Jedro

Oddaljenost tožnikovih stavb od javnega vodovoda je manjša od 200 metrov, tožnika pa tudi nista izkazala, da bi jima priključitev povzročila nesorazmerne stroške, zato je vodno dovoljenje prenehalo veljati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje kot prvostopni organ (v nadaljevanju "Agencija") odločila, da strankama (tožnikoma) dne 31. 12. 2010 preneha (veljati) vodno dovoljenje št. 35526-17811/2004 z dne 25. 4. 2006, za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo v stanovanjskih stavbah na naslovih ... in ..., iz neimenovanega zajetja na tam navedenih koordinatah. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ tožnikoma, na njuno zahtevo (vloga dne 10. 8. 2004) in v skladu z določili 127. in 199. člena Zakona o vodah (ZV-1, Ur. list RS, št. 67/02 s spremembami - 57/08) izdal vodno dovoljenje z dne 25. 4. 2006 pod pogoji, da morata zagotoviti ustrezno opremo za izvajanje vodne pravice, za zaščito objektov in naprav za odvzem vode in da se jima dovoljuje odvzem vode iz zajetja v količini do največ 0,6 m3 na dan. Vodno dovoljenje je bilo izdano za določen čas z veljavnostjo do 31. 12. 2020. Na pisno pobudo Občine Kuzma št. 355-2/2007-25 z dne 25. 4. 2007, s katero so prvostopni organ obvestili o pridobljenem uporabnem dovoljenju za izgrajeno javno vodovodno omrežje in skladno s prvim odstavkom 117. člena ZV-1, je prvostopni organ pridobil mnenje Občine Kuzma z dne 23. 12. 2008, o možnosti priključitve njenih občanov, imetnikov vodnih pravic, na javno vodovodno omrežje. Iz njega je razvidno, da imajo imetniki vodnih pravic v Občini Kuzma, po izgradnji javnega vodovoda možnost priključitve in so nekateri nanj že priključeni. To možnost imata tudi tožnika, saj je vodovodno omrežje od stanovanjske stavbe ... oddaljeno približno 72 m, od stanovanjske stavbe ... pa približno 84 m, izvedba priključitve pa ne bi povzročila nesorazmerno visokih stroškov. Po določbah 135. člena ZV-1 ter 13., 14. in 35. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Pravilnik, Ur. list RS, št. 35/2006 in 41/2008) na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena lastna oskrba s pitno vodo, lastnik stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta mora za potrebe oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod, uporabniki morajo oskrbo s pitno vodo prilagoditi določbam Pravilnika do 31. 12. 2010, Ministrstvo pa izda odločbo o prenehanju vodnega dovoljenja. Stranki na poziv, da se izjasnita o možnosti priključitve na javni vodovod (dopis z dne 21. 1. 2009) nista odgovorili. Na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin Agencija ugotavlja, da so podani utemeljeni razlogi za izdajo ugotovitvene odločbe o prenehanju spornega vodnega dovoljenja po drugem odstavku 135. člena ZV-1 v povezavi s šesto točko prvega odstavka istega člena. To pomeni, da stranki od 1. 1. 2011 ne bosta več imeli vodne pravice rabiti vodo iz zajetja, navedenega v izreku te odločbe.

Drugostopni organ, ki je s sklepom združil oba pritožbena postopka, je pritožbi tožnikov zavrnil kot neutemeljeni. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno odločil o prenehanju navedenega vodnega dovoljenja. Vodno dovoljenje za lastno oskrbo s pitno vodo namreč po sili zakona preneha z nastankom obveznosti priključitve na javni vodovod, ne glede na sredstva, ki jih je posameznik vložil v izgradnjo lastnega vodovoda, zato pritožbena navedba o znatnih vloženih sredstvih ne utemeljuje pritožb. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da v bližini naselja, v katerem imata stanovanjski hiši, ni zgrajen primarni vod, saj je iz dopisa Občine Kuzma razvidno nasprotno, da je za naselje Kuzma zagotovljena oskrba s pitno vodo z izvajanjem lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. Glede na citirane predpise tudi ni utemeljen ugovor, da ju Občina Kuzma sili v priključitev na javni vodovod. Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami).

Tožnika v tožbi navajata, da zgolj dopis Občine Kuzma še ni dokaz, da je obe stanovanjski hiši dejansko možno priključiti na javno vodovodno omrežje. Predpogoj za priključitev posameznega gospodinjstva na javno vodovodno omrežje je tudi to, da glavni vod dejansko poteka v neposredni bližini hiše. Tega dokaza pa občina oz. lokalna skupnost ni predložila, zato je dejansko stanje v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno. Določbe ZV-1 so lahko neposredno uporabljene le v primeru, da obstaja tudi objektivna možnost za priključitev na javno vodovodno omrežje. Vsekakor pa imata tožnika pravico, da iz lastnega vodnega zajetja uporabljata vodo za zalivanje vrta, okolice hiše, balkonskih rož in gred ter pranja avtomobilov in kmetijske mehanizacije. Zato predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter tudi drugostopno odločbo in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka pa je dolžna tožnikoma povrniti nastale stroške upravnega spora, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ zakonito odločil, da preneha veljati sporno vodno dovoljenje iz razloga, ker imata tožnika sedaj možnost priključitve na javni vodovod.

ZV-1 v 6. točki prvega odstavka 135. člena določa, da vodno dovoljenje preneha z nastankom obveznosti priključitve na javni vodovod po predpisih o oskrbi s pitno vodo, v 2. odstavku istega člena pa določa, da v takem primeru izda Ministrstvo odločbo, s katero ugotovi prenehanje vodnega dovoljenja. Enako izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika, kjer je določeno, da na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, lastna oskrba s pitno vodo ni dovoljena. Po prvem odstavku 14. člena Pravilnika mora lastnik stavbe zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod. Po določbi 35. člena Pravilnika morata stranki prilagoditi oskrbo s pitno vodo do 31. 12. 2010. V obravnavanem primeru je Agencija utemeljeno ugotovila, da imata tožnika od izgradnje javnega vodovoda dalje možnost priključitve nanj. To izhaja tudi iz mnenja Občine Kuzma z dne 23. 12. 2008, tožnika pa tega tudi sama izrecno ne zanikata. Njuni ugovori v zvezi s tem so pavšalni (npr. da dopis Občine Kuzma ni dokaz možnosti priključitve), ne navajata nobenih relevantnih dejstev, okoliščin in dokazov o tem, da priključitev ni mogoča in zakaj.

Kot je razvidno iz spisov zadeve, se tožnika na poziv Agencije, da naj se izjasnita o možnosti priključitve na javni vodovod, nista odzvala in nista odgovorila niti v postavljenem roku, niti kasneje, vse do izdaje izpodbijane prvostopne odločbe.

Ugovor, da je predpogoj za priključitev posameznega gospodinjstva na javno vodovodno omrežje potek glavnega voda v neposredni bližini hiše, je pavšalen, pa tudi vsebinsko je neutemeljen. Po 14. členu Pravilnika lahko lastnik stavbe zagotovi oskrbo s pitno vodo iz zasebnega vodovoda, namenjenega lastni oskrbi s pitno vodo le, če je oddaljenost stavbe od javnega vodovoda večja od 200 m ali če je izvedba priključka stavbe na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški. Kot je razvidno iz že navedenega, je oddaljenost obeh stavb od javnega vodovoda v obravnavanem primeru bistveno manjša (72 oz. 84 metrov), tožnika pa tudi nista izkazala, da bi jima priključitev povzročila nesorazmerne stroške.

Ugovora, da bi morala tožnikoma ostati možnost nadaljnje uporabe zajetja za zalivanje vrta ipd., doslej nista navajala, zato upravna organa o tem niti nista izrecno odločala oziroma zavzela kakega stališča (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Ob dejstvu, da je veljavnost predmetnega vodnega dovoljenja prenehala v celoti, se bosta o tej možnosti morala posebej pogovoriti z Agencijo.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnika v obravnavanem primeru v sporu nista uspela, zato sta dolžna sam nositi svoje stroške postopka.