Jedro

Tožena stranka je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Izkazan je tudi poslovni razlog, ki je pogoj za takšno odpoved. Zato verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana.

Če obstoj terjatve ni verjetno izkazan, začasne odredbe ni mogoče izdati niti na podlagi 1. odst. 19. čl. ZDSS. Ker ni razvidno, da bi tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ravnala samovoljno niti da bi tožniku v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, niso bili podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačevati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, dokler traja spor o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v znesku 250 točk, kar ob trenutni vrednosti točke (690,00 SIT) znaša 172.500,00 SIT bruto, povečano za dodatek na delovno dobo, na njegov transakcijski račun, do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi in pod pretnjo izvršbe z rubežem denarnih sredstev na transakcijskem računu tožene stranke in prenosu teh stredstev na tožnikov transakcijski račun v primeru, če tožena stranka tega nadomestila ne bi plačevala.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ta sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo pojem samovolje in si napačno razlagalo nenadomestljivo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe kot enega od sredstev zavarovanja terjatev je, da predlagatelj začasne odredbe izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženo stranko) nastala. To velja tako za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002, v nadaljevanju ZIZ), kot za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ). Terjatev se šteje za verjetno izkazano, če govori za njen obstoj več argumentov, kot pa je argumentov, ki kažejo na to, da terjatev ne obstoji. Tožnik je v tožbi zatrjeval nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlagal ugotovitev te nezakonitosti, vrnitev na delo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka naj bi mu pogodbo o zaposlitvi odpovedala nezakonito zato, ker ga ni obvestila o nameravani redni odpovedi te pogodbe iz poslovnih razlogov in ker poslovni razlogi, na podlagi katerih je bila dana odpoved, ne obstajajo. Iz listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je tožena stranka tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in da obstoji poslovni razlog, ki je pogoj za takšno odpoved (B 3), kar je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve, zato je njegov predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Z ozirom na to je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko ni ugotavljalo, če je tožnik verjetno izkazal katero od predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predpisuje 272. čl. ZIZ v 2. oz. 3. odst..

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z obrazloženo ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o tem, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ravnala samovoljno niti da bi tožniku v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda. Navedena pogoja za izdajo začasne odredbe predpisuje 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98). Glede na to so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem samovolje in nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da zaenkrat ni dokaza o tem, da bi tožena stranka grobo kršila predpise oz. ravnala protipravno in nezakonito pri sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, prav tako pa se bo tožnik, če bo v tem individualnem delovnem sporu uspel, lahko poplačal za nazaj. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da mora biti tudi v primeru izdaje začasne odredbe po 19. čl. ZDSS podana verjetna izkazanost obstoja terjatve. Če obstoj terjatve ni verjetno izkazan, začasne odredbe ni mogoče izdati niti na podlagi 19. čl. ZDSS.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.