Jedro

1. Sodišče lahko, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede tega zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.

preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz

2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.

2. Dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se ponoči zbuja, se upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za primarni strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu. Navedena dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah intenziven in da je pri oškodovanki pustil določene posledice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine plačati še 250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 6.765,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 950.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo na podlagi določbe tretjega odstavka 318. člena ZPP. Izdalo je t.i. mešano zamudno sodbo, ki po mnenju teoretikov in sodne prakse ne pride v poštev. Utemeljenost je stvar dokaznega postopka, pri zamudni sodbi pa presoja sodišče le sklepčnost zahtevka. Sodišče ni opravilo obravnave, da bi zaslišalo tožnico in izvedlo druge dokaze, ki jih je predlagala, da bi lahko meritorno odločalo o zahtevku. Tožnica sploh ni prejela vabila na obravnavo in je sodišče izdalo sodbo brez njenega zaslišanja. Čeprav ima sodna odločba naslov zamudna sodba in sodba, gre za zamudno sodbo, ker sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, iz katerih bi lahko ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka in prisodilo višjo odškodnino, tako kot tožnica zaradi okoliščin konkretnega primera meni, da ji gre. Sodišče je bistveno kršilo postopek, in sicer določbi 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev postopka je privedla tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je bilo v posledici tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Sodišče je glede na navedeno dejansko stanje v tožbi tožnici tudi prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče namreč ni upoštevalo, kako huda je bila poškodba, ki jo je tožnica utrpela. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnica jih ima pravico priglasiti tudi po izdaji zamudne sodbe.

Pritožba je bila tožencu vročena v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

V sodni praksi in teoriji so nekaj časa res obstajala tako stališča, da t.i. mešana zamudna sodba ni dovoljena, kot tudi stališča, ki so bila temu nasprotna. Vendar pa je nazadnje prevladalo stališče, da lahko sodišče, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede tega zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.

preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz

2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.

Bistvena posledica neodgovora na tožbo je v tem, da toženec vsa dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi, priznava. Zato v tem primeru ni treba izvesti predlaganih dokazov, ker se dejstva štejejo za dokazana, temveč zgolj med drugim presojati tudi, ali utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Kontradiktornost pomeni, da je vsaki stranki dana možnost, da se o navedbah nasprotne stranke izjavi. Ker se vse navedbe tožnice štejejo za resnične, kar je tudi njen cilj pri kontradiktornem postopku in izvedbi vseh dokazov, v odnosu do tožnice kontradiktornost ni mogla biti kršena.

Predvsem pa je treba poudariti, da sama izpoved tožnice ne more nadomestiti njene trditvene podlage (7. člen ZPP). Tretji odstavek

318. člena ZPP sodišču daje torej možnost, da tožbeni zahtevek zavrne brez glavne obravnave, kadar ni podana sklepčnost tožbe in pod pogojem, da toženec na tožbo ne odgovori. Enako velja po oceni pritožbenega sodišča, da lahko sodišče zavrne tisti del zahtevka, glede katerega prav tako ugotovi, da njegova utemeljenost ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, to pa pri odškodninah predstavlja tisti del zahtevka, ki presega okvir 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej nista podani.

Delno pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč premalo upoštevalo obseg in stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Ni spregledati, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo (6 cm veliko razpočno rano) in da je imela hude bolečine ves čas zdravljenja, pri čemer je zdravljenje trajalo tri mesece. Tožnici so v splošni anasteziji opravili operativni poseg, morala pa je tudi večkrat obiskati zdravnika zaradi preveza in kontrole rane. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru 1.000.000,00 SIT, zato je odškodnino za to postavko nepremoženjske škode zvišalo za

250.000,00 SIT. Navedena dejstva v tožbi pa ne utemeljujejo višje denarne odškodnine, upoštevajoč stopnjo in trajanje bolečin, zato je v presežku sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (179. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP).

Slednje pa velja tudi za prisojeno odškodnino za strah. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je tožnica navedenega dogodka ustrašila, vendar se dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se ponoči zbuja, upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za primarni strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu.

Navedena dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah intenziven in da je pri oškodovanki pustil določene posledice. Za primarni in sekundarni strah je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prisodilo pravično zadoščenje. Sekundarni strah je trajal lahko namreč le tri mesece, saj se je takrat rana že zacelila, intenzivnost sekundarnega strahu (tožnica zatrjuje zaskrbljenost nad izidom zdravljenja) pa vendarle le ni bila tolikšna, kot v primerih, ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali pa ga skrbi, da bo postal invalid. Odškodnina za strah je bila torej prisojena v skladu z določbo 179. člena OZ.

Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom z dne 11.10.2005, so pritožbene navedbe postale nerelevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče v tem delu tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe (sporni del je 3.050.000,00 SIT) in 20 % DDV, skupaj torej 82.500,00 SIT. Ker pa je tožeča stranka uspela le z 8,2 %, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.765,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (299. člen OZ).