Jedro

Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi toženka morala glede na določbe Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma in Aneksa h KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo izmed vseh varnih poti za prihod na delo in odhod z dela, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne najkrajša po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi prometnih in drugih razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND.

Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, ni bistven podatek, po kateri poti se tožnik dejansko vozi oziroma katero pot dejansko uporablja za pot na delo in z dela, niti katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgolj to, katera izmed poti je najkrajša varna pot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb toženke opr. št. ... z dne 22. 3. 2022 in opr. št. ... z dne 15. 6. 2022. Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izplačati razliko med dejansko izplačanim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela ter med pripadajočimi stroški prevoza na delo in z dela za obdobje od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2022 v skupni višini 1.559,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posamičnih zneskov tečejo, kot izhaja iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti 489,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da razdalja od njegovega stalnega prebivališča do delovnega mesta, upoštevajoč standard varne poti, poteka na relaciji preko avtocestnega omrežja. Vztraja, da se mora varna pot določiti z upoštevanjem avtoceste, četudi ta ni vedno najkrajša, saj je bilo tako izrecno dogovorjeno s Sporazumom med Sindikatom policistov Slovenije ter Vlado RS, MNZ in Policijo (Ur. l. RS, št. 54/2013), kar je bilo tudi vneseno v šesti odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, 88/2021). Stališče, da je javnemu uslužbencu mogoče določiti pot z upoštevanjem avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo (varno) pot, je zmotno in v nasprotju s pravilom razlage dvomljivih ali pomensko vprašljivih določil v korist delavca kot šibkejše stranke. V primeru, ko obstaja možnost uporabe avtoceste, je najkrajša varna pot po avtocesti. V njegovem primeru je edina varna pot lahko le pot po avtocesti, ki jo tudi dejansko uporablja, saj gre le v primeru avtoceste za najvišji standard varne poti. Meni, da ima za prihod na delo in odhod z dela pravico uporabljati avtocestno omrežje, saj je to najbolj varno, hitro, udobno in tudi prevozno, zato je upravičen do povračila stroškov prevoza za razdaljo, ki jo opravi v primeru uporabe avtoceste. Poudarja, da je toženka z navedbo, da lahko tožnik, kljub obračunu potnih stroškov za določeno pot, uporablja drugo pot, posredno priznala smiselnost in upravičenost uporabe druge, daljše in bolj varne poti, ki vključuje avtocesto. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je podala obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, zato je sprejeto odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pri toženki kot višji policist na PU A., delo pa opravlja na Postaji prometne policije A., v tem sporu uveljavlja plačilo razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela v obdobju od julija 2017 do junija 2022. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku za prihod na delo in odhod z dela obračunavala kilometrino za pot, dolgo 120 km v eno smer, ki ne vodi po avtocesti in predstavlja najkrajšo varno pot med tožnikovim prebivališčem v B. in njegovim delovnim mestom v C. Tožnik se je zavzemal, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, da bi mu toženka morala priznati kilometrino za pot, ki vključuje avtocesto in znaša 140 km v vsako smer. Sodišče prve stopnje je ob pravilni razlagi določb Sporazuma med Vlado RS, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in Sindikatom policistov Slovenije (Ur. l. RS, št. 54/2013, v nadaljevanju Sporazum) in Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/2013, v nadaljevanju Stavkovni sporazum) ter uporabi Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021; v nadaljevanju Aneks h KPND) tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je toženka tožniku stroške za prevoz na delo in z dela pravilno povrnila za najkrajšo varno pot. 7. Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi toženka morala glede na določbe Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma in Aneksa h KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo izmed vseh varnih poti za prihod na delo in odhod z dela, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne najkrajša po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi prometnih in drugih razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND. Enako stališče je zavzeto tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 68/2020, Pdp 25/2020, Pdp 48/2022, Pdp 305/2023).

8. Namen 6. a) točke Sporazuma in 13. c) točke Stavkovnega sporazuma, ki je bil nato povzet v šestem odstavku 5. člena Aneksa h KPND, je bil glede na prvotna navodila, ki so prepovedovala določitev poti ob upoštevanju avtoceste, zgolj v tem, da se javnim uslužbencem omogoči določitev poti tudi ob upoštevanju uporabe avtoceste. Vendar pa to ne pomeni, da se javnemu uslužbencu lahko prizna kilometrina za kakšno drugo pot, kot najkrajšo (varno) pot. Ob jezikovni razlagi Sporazuma in Stavkovnega sporazuma ter novih navodil, pregledu prej in sedaj veljavnih predpisov o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela javnih uslužbencev, namenu, zaradi katerega je prišlo do sprejetja Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma, ter načelu, da je treba v javnem sektorju javna sredstva uporabljati gospodarno in učinkovito, ni mogoč zaključek, da so Sporazum, Stavkovni sporazum in nova navodila vplivali na načelno pravilo o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela le za najkrajšo varno pot. Tudi sicer pa je sklicevanje tožnika na Sporazum za čas od 4. 6. 2021 dalje, to je za čas od uveljavitve Aneksa h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021) povsem irelevantno.

9. V določbah Aneksa (niti v zapisu šestega odstavka 5. člena) ni podlage za priznavanje kilometrine za kakšno drugo pot, kot najkrajšo varno pot, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker so določbe Aneksa jasne, ne drži, da je taka razlaga v škodo delavca, kot neutemeljeno navaja pritožba. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do tožnikovega sklicevanja na pravilo razlage nejasnih določil v korist delavca kot šibkejše stranke jasno opredelilo in pravilno navedlo, da načelo "in favorem laboratoris" ne pomeni prirejanja veljavnih predpisov z jasno vsebino individualnim željam posameznega javnega uslužbenca in njihovega napačnega tolmačenja v korist delavca. V kolikor bi toženka postopala na način, za katerega se zavzema tožnik, to je, da bi upoštevala želje javnih uslužbencev (v konkretnem primeru, pot po avtocesti) in ne bi uporabila merila najkrajše varne poti, bi to predstavljalo kršitev Aneksa h KPND pa tudi 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v predpisih ne obstaja termin "najvišji standard varne poti", zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da gre za najvišji standard varne poti le v primeru poti po avtocesti, do katere je tožnik upravičen, ker jo dejansko uporablja kot edino varno pot. Ne vzdrži niti pritožbeni argument, da je delodajalec tožniku dolžan povrniti stroške poti po avtocestnem omrežju zato, ker je ta pot najbolj varna, hitra, udobna in prevozna. Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, prav tako ni bistven podatek, po kateri poti se tožnik dejansko vozi oziroma katero pot dejansko uporablja za pot na delo in z dela, niti katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgolj to, katera izmed poti je najkrajša varna pot. 11. Varna pot je tista pot, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi vse leto. Tožnik je v utemeljitev svoje teze, da 120-kilometrska pot, ki jo za obračun potnih stroškov upošteva toženka, ne ustreza standardu varne poti, navajal, da gre za pot z vzponi in spusti, za ozko in nepregledno cesto s številnimi zavoji in na določenih mestih tudi z nezmožnostjo srečanja dveh vozil, z neutrjenimi bankinami in ponekod z ozkim cestiščem brez ločitve voznih pasov ali celo brez bankin, za delo z nevarnostjo pešcev na cestišču ter za določene dele, kjer je velika možnost prehoda divjadi in naleta na divjad. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da teh navedb ni mogoče šteti za konkretizirane, saj iz njih ne izhaja, za katere odseke oziroma dele takšne dolge poti naj bi to veljalo. Navedene pavšalne lastnosti poti pa prav tako ne vplivajo na njeno urejenost, redno vzdrževanost in prevoznost skozi vse leto.

12. Pravilnosti odločitve ne omaje niti pritožnikovo izpostavljanje ugotovitve Direkcije RS za infrastrukturo, da je glede na prioriteto pluženja II državna cesta na relaciji D. - E. prevozna od 5. do 20. ure, zato po njegovem mnenju pot, po kateri mu toženka obračunava potne stroške ni varna pot, saj v času njegove vožnje pozimi ni ustrezno splužena, posipana in posoljena. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se po sodni praksi (Pdp 524/2021) za državno cesto šteje cesta, ki je urejena, vzdrževana in prevozna skozi celo leto ter, da prevoznost ceste ni sinonim za spluženost. Prioriteta pluženja namreč pomeni zgolj prednostni razred vzdrževanja prevoznosti posameznih cest in dostopnosti v zimskih razmerah, tudi sicer pa standard varne poti ne opredeljuje zahtevane prioritete pluženja oziroma kot pogoja za opredelitev poti kot varne poti ne določa nobenega prednostnega razreda. Za odločitev tako ni bistvena izpoved tožnika o tem, kdaj se vozi na delo.

13. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi oziroma kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa je dolžan povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR.