Jedro

ZENO ne določa, koliko časa mora občan živeti na določenem naslovu, da se lahko šteje, da na tem naslovu dejansko živi v smislu določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Pri tem je namen spremembe stalnega prebivališča ali naslova stanovanja lahko tudi izključno materialne ali kakšne druge specifične narave. Vrsta motiva za stalno prebivanje na določenem naslovu namreč ni zakonski element določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Določba 4. odstavka 5. člena ZENO je samo v funkciji ažurnega vodenja evidenc o stanju, gibanju in nastanitvi občanov. ZENO torej ne izključuje možnosti, da občan takoj, ko ima namen stalno živeti in ima tudi dejansko možnost živeti na določenem naslovu, prijavi stalno prebivališče na tem naslovu oziroma spremeni naslov stanovanja. V primeru, ko občan želi staro stalno prebivališče zamenjati za novo stalno prebivališče oziroma v primeru spremembe naslova stanovanja, dejstvo, da ima stalno prebivališče oziroma naslov stanovanja še vedno prijavljen(o) na prvotnem naslovu v skladu z ZENO in da je na tem naslovu živel pred prijavo novega stalnega prebivališča oziroma naslova stanovanja, ne more biti razlog in dokaz za sklepanje, da niso podani pogoji za prijavo novega stalnega prebivališča oziroma za spremembo naslova stanovanja, ker občan dejansko ne živi na novem naslovu.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 14. 10. 1999 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A. z dne 12. 8. 1999, s katero je prvostopenjski upravni organ ustavil postopek ugotavljanja tožničinega dejanskega stalnega prebivališča. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila dokazna ocena prvostopenjskega upravnega organa pravilna, kajti (pri)tožnica je na zaslišanju izjavila, da dejansko prebiva na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Tožena stranka pravi, ker je (pri)tožnica v pritožbi zanikala, da je dala takšno izjavo, je tožena stranka ta dva nasprotujoča dokaza preverila v smislu določb od 74. do 79. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka je napravila sklep, da je zapisnik javna listina ter dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjavah razen o tistih delih zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljena. Zaradi tega je tožena stranka vsebino zapisnika štela za resnično. Tožena stranka tudi utemeljuje, da je upravni organ pravilno sprožil postopek po uradni dolžnosti v skladu z določilom 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru občanov (ZENO), ker iz podatkov, ki jih je (pri)tožnica posredovala ob prijavi, ni bilo razvidno ali dejansko prebiva na naslovu.

Tožnica vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, ker meni, da odločba ni pravilna. Pravi, da tožena stranka ni zavzela stališča do vloge tožeče stranke, da želi prijaviti stalno prebivališče na naslovu K. 3, na katerem je živel njen oče. Stalno prebivališče želi prijaviti, ker že itak plačuje vse stroške za stanovanje na K. 3 (najemnino, elektriko, telefon in druge obveznosti iz najemne pogodbe) in tudi drugače skrbi za stanovanje ter želi na navedenem naslovu tudi stalno prebivati. Zaradi neurejenega lastninsko pravnega razmerja z lastnikom stanovanja, ki ne dovoli, da tožeča stranka na tem naslovu prijavi stalno prebivališče, je začela postopek za dovolitev spremembe naslova stalnega bivališča. Le tako bi se na naslovu, kjer ima sedaj prijavljeno prebivališče (M. 18), odjavila in prijavila na novem naslovu. Pravi, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 8. člena ZENO glede na to, da se je postopek za spremembo stalnega prebivališča začel na zahtevo tožnice; tožena stranka bi zato morala o njeni zahtevi odločiti, pa tega ni storila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in da se tožnici dovoli sprememba naslova stalnega prebivališča oziroma da se odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožeča stranka z odgovorom na odgovor na tožbo prilaga dokaz, da je plačevala obveznosti za stanovanje na naslovu K. 3, da je dejansko prebivala na tem naslovu in da še danes plačuje in dejansko prebiva na tem naslovu, za katerega želi prijaviti stalno prebivališče. Gre za kopije položnic za plačilo najemnine, potrdila o plačilu rednih obveznosti za stanovanje, potrdila o plačilu kabelske TV, elektrike, telefona za obdobje od konca leta 1998 do začetka leta 2000. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke temelji na nezanesljivem dokaznem sklepu in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka je dokazni sklep oprla izključno na izjavo tožnice, podano na zapisnik z dne 11. 8. 1999, da stalno prebiva na M. ulici 18 v A. Na podlagi te izjave ni mogoče s potrebno zanesljivostjo sklepati, da tožnica v tistem času ni izpolnjevala pogojev za prijavo stalnega prebivališča oziroma za prijavo spremembe naslova stanovanja iz naslova M. 18 na naslov K. 3 v smislu 1. odstavka 3. člena ZENO (Uradni list RS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90, 11/91). Nesporno dejstvo je namreč, da je tožnica sama sprožila postopek prijave novega naslova stalnega prebivališča oziroma spremembe naslova stanovanja. Zaradi jasnega namena je mogoče izjavo tožnice, podano na zapisnik, razumeti kot pojasnilo tožeče stranke, kje je do takrat stalno prebivala oziroma je imela prijavljen naslov stanovanja. Upravni organ pa je njeno izjavo, tako kot jo je tožnica podala upravnemu organu, avtomatično štel za dokaz, da ni podan zakonski element iz določila 1. odstavka 3. člena ZENO, to je, da tožnica dejansko ne prebiva na naslovu K. 3. Po tem določilu je namreč stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. ZENO ne določa, koliko časa mora občan živeti na določenem naslovu, da se lahko šteje, da na tem naslovu dejansko živi v smislu določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Iz določila 5. člena ZENO izhaja, da je ta čas lahko zelo kratek, kajti določilo 4. odstavka tega člena pravi, da je treba stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja prijaviti v 8 dneh od naselitve. Vendar to določilo ne pomeni, da mora stranka vsaj 8 dni dejansko živeti na določenem naslovu, da lahko tam prijavi stalno prebivališče oziroma spremembo naslova stanovanja. Določba 4. odstavka 5. člena ZENO je samo v funkciji ažurnega vodenja evidenc o stanju, gibanju in nastanitvi občanov. ZENO torej ne izključuje možnosti, da občan takoj, ko ima namen stalno živeti in ima tudi dejansko možnost živeti na določenem naslovu, prijavi stalno prebivališče na tem naslovu oziroma spremeni naslov stanovanja. V primeru, ko občan želi staro stalno prebivališče zamenjati za novo stalno prebivališče oziroma v primeru spremembe naslova stanovanja, dejstvo, da ima stalno prebivališče oziroma naslov stanovanja še vedno prijavljen(o) na prvotnem naslovu v skladu z ZENO in da je na tem naslovu živel pred prijavo novega stalnega prebivališča oziroma naslova stanovanja, ne more biti razlog in dokaz za sklepanje, da niso podani pogoji za prijavo novega stalnega prebivališča oziroma za spremembo naslova stanovanja, ker občan dejansko ne živi na novem naslovu. Čeprav je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajala, da na naslovu M. 18 ne živi stalno, ampak da večji del živi na naslovu K. 3, kjer ima tudi namen stalno živeti, tožena stranka ni celoviteje ugotavljala pogojev iz določila 1. odstavka 3. člena ZENO, ampak je tako kot prvostopenjski upravni organ izhajala samo iz enega stavka tožnice na zaslišanju in je tožena stranka ta stavek uporabila kot edino subsumcijo dejstev za zakonski dejanski stan določila 1. odstavka 3. člena ZENO. V zadevi torej ni bistveno, ali je izjava tožeče stranke na zaslišanju resnična ali ne, s čimer se sicer ukvarja tožena stranka v obrazložitvi. Bistveno je, kako je treba razumeti to izjavo v smislu dokaznega postopka po ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86), da bi bil uresničen namen ZENO. Upravni organ v tovrstnih postopkih ne sme izjav strank presojati zgolj enostransko, tako da eno izjavo občana uporabi kot odločujoči dokaz nasproti interesu stranke, čeprav je mogoče to izjavo različno razumeti, ampak mora upravni organ popolno ugotoviti in razčistiti dejansko stanje (načelo materialne resnice iz 7. člena in načelo presoje dokazov iz 9. člena ZUP), tako da je na eni strani zagotovljen namen ZENO o ažurnem in točnem vodenju evidenc o stanju, nastanitvi, gibanju občanov in na drugi strani interes občanov, da svobodno izbirajo, prijavljajo in odjavljajo stalno prebivališče oziroma da prijavljajo spremembe naslova stanovanja v skladu z ZENO. Pri tem je namen spremembe stalnega prebivališča ali naslova stanovanja lahko tudi izključno materialne ali kakšne druge specifične narave. Vrsta motiva za stalno prebivanje na določenem naslovu namreč ni zakonski element določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni pravilno odločila v zvezi z pritožbenim ugovorom, da bi moral upravni organ odločiti o zahtevku (pri)tožnice za prijavo stalnega prebivališča. Določilo 2. odstavka 8. člena ZENO izrecno predvideva samo dve pravni posledici v primeru, da upravni organ ugotovi, da občan ne prebiva stalno v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče. Prva možna pravna posledica je, da izbriše občana iz registra stalnega prebivalstva. Ta možnost v konkretnem primeru ni podana, ker tožeče stranke ni mogoče izbrisati iz registra stalnega prebivalstva glede na to, da je v register vpisana na podlagi stalnega prebivanja na naslovu M. 18. Druga možna pravna posledica odločbe po 2. odstavku 8. člena ZENO pa je, da se vpiše sprememba naslova v ta register. V konkretnem primeru pa tudi ni možno vpisati spremembe naslova v register, ker je upravni organ postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ustavil, ne da bi ugotovil spremembo naslova. To pomeni, da bi moral upravni organ ravnati po določilu 6. člena ZENO. Za obravnavani primer je relevantno določilo 3. odstavka 6. člena ZENO, po katerem uradna oseba, ki ob prejemu prijave podvomi v resničnost podatkov, navedenih v prijavi, lahko od občana zahteva ustrezna dokazila. Upravni organ bi zato moral v postopku pridobiti ustrezna dokazila, na podlagi katerih bi celovito in zanesljivo ugotovil, ali so podani pogoji iz določila 1. odstavka 3. člena ZENO. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Določbe iz ZUP, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, je sodišče uporabilo na podlagi določila 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99).