Jedro

Sodišče mora pred odločanjem pritožbenega senata seznaniti obdolženca z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi državnega tožilca in mu omogočiti ustrezen čas, da se do njih opredeli.

Izrek

Zahteva obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Vrhniki je obsojenega D.M. s sodbo z dne 5.6.2003 spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dveh mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Navaja, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 1. odstavka 16. člena ZKP, ker ga preden je odločilo o pritožbi, ni seznanilo s stališčem višjega državnega tožilca, ki je v pisnem predlogu predlagal njeno zavrnitev. Na ta predlog nasprotne stranke zato ni mogel odgovoriti in ni bil v enakopravnem položaju s tožilcem, zaradi česar je bila kršena njegova temeljna ustavna pravica do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne višjemu sodišču v novo sojenje ter na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ima obsojenec prav, ko v zahtevi navaja, da je z opustitvijo vročitve mnenja višjega državnega tožilca obsojencu, višje sodišče z izpodbijano sodbo v obsojenčevo škodo kršilo določbo 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta zagotavlja pravico do izjave, ki obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.

Namen načela kontradiktornosti je v tem, da se stranki pod enakimi pogoji seznanita in opredelita glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Stranki sta namreč tisti, ki sami presojata, ali so navedbe nasprotne stranke take, da bi lahko vplivale na odločbo sodišča in zato terjajo njen odgovor. Zato mora sodišče tudi pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi državnega tožilca in mu omogočiti ustrezen čas, da se do njih opredeli. Tako obveznost narekuje sodišču tudi določba 16. člena ZKP, ki določa pravilo, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, če zakon ne določa drugače. Sodišče druge stopnje obsojencu ni zagotovilo pravice, da se še pred odločanjem o pritožbi, ki jo je vložil, seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter mu dalo možnost, da se o njih v primernem času opredeli, in tako prekršilo določbo 2. odstavka 445. člena in 1. odstavek 16. člena ZKP in na ta način kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe.

Vendar pa tako naziranje ne pomeni, da Vrhovno sodišče, ko odloča o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti in presoja, ali je podana navedena kršitev, ne more tehtati, ali je ta kršitev vplivala na zakonitost odločbe, marveč da mora, takoj ko jo ugotovi, napadeno odločbo razveljaviti. Ni namreč sprejemljivo stališče, da bi opustitev seznanitve obdolženca, tudi z vsebinsko praznim mnenjem nasprotne stranke, ki bi se lahko nanašalo na vsako podobno zadevo, narekovala avtomatično razveljavitev pozneje sprejete izpodbijane odločbe. Zato Vrhovno sodišče glede na okoliščine konkretne zadeve v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom presoja, ali je taka kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne odločbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve svoje trditve določno opredeliti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

Uveljavljanje kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP je lahko uspešno le, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne zadošča torej, da je podana kršitev sama po sebi, marveč mora biti take narave, da je zaradi tega izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita. Vzročno zvezo med kršitvijo in zatrjevano nezakonitostjo sodbe mora obrazložiti vložnik. Tega pa obsojeni D.M. v zahtevi ni storil. V konkretni zadevi je višji državni tožilec navedel, da je bilo dejansko stanje z izvedenimi dokazi pravilno ugotovljeno in da je ocena dokazov v razlogih sodbe sprejemljivo obrazložena. Poudaril je tudi, da je sodišče imelo v izvedenih dokazih dovolj opore za zaključek, da je obdolžencu izvršitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana s potrebno stopnjo gotovosti in da je bila obdolžencu izrečena primerna kazen glede na večkratno kaznovanost zaradi premoženjskih kaznivih dejanj ter višjemu sodišču predlagal, naj obdolženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Razen navedbe, da je bil obdolženi D.M. že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, to okoliščino pa je vsebovala že prvostopenjskega sodba, je mnenje višjega državnega tožilca tako, da bi ga bilo praktično mogoče uporabiti v vsaki podobni zadevi. Višje sodišče je ne le presodilo pritožbene navedbe, ampak je o njih podalo potrebne razloge. Zato po presoji Vrhovnega sodišča kršitev določb 2. odstavka 445. člena in 1. odstavka 16. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče druge stopnje, ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojeni D.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.