Jedro

Sodišče prve stopnje je z delom izreka sodbe tožencu odredilo ponovno odmero invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še dodaten znesek. Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, je odredba tožencu, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še določen znesek, nejasna in posledično neizvršljiva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2011 v I. točki izreka in odločbo št. ... z dne 19. 1. 2011 v celoti (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o ponovni odmeri invalidske pokojnine za obdobje od 1. 5. 2010 do 30. 6. 2015 in pri tem poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upoštevati tudi znesek 1.573.753,99 SIT oziroma 6.567,16 EUR (II. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku v 15 dneh po dokončnosti odločbe o ponovni odmeri invalidske pokojnine za obdobje od 1. 5. 2010 do 30. 6. 2015 izplača razliko med že izplačani zneski invalidske pokojnine in na novo odmerjeno invalidsko pokojnino (III. točka izreka). Hkrati ga je zavezalo, da tožniku v 60-ih dneh po izplačilu razlike med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in na novo odmerjeno invalidsko pokojnino plača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od razlike pokojnine od dneva, ko bi posamezni znesek razlike bil izplačan do plačila (IV. točka izreka). Naložilo je še, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti 1.328,95 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka cit. sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava.

Strinja se, da je dolžna tožniku na novo odmeriti pokojninsko dajatev z upoštevanjem zneskov, izplačanih iz naslova obveznic, vendar ne na način, kot je razsodilo sodišče. Torej, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva tudi znesek 1.573,753,99 SIT oziroma 6.567,16 EUR. Naknadno javljene podatke po opravljeni reviziji na obrazcih M-4/M-8 z dne 21.1. 2009 za leto 1992 je potrebno upoštevati namesto podatkov, ki so bili pred tem javljeni in upoštevani pri prvotni odmeri pokojnine, ne pa poleg že javljenih. Naknadno javljeni podatki za navedeno leto namreč vsebujejo tako znesek osebnega dohodka, ki je bil javljen in upoštevan pri prvotni odmeri invalidske pokojnine kot tudi znesek iz naslova obveznic, ki pa še ni bil upoštevan pri prvotni odmeri. Opozarja, da je pri izračunu pokojninske osnove potrebno za leto 1992 ločeno upoštevati zneske za čas od 1. 1. 1992 do 29. 2. 1992 in od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1992 zaradi različne povprečne stopnje davkov in prispevkov, ki se obračunavajo in plačujejo od plače v Republiki Sloveniji.

Ne strinja se niti z dosojeno odškodnino iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Ob izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS dne 26. 3. 2015 več ni veljal ZPIZ-1, temveč ZPIZ-2, ki odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti ne ureja več. Po 197. členu ZPIZ-2 pa seveda še ni prišlo do zamude v izvršitvi plačila razlike pokojnine in tudi ne po obligacijskih predpisih. Hkrati ugovarja zastaranje tega dela terjatve.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi ponovne odmere invalidske pokojnine. Potem, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. Up-475/13-10 z dne 27. 5. 2015 razveljavilo zavrnilne sodbe revizijskega, pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, sta v ponovljenem sojenju zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti z neizpodbijanim delom prvostopenjske sodbe že pravnomočno odpravljeni. Ni več nobenega dvoma, da je v pokojninsko osnovo zaradi ponovne odmere invalidske pokojnine potrebno všteti tudi znesek, namenjen za nakup obveznic v okviru notranjega odkupa leta 1992. 5. Za pritožbeno rešitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v II. točki izreka je zato pravna podlaga podana v 72. členu v zvezi z 39. in 8. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Invalidska pokojnina se namreč odmerja od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Pokojninska osnova pa se izračunava kot mesečno povprečje plač in zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih, z zakonom določenih letih po 1. 1. 1970, ki so za zavarovanca najugodnejša. 6. Ob takšni zakonski opredelitvi pokojninske osnove tožena stranka pravilno poudarja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu izreka, s katerim je odrejena ponovna odmera invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, „da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva tudi znesek 1.573.753,99 SIT oziroma 6.567,16 EUR“, popolnoma nejasna. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo nerazčiščeno, kakšen znesek iz naslova obveznic iz leta 1992 je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, odredba toženi stranki, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine „poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove“ za leto 1992 upošteva predhodno navedena zneska, nejasna in posledično neizvršljiva. Ta del izreka je očitno tudi posledica postavljenega tožbenega zahtevka, saj njegova nejasnost kljub opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi 8. 10. 2015 (zapisnik na list. št. 87), ni bila odpravljena.

7. Da bo odpravljena ugotovljena nepravilnost izreka in izdana jasna ter razumljiva sodna odločba, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke v tem obsegu ugoditi. Pritožbeno sodišče je na temelju 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) izpodbijano II. točko prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje razčistilo, kakšen znesek iz naslova obveznic iz leta 1992 je poleg že uporabljene plače iz istega leta potrebno dodatno upoštevati za izračun pokojninske osnove, oziroma kakšen skupen znesek iz naslova plač in obveznic iz leta 1992 naj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Šele ob razjasnitvi tega vprašanja, pri čemer seveda ni izključena niti s pritožbo predlagana možnost upoštevanja zneskov, izkazanih z M4/M8 obrazcem z dne 21. 1. 2009(1) , bo mogoče odrediti pravilno višino in način v pokojninsko osnovo vštevnih obveznic iz leta 1992 zaradi ponovne odmere pokojninske dajatve.

8. Povsem neutemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper IV. točko izreka prvostopenjske sodbe o dosojeni odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti.

Zmotno je namreč toženkino materialnopravno naziranje, da 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni mogoče uporabiti, ker je navedeni zakon prenehal veljati 31. 12. 2012. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil obravnavani predsodni postopek za ponovno odmero pokojnine sprožen že 15. 4. 2010, ko je še veljal ZPIZ-1. V skladu s 1. odstavkom 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) pa se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona(2) uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. V konkretnem primeru torej ZPIZ-1, vključno z 2. odstavkom 276. člena.

9. Ob takšnem materialno pravnem izhodišču je seveda z izpodbijano sodbo tožena stranka zakonito zavezana k plačilu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od razlike med novo odmerjeno invalidsko pokojnino in predhodno odmerjeno ter že izplačano denarno dajatvijo. Ugovor zastaranja tega dela denarne terjatve glede na 4. odstavek 276. člena ZPIZ-1 seveda ni utemeljen. Bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne navaja znova.

10. Zaradi predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo v tem obsegu na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

(1) Ki po navedbah tožene stranke obsega tako zneske plač kot tudi obveznic.

(2) ZPIZ-2 velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.