 v Republiki Sloveniji vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zaradi težav med Arabci in Berberi, ki do njega sicer niso bili telesno nasilni. Vendar pa so se grdo obnašali, poleg tega so imeli Arabci pred Berberi vedno prednost. Dne 6. 6. 2019 je imel osebni razgovor, s sklepom z dne 4. 7. 2019 (pravnomočen je postal 17. 7. 2019) pa je tožena stranka postopek ustavila. Dne 20. 8. 2019 je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je ponovno navajal težave med Arabci in Berberi. Po dne 3. 9. 2019 opravljenem osebnem razgovoru je tožena stranka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila z odločbo z dne 10. 10. 2019, katere pravilnost in zakonitost je potrdilo sodišče s sodbo I U 1714/2019 z dne 25. 8. 2020. 3. Glede na ugotovitve tožene stranke želi tožnik v obravnavani zadevi vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito zaradi (1) nestrinjanja z dogovorjeno poroko s starejšo sestrično, (2) aretacije ob vrnitvi v izvorno državo zaradi njene zapustitve in ker bi ga oblasti obravnavale kot dezerterja, (3) stališča oblasti, da je vohun za druge evropske države in (4) kazni, ker je Berber in ne govori arabskega jezika.

4. Tožena stranka je ob sklicevanju na prvo alinejo drugega odstavka 46. člena ZMZ-1 in 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) presodila, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, saj ni predložil izvirnih dokumentov s fotografijo. Kljub temu ni dvomila, da je alžirski državljan.

5. Ob vsebinski obravnavi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožena stranka uvodoma ugotovila, da tožnik za svoje navedbe ni predlagal dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Predložil je sicer večje število fotografij in izjavil, da so na njih njegovi družinski člani. Tožnik je pojasnil, da mu jih je bratranec poslal že lansko leto, z njimi pa tožnik želi prikazati njihovo življenje. Vendar po presoji tožene stranke ne gre ne za nove dokaze (fotografije bi tožnik lahko dobil že v predhodnem postopku) ne za dokaze, ki bi imeli kakršnokoli zvezo z razlogi mednarodne zaščite, saj so iz fotografij razvidni le prizori družinskega življenja.

6. V zvezi z dejstvi, ki jih je tožnik navedel v obravnavanem zahtevku, tožena stranka ocenjuje, da gre za dogodke, ki so obstajali že v času prve in druge prošnje za mednarodno zaščito. Meni, da tožnik ni verodostojno izkazal in zatrjeval, da jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Tako med prvim kot tudi med drugim postopkom je bil namreč opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in predložiti razpoložljive dokaze, česar ni storil. Pojasnjuje, da sta bila s tožnikom opravljena dva osebna razgovora, med katerima je bil vprašan, ali bi še kaj dodal in ali ima še kakšne razloge, ki jih želi uveljavljati v postopku, pa je izrecno navedel, da jih nima.

7. Po presoji tožene stranke so presplošne tožnikove navedbe glede dogovorjene poroke. Menila je, da je malo verjetno, da bi tožniku njegov oče pomagal pridobiti potno listino, če bi vztrajal pri sklenitvi poroke. Po oceni tožene stranke je malo verjetna je tudi tožnikova navedba, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni izpostavil dejstev v zvezi s poroko le zato, ker mu je bilo o tem neprijetno govoriti, saj ob vložitvi obravnavanega zahtevka in na kasnejšem osebnem razgovoru ni imel takih zadržkov. Poleg tega je bil v predhodnem postopku poučen o svojih pravicah, imel pa je tudi pooblaščence in zakonito zastopnico. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da občutek sramu tožnika ne odvezuje dolžnosti, da navede vse razloge.

8. Tožena stranka je v zvezi s trditvami o aretaciji (ob morebitni vrnitvi) zaradi pobega in opustitve služenja vojaškega roka sprejela stališče, da tožnik ni izkazal, da je bil pred zapustitvijo izvorne države sploh pozvan k služenju vojaškega roka. Menila je, da so navedene tožnikove izjave tudi sicer posplošene, zaradi česar ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

9. Po presoji tožene stranke so malo verjetne, posplošene in dokazno nepodkrepljene tožnikove navedbe, da bi ga oblasti obravnavale kot vohuna za evropske države. Menila je, da gre tudi v tem primeru za dejstvo, ki je obstajalo že v času predhodnih postopkov, tožnik pa tudi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi nastopilo šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

10. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik v vseh postopkih opredelil za muslimana in da ni zatrjeval spremembe vere. Zato je menila, da so malo verjetne in neprepričljive njegove navedbe, da bi v primeru vrnitve v Alžirijo mislili, da je spremenil vero. Poleg tega gre za dejstvo, ki je obstajalo že prej, vendar ga tožnik ni uveljavljal. Če bi bilo resnično, bi mu grozilo v času predhodnega postopka, kar pomeni, da bi ga omenil v prvi ali drugi prošnji. Prav tako ni izkazal, da bi se alžirske oblasti začele tako obnašati šele po pravnomočnosti postopka za priznanje mednarodne zaščite.

11. Po oceni tožene stranke so bile tožnikove navedbe o težavah, ki jih ima kot Berber, presojane že v predhodnem upravnem postopku in upravnem sporu v zadevi I U 1714/2019. Zato je menila, da ne gre za novo dejstvo.

12. Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave, "da so Arabci pretepli očeta, zaradi česar se je predčasno vrnil domov z obiska pri bratu in da sedaj nihče ne ve, kje je družina". Menila je, da te izjave pomembno ne povečujejo verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnik dogodka ni podrobno opredelil in ni jasno utemeljil, zakaj vpliva nanj. Poleg tega iz njegovih skopih izjav izhaja, da gre za spor med Arabci in njegovim očetom, ki je Berber, odnos med tema narodoma pa je bil proučen že v odločbi, s katero je bila zavrnjena druga tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Zato po mnenju tožene stranke ne gre za novo dejstvo.

13. Za malo verjetne je tožena stranka štela tudi tožnikove navedbe, da v izvorni državi ni obiskoval šole in da je bil pred prihodom v Slovenijo nepismen. V Sloveniji namreč obiskuje 8. in 9. razred osnovne šole. Alžirijo je z očetovim soglasjem zapustil skupaj s starejšim bratom, samostojno potovanje pa kaže na njuno iznajdljivost. S tem v zvezi je tožena stranka še ugotovila, da je alžirski javni šolski sistem brezplačen in na voljo vsem otrokom, ne glede na etnično pripadnost. Ob vzpostavljeni izobraževalni infrastrukturi in namenjanju precejšnjih sredstev šolstvu, je stopnja vpisa v šolo zelo visoka. Mladostniki, ki so začasno ali stalno umaknjeni iz svojega družinskega okolja, so deležni podpore pristojnih državnih ustanov in služb. Pred vsemi oblikami nasilja otroke ščitijo tudi Ustava ter Civilni in Kazenski zakonik.

14. Na podlagi pridobljenih informacij je tožena stranka ugotovila, da bi bil tožnik vrnjen članu svoje družine ali ustreznim sprejemnim centrom.

15. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da ni izkazano, da bi njegova zakonita zastopnica po elektronski pošti prejela dopis pristojnega organa, s katerim naj bi jo seznanil z uporabljenimi informacijami o izvorni državi, saj že več let ne uporablja e-pošte z naslovom melita.beber50@hotmail.com. Navedeno naj bi predstavljalo kršitev tožnikove pravice do izjave, ki naj bi bila podana tudi zato, ker tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen z izvidom ocene starosti, čeprav se tožena stranka nanj sklicuje.

16. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni ravnala skladno z navodili Upravnega sodišča v zadevi I U 1926/2020, saj v ponovnem postopku ni upoštevala več elementov, razvidnih iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-441/19 z dne 14. 1. 2021. 17. Tožnik navaja tudi razloge, iz katerih je razvidna njegova motiviranost za dokončanje osnovnošolskega izobraževanja in nadaljnje šolanje na srednji šoli. S tem v zvezi se sklicuje na mnenje skrbnika za poseben primer (CSD Primorska) o koristnosti njegove nadaljnje namestitve v dijaškem domu. Izpostavlja, da je njegovo znanje slovenskega jezika tako izpopolnjeno, da je na vprašanje uradne osebe na osebnem razgovoru dne 9. 3. 2021 odgovarjal v slovenščini. Meni, da bi morala tožena stranka skladno z navedeno sodbo Upravnega sodišča v dokazno oceno o opredelitvi največjih otrokovih koristi vključiti tudi poročila in mnenja strokovnih delavcev, ki imajo neposreden stik in strokovni vpogled v položaj in socialni napredek mladoletnika.

18. Iz tožnikovih trditev je razvidno, da bi ga tožena stranka morala natančno zaslišati v zvezi s pogoji njegovega sprejema v izvorni državi. Izpostavlja izjave v postopku, da je bil z družino nazadnje v stiku maja 2020, ko so mu sporočili, da so njegovemu očetu grozili in ga pretepli Arabci. Ne ve, kje je njegova družina in kaj se bo z njim zgodilo, če se bo moral vrniti. Prepuščen bi bil samemu sebi, kar naj ne bi bilo v skladu z načelom največje otrokove koristi. V bistvenem navaja, da bi morala tožena stranka v zvezi s sprejemom v izvorni državi opraviti razumne poizvedbe. Meni, da iz uporabljenih informacij ni razvidno, kako se v izpodbijanem sklepu navedeni predpisi izvajajo za berberske otroke, ki so še vedno diskriminirani.

19. Tožnik navaja, da je ob podaji zahtevka navedel več novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ne strinja se s presojo tožene stranke o posplošenosti navedenih novih dejstev. Meni, da bi ga morala pozvati na dopolnitev nepopolnih trditev. Trdi da je nova dejstva opisal po svojih najboljših močeh, v okviru svojih sposobnosti in ob upoštevanju njegove mladoletnosti. Ob sklicevanju na drugi odstavek 16. člena ZMZ-1 navaja, da je dolžnost uradnih oseb, da osebne razgovore vodijo glede na starost in stopnjo duševnega razvoja prosilca. Trdi, da nima posebnega občutka, da bi izrazil kaj drugega, razen tega, kar je bil neposredno vprašan. Zato naj ne bi že prej navedel razlogov, zaradi katerih je vložil obravnavani zahtevek. Poleg tega ni zmožen tekočega sporazumevanja v arabskem jeziku. Na osebnem razgovoru 9. 3. 2021 je na vprašanje, ali razume prevajalca, odgovoril, da ne razume arabsko in da lahko govori slovensko. Tudi v predhodnem postopku je poudarjal, da govori le malo arabsko in da je njegov materin jezik berberščina.

20. V nadaljevanju tožnik trdi, da se tožena stranka ni opredelila do njegovega rojstnega lista, iz katerega je razvidno, da je rojen 2. 10. 2004. Ne strinja se z očitki tožene stranke, da se je 4. 1. 2019 po nedovoljenem prehodu državne meje izkazal s potno listino, ki se glasi na ime A.A. z rojstnim datumom ....

21. Tožnik se ob sklicevanju na navedeno sodbo Upravnega sodišča ne strinja, da glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek oziroma dovolitev vložitve ponovne prošnje.

22. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa menila, da v tovrstnih postopkih ni dolžna sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da je tožnikovi zakoniti zastopnici posredovala uporabljene informacije po elektronski pošti, katere naslov je razviden iz seznama zakonitih zastopnikov Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

23. Tožena stranka pojasnjuje, da je upoštevala načelo največje otrokove koristi. Ob sklicevanju na podatke spisa trdi, da ima tožnik v izvorni državi starša, ki sta skrbela zanj vse do njegovega odhoda. Tožnik je imel urejeno bivališče, kamor se lahko vrne, kar pomeni, da bi mu bil ob vrnitvi zagotovljen primeren sprejem in nega. Zato ne bi bil iztrgan iz družinskega življenja in nasilno ločen od staršev, kljub navedbam, da z njimi nima stika, ker so nomadi. Tožena stranka še meni, da je v največji otrokovi koristi, da živi s svojo družino.

24. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z zagotavljanjem življenjskih pogojev otrokom v Alžiriji. Na podlagi pridobljenih informacij ugotavlja, da tožnik v primeru vrnitve ne bi bil prepuščen samemu sebi, saj bi bil vrnjen članu svoje družine ali ustreznim sprejemnim centrom.

25. V pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da je tožena stranka njegovi zakoniti zastopnici brez pravne podlage poslala pisanja, ki so vezana na rok. Izpostavlja še, da takšen način vročanja ni bil dogovorjen. Poleg tega tožnikova zakonita zastopnica s pristojnimi Centri za socialno delo in toženo stranko že več let komunicira preko elektronskega naslova ..., v izpodbijanem sklepu navedenega naslova e-pošte pa ne uporablja več.

26. Dne 3. 6. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. Iz tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi spoštovati načelo največje otrokove koristi in, ob presoji, da so trditve iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka posplošene, pozvati tožnika na njihovo dopolnitev. Tožnik torej v bistvenem trdi, da je dolžnost osebe1 predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, povezana z ustreznimi vprašanji uradne osebe, še posebej, če je oseba mladoletna. S sklicevanjem na opustitev navedene dolžnosti uradne osebe pa po presoji sodišča uveljavlja kršitev pravice do izjave.

30. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.2 Zato je v obravnavani zadevi treba najprej presoditi, ali je bila uradna oseba v upravnem postopku, ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti in siceršnjega procesnega položaja osebe, ki je v postopku pri ponovni prošnji drugačen kot v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dolžna tožniku postavljati táka vprašanja, da bi njegovo trditveno gradivo zadostilo pogojem ZMZ-1 glede možnosti vložitve ponovne prošnje.

31. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

32. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.4 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II5, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

33. Na predstavljena stališča, iz katerih izhaja, da prosilec (in ne tudi tožena stranka) nosi breme navajanja novih dejstev in dokazov, s katerimi dokazuje obstoj novih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga drugačni odločitvi o mednarodni zaščiti, ne morejo vplivati tožbene trditve glede upoštevanja koristi otroka. Namen ZMZ-1 je med drugim res tudi v zagotovitvi enotnosti družine in največje koristi mladoletnikov, ki so običajno ranljivi že zaradi svoje starosti, še posebej če so brez spremstva. Vendar pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo in da pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce.6 Če to velja v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite je po presoji sodišča logično, da navedeno stališče toliko bolj velja v postopku, v katerem veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.

34. Glede na navedena izhodišča načelo otrokove največje koristi ne pomeni v pravnem pravilu vsebovane pravice, ki bi že sama po sebi olajševala dokazne standarde v upravnem postopku, v katerem uradna oseba presoja utemeljenost zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.7

35. Ob upoštevanju navedenih izhodišč o prosilčevi dolžnosti glede predložitve dokazov in navedbe novih dejstev, ki opravičujejo postopek pri ponovni prošnji, zatrjevana kršitev pravil postopka, ker mladoletnemu tožniku niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, ki bi ustrezno dopolnila njegovo trditveno gradivo, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Poleg tega tožnik, ki je bil v upravnem sporu zastopan po svoji zakoniti zastopnici in odvetnici, ni pojasnil, na katera dodatna vprašanja bi lahko odgovoril, ampak je le posplošeno navedel, "da bi ga tožena stranka morala pozvati, da dopolni nepopolne trditve". Tudi zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je s pomanjkanjem ustreznih vprašanj kršila določbe postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

36. Glede na navedeno je po presoji sodišča logično, da je na mladoletnem prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. S tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa pa tožnik ne izpodbija konkretizirano. Poleg tega je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 15. 10. 2020, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila ob prisotnosti zakonite zastopnice, tolmača za arabski jezik in njegovega brata ..., ki je pomagal pri prevajanju, omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno. Navedeno velja tudi glede zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 3. 2021, ki je potekal v slovenščini, saj tožnik nanj ni imel pripomb.

37. Ob takem stanju stvari toženi stranki ne bi bilo treba presojati, ali je tožnik z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka zatrjeval dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Kljub temu se je do njih opredelila in navedla razloge, zaradi katerih je presodila, da so zatrjevana dejstva posplošena. Tudi teh ugotovitev tožnik ne izpodbija konkretizirano, zaradi česar sodišče na s tem povezane tožbene navedbe ne more odgovoriti. Iz njih je namreč razvidno le splošno ponavljanje, "da so njegovega očeta pretepli Arabci; da ne ve, kje je njegova družina; da mu grozi poroka s sestrično; da bi bil obsojen na zaporno kazen, ker je pobegnil iz države in ni služil vojaškega roka in da bi ga šteli za vohuna za druge evropske države".

38. Sodišče še dodaja, da neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnik ni mladoleten. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je sicer razvidno, da tožnika ni seznanila z izvidom ocene starosti, vendar pomenu okoliščine, da gre za mladoletnika brez spremstva, ne oporeka in ne trdi, da s tem v zvezi ni dolžna izpolniti obveznosti, ki jih nalagata 15. in 16. člen ZMZ-1.8 Ker s tega vidika izvid ocene tožnikove starosti z dne 26. 3. 2021 ne predstavlja okoliščine, ki bi bila pomembna za odločitev o tožnikovi pravici, zatrjevana kršitev pravice do izjave ni podana, tožbeni ugovori glede tožnikove starosti9 pa neutemeljeni.

39. Na drugačno presojo glede pravilnosti izvedbe postopka pri ponovni prošnji v obravnavani zadevi ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na stališča SEU v zadevi C-441/19. S tem v zvezi sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.10 Ustaljena sodna praksa je namreč sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,11 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.12

40. Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)13 je treba navedena izhodišča po presoji sodišča nedvomno uporabiti tudi glede sodne prakse, ki jo je razvilo SEU. Zato je bilo treba presoditi, ali je obravnavana zadeva v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaka navedeni zadevi SEU. Po oceni sodišča je že na prvi pogled razvidno, da ne gre za zadevi, ki sta glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljivi, saj se je spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C-441/19 nanašal na postopek vračanja nezakonito prebivajočega mladoletnega državljana tretje države skladno z Direktivo 2008/115/ES14 in ne na postopek pri ponovni prošnji za mednarodno zaščito. Ob takem stanju stvari pa relevantnih določb ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se mora zadevna država članica pred izdajo sklepa, s katerim zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prepričati, da je mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem.15 Ni namreč nujno, da vse osebe, ki bi bile upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.16, 17 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).18 V tem pogledu pa je po prepričanju sodišča treba upoštevati tudi sodbo SEU v zadevi C-441/19, saj so se v primerih, ko gre za odstranitev mladoletnika brez spremstva z ozemlja države, organi dolžni prepričati, da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznemu centru.19

41. Toženi stranki se pred izdajo izpodbijanega sklepa torej ni bilo treba prepričati, da je mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Zato ji s tem v zvezi ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi, ki glede na navedena izhodišča ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o tožnikovi pravici. Ob takem stanju stvari pa tožena stranka tožnika po presoji sodišča z njimi niti ni bila dolžna seznaniti. S tem pa je odpadla potreba po sodni presoji, ali je podana kršitev tožnikove pravice do izjave zaradi morebitne kršitve določb upravnega postopka, ker informacije ne bi bile pravilno vročene tožnikovi zakoniti zastopnici.

42. Sodišče še pojasnjuje, da predmet presoje v obravnavani zadevi ni pravilnost in zakonitost odločbe z dne 10. 10. 2019, izdane na podlage osebnega razgovora z dne 3. 9. 2019, zaradi česar s tem povezani tožbeni očitki glede nepravilnega tolmačenja niso utemeljeni.

43. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 "Oseba" je stranka v postopkih po ZMZ-1 (12. točka 2. člena ZMZ-1). 2 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. Ustavno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 3 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 4 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 Sklep I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (14. točka obrazložitve). 7 Podobno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v navedeni zadevi. Ob upoštevanju 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je presodilo, da je že na podlagi same jezikovne razlage jasno, da je navedena določba pravno načelo, saj vsebuje vrednostno merilo, kako je treba ravnati v vseh postopkih, v katere so vključeni otroci, torej tudi v postopkih mednarodne zaščite. Zato je povsem jasno, da ne gre za v pravnem pravilu vsebovano pravico, ki bi že sama po sebi podeljevala upravičenje mladoletnih prosilcev do mednarodne zaščite (11. točka obrazložitve). 8 Stališče glede vsebine navedenih določb je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 173/2018 (15. točka obrazložitve). 9 Povzetek na to navezujočih se tožbenih navedb je razviden iz 20. točke obrazložitve te sodbe. 10 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 11 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 12 Prav tam. 13 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 14 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju). 15 Sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 193/2017, kjer mladoletnik sicer ni bil brez spremstva, presodilo, da iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da mora organ države, ki vodi postopek, pred odločitvijo o katerikoli obliki mednarodne zaščite, od izvorne države zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito pridobiti individualno zagotovilo, da bo prosilcu in članom njegove družine zagotovljena nastanitev in socialno ekonomska oskrba (15. točka obrazložitve). 16 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 17 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 18 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve. 19 Člen 10 (2) Direktive o vračanju.