Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistvena za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu. Pri tem pa je po presoji sodišča za odločitev o stvari, ali je davčni zavezanec dejansko plačal več po davčnem obračunu (95. člen ZDavP), pomembna opredelitev davčnega organa do tožnikovih navedb oziroma razlogov, ki jih je navedel v zahtevi za vračilo davka in ki jih navaja tudi v pritožbi ter se nanje sklicuje tudi v tožbi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 4. 2. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A št. ... z dne 14. 7. 2000, s katero davčni organ ni ugodil vlogi tožnika za vračilo plačanega davka od prometa storitev v višini 685.289,85 SIT. Tožnik je dne 23. 6. 2000 vložil vlogo za vračilo davka od prometa storitev ter vlogi priložil fotokopijo izvoda II., III. in končne situacije ter originalni izvod gradbene knjige za objekt B ter kopijo izvajalske pogodbe sklenjeno med naročnikom AAA d.d. in tožnikom. Dokumentacija je bila tožniku vrnjena dne 13. 7. 2000. Tožena stranka se sklicuje na prvostopno odločbo ter kot pravilno uporabljene navaja določbe 1. odstavka 71. člena in 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/99, v nadaljevanju ZDDV) ter na Posebne gradbene uzance (Uradni list SFRJ, št. 18/77). Sklicuje se tudi na 2. odstavek 119. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 71/99, v nadaljevanju Pravilnik), v katerem je določeno, da se plačilo na podlagi začasne oziroma končne situacije ne šteje za predplačilo v smislu prejšnjega odstavka. V pritožbi je tožnik navedel razloge za zmanjšanje sporne začasne situacije in je med drugimi listinami predložil k II. začasni situaciji dopis z dne 26. 7. 1999 o vračilu druge začasne situacije za objekt B ter dopis z 5. 8. 1999 od tožnika. Vendar po mnenju tožene stranke te listine ne spreminjajo ugotovljenih dejstev prvostopnega organa, ki vlogi za vračilo prometnega davka ni ugodil. Tožnik se v pritožbi sklicuje na določbo 4. odstavka 71. člena ZDDV, po katerem se računi, ki so bili izstavljeni in za katere niso bile opravljene dobave blaga oziroma opravljene storitve do 30. 6. 1999, razveljavijo (te bi lahko razveljavil samo tožnik v skladu z določbo iz 71. člena ZDDV do roka predložitve končnega obračuna po 72. členu tega zakona). Pri tožniku pa, kot je razvidno iz predložene spisovne dokumentacije, niso bila opravljena po II. začasni situaciji samo določena gradbena dela, kar pomeni, da jih je del vseeno bilo opravljenih in je zato bila s strani investitorja ta gradbena situacija zmanjšana. V skladu s Posebnimi gradbenimi uzancami se začasne in končne situacije izstavljajo na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen (61. člen). Tožnik je bil dolžan, kolikor je izdajal gradbene situacije v skladu s Posebnimi gradbenimi uzancami in v skladu z izvajalsko pogodbo, ki jo je z naročnikom sklenil dne 7. 5. 1999, izdajati začasne situacije samo na podlagi dejansko opravljenih del. Zato je šteti, da je tudi sporno II. začasno situacijo lahko izdal samo na podlagi opravljenih gradbenih del, in pri tem vsi navedeni razlogi za zmanjšanje situacije nimajo nobenega vpliva na obračun prometnega davka po končnem obračunu. Določbe ZDDV v prehodnih in končnih določbah za obračun prometnega davka na dan 30. 6. 1999 ne izvzemajo iz obračuna začasnih gradbenih situacij. Gre za ureditev prehodnega obdobja, ko je nehal veljati sistem prometnega davka in je začel veljati sistem DDV, pri čemer je treba upoštevati oba sistema in njuna načina obračunavanja davka. V nasprotnem primeru bi se tožnik znašel v ugodnejšem položaju od ostalih davčnih zavezancev. V skladu z določbami ZDDV pa je tožnik lahko znižal v naslednjih davčnih obdobjih dejansko preveč plačane zneske prometnega davka. Tožena stranka še doda, da izvedba dokazov z zaslišanjem predstavnikov investitorja in nadzornega odbora ni potrebna.

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil na izpodbijano odločbo. V tožbi se tožnik sklicuje na določbo 4. odstavka 71. člena ZDDV, po katerem se računi, ki so bili izstavljeni in za katere niso bili opravljeni dobava blaga oziroma opravljene storitve do 30. 6. 1999, razveljavijo. V obravnavanem primeru je šlo za gradbeno zadevo, v kateri se izdajo začasne situacije, ki pa morajo biti usklajene s celotno spremljajočo dokumentacijo, zlasti z gradbeno knjigo in odvisnimi listinami, ki mora biti skladno s pogodbo med izvajalcem in naročnikom predpisano izpolnjena in potrjena in šele nato predstavlja listino, ki je podlaga za ugotovitev, da je bilo določeno delo oziroma material vgrajen. V obravnavanem primeru je šlo za neusklajenost med količinami v situacijah in količinami dejansko izvedenih del. Šele potem, ko se je preverjala dokumentacija, je bilo ugotovljeno, da je temu tako, zaradi česar je seveda po naravi stvari tožnik moral to neusklajenost ali svojo napako priznati. V tem obsegu je bila situacija seveda po samem zakonu neveljavna in zato je obračunan in tudi plačan 3 % prometni davek, plačan neupravičeno in ga tožnik zahteva v vračilo. V ostalem se tožnik sklicuje na pritožbene ugovore. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 18. 3. 2005. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke nezakonita iz razloga nepopolne in pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je pri davčnem organu prve stopnje vložil zahtevek za vračilo plačanega davka od prometa storitev, ki ga je davčni organ prve stopnje obravnaval na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP), ki je naveden v uvodu prvostopne odločbe. V prvostopni odločbi davčni organ zgolj navede dejanske ugotovitve iz postopka, a se do njih ne opredeli v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) in tako ne pojasni, zakaj se vlogi tožnika za vračilo davka od prometa storitev na podlagi 95. člena ZDavP ne ugodi. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru potrebno odločati na podlagi 1. odstavka 95. člena ZDavP, ki določa, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Sodišče ugotavlja, da tako organ prve stopnje kot tožena stranka zahteve za vračilo davka od prometa storitev sploh nista preizkušala po 95. členu ZDavP. Ker gre v obravnavanem primeru za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistvena za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu. Pri tem pa je po presoji sodišča za odločitev o stvari, ali je davčni zavezanec dejansko plačal več po davčnem obračunu (95. člen ZDavP), pomembna opredelitev davčnega organa do tožnikovih navedb oziroma razlogov, ki jih je navedel v zahtevi za vračilo davka in ki jih navaja tudi v pritožbi ter se nanje sklicuje tudi v tožbi. Organ prve stopnje se do tožnikovih navedb, da po začasni situaciji številka II., ki jo je izstavil dne 30. 6. 1999, dejansko niso bile opravljene vse storitve oziroma da izvajalec zneska iz navedene začasne situacije ni v celoti priznal, kljub temu, da je imel na razpolago tudi gradbeno knjigo (čeprav iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno, kaj je iz gradbene knjige davčni organ prve stopnje sploh ugotovil), ni opredelil. V obravnavanem primeru gre za prehodno obdobje med sistemom prometnega davka in davka na dodano vrednost, ki jo urejajo prehodne in končne določbe ZDDV. Za obravnavani primer bo davčni organ pri svoji odločitvi na podlagi 95. člena ZDavP zaradi ugotovitve dejanskega stanja uporabil tudi 71. in 72. člen ZDDV. Do sedaj se v postopku davčna organa nista opredelila niti do predloženih listin, niti nista opravila vpogleda v obračun po 72. členu ZDDV. Ker na te pritožbene navedbe tudi tožena stranka ni odgovorila, je zato po presoji sodišča kršila določbo 254. člena ZUP, ki v 2. odstavku navaja, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, kar pomeni, da mora pritožbeni organ presoditi v okviru pritožbenih navedb zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe in v obrazložitvi navesti, katere pritožbene navedbe so utemeljene in katere niso. Po oceni sodišča gre za navedbe, ki so pomembne za odločitev, ter je zato kršeno navedeno določilo ZUP. To pa so pomembne okoliščine za odločitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu. Gre za okoliščine, ki so po presoji sodišča bistveno vplivale na odločitev o stvari.

Ker po presoji sodišča v postopku dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kršena so bila pravila postopka in napačno uporabljen materialni predpis, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. odstavka istega člena, pri čemer bo tožena stranka upoštevala stališče sodišča, izraženo v tej sodbi.