Jedro

Primerjava kataloga strokovnih znanj za izvedence cestnega prometa kaže na bistveno razhajanje z znanjem, ki se zahteva za sodne izvedence s področja raziskav prometnih nesreč. Sodni izvedenec za področje „promet – cestni“ je praviloma strokovnjak gradbene stroke, ima znanje s področja cestne infrastrukture (tj. delovanje vozil in prevoz tovora v cestnem prometu, dinamika vozil, teorija prometnega toka, varnost v cestnem prometu). Sodni izvedenec s področja raziskav prometnih nezgod pa je praviloma strojni inženir, ki obvlada znanja iz teorije trkov, izračune spremenljivk pri zaviranju, vožnji v ovinku, kinematiki gibanja vozila v različnih položajih in drugo.

Materialnopravna relevantnost (dokaznega) predloga, da se zaslišita očividca prometne nesreče, je vsebovana že v predlogu samem, saj gre za osebi, ki naj bi videli prometno nesrečo. Zagovornik je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal tudi njegov obstoj.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je sodišče določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obtožencu izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije A (A1 in A2) za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nagrado in potrebne izdatke zagovornika ter sodno takso, pa tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so nastali s preložitvijo glavne obravnave dne 4. 5. 2015. 2. Pritožbo je zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP vložil obtoženčev zagovornik in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba izpodbijani sodbi utemeljeno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje o dinamiki vožnje v trku udeleženih motornega kolesa in osebnega avtomobila ter o vzrokih, ki so pripeljali do prometne nesreče. Ta je posledica odločitve sodišča prve stopnje, da izvid in mnenje z analizo prometne nesreče zaupa sodnemu izvedencu, ki za ugotavljanje teh odločilnih dejstev nima potrebnega strokovnega znanja. Pritožba pa je utemeljena tudi z zatrjevanjem kršitve pravice do obrambe, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi mogla vplivati na pravilnost sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o vplivu preglednosti ceste na nezgodo, o hitrosti in pravilnosti obtoženčeve vožnje pred in ob trčenju, o položaju osebnega avtomobila, ki ga je upravljal B. B., in o fazi njegove vožnje ob trku z obtoženčevim motornim kolesom, ter o dinamiki gibanja obeh vozil po trku, oprlo med drugim na pisni izvid in mnenje sodnega izvedenca C. C. z dne 5. 3. 2012 in na pisno dopolnitev slednjega z dne 2. 4. 2012, kakor tudi na izpoved istega izvedenca na glavni obravnavi dne 18. 5. 2015. Kot je razvidno iz pisne odredbe preiskovalne sodnice z dne 24. 1. 2012, je bilo izvedenstvo cestnoprometne stroke odrejeno in sodnemu izvedencu C. C. zaupano zaradi analize prometne nesreče, ki zajema ugotavljanje hitrosti voznika motornega kolesa, oddaljenosti slednjega od vozila B. B., ko je ta zavijal levo, preglednosti ceste v istem trenutku ter nahajanje motorista v B.-jevem vidnem polju ob njegovem zavijanju. Glede na ugotovitve iz poizvedb pritožbenega sodišča, ki jih je slednje pri Ministrstvu za pravosodje, Centru za izobraževanje v pravosodju in pri prof. dr. D. D. opravilo po pooblastilu iz tretjega odstavka 377. člena ZKP, pa pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka, ki je imela za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje; namreč 248. in 249. člena ZKP, ki zahtevata, da se izvedenstvo zaupa tistemu, ki ima za ugotavljanje odločilnih dejstev potrebno strokovno znanje.

6. C. C. je sodni izvedenec za podpodročje cestnega prometa. Primerjava kataloga strokovnih znanj, ki jih lahko Ministrstvo za pravosodje zahteva po 87. členu Zakona o sodiščih (ZS) za sodne izvedence tega področja, kaže na bistveno razhajanje z znanjem, ki se zahteva za sodne izvedence s področja raziskav prometnih nesreč. Sodni izvedenec za področje „promet – cestni“ je praviloma strokovnjak gradbene stroke (kar glede na javno objavljen imenik sodnih izvedencev na spletni strani Ministrstva za pravosodje velja tudi za izvedenca C. C.), ima znanje s področja cestne infrastrukture (tj. delovanje vozil in prevoz tovora v cestnem prometu, dinamika vozil, teorija prometnega toka, varnost v cestnem prometu). Na drugi strani pa je sodni izvedenec s področja raziskav prometnih nezgod praviloma strojni inženir, ki obvlada znanja iz teorije trkov, izračune spremenljivk pri zaviranju, vožnji v ovinku, kinematiki gibanja vozila v različnih položajih, pri centričnih in poševnih trkih, pozna metode dokumentiranja cestnoprometne nesreče in ugotavljanja zanesljivosti meritev in izračunov, zmožnosti računalniških programov za simulacijo trkov, in drugo. Prej omenjena vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje izvedencu C. C. postavilo glede posamičnih in za ugotavljanje vzrokov nesreče odločilnih spremenljivk v analizi prometne nesreče, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, torej terjajo strokovno znanje sodnega izvedenca s področja analiz prometnih nezgod. Zato je treba pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje, ki je izvedenstvo odredilo ravno zato, ker sámo strokovnega znanja za ugotovitev in presojo odločilnih dejstev nima, dejanskega stanja ni moglo pravilno ugotoviti, saj je svoje zaključke utemeljilo z ugotovitvami sodnega izvedenca, ki ravno tako nima potrebnega posebnega strokovnega znanja.

7. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga zagovornika, da se na glavni obravnavi zaslišita očividca prometne nesreče E. E. in F. F., kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Materialnopravna relevantnost predlaganih dokazov je vsebovana že v predlogu samem, saj gre za osebi, ki naj bi videli obravnavano prometno nesrečo, ker sta bili v tistem trenutku v bližnjem lokalu. Ker bi priči o poteku dogodka lahko izpovedovali na podlagi lastne zaznave, obtoženec pa se nesreče ne spominja, ob tem pa navaja, da z motornim kolesom ne bi bil zaviral, če bi bilo drugo udeleženo vozilo res na svojem voznem pasu, bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Zagovornik je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal tudi njegov obstoj; že priča G. G. je izpovedala o njej neznanih dveh, najmanj pa enem očividcu, ki sta bila takoj po trku na kraju dogodka in sta pomagala pri oskrbi oškodovancev, obtoženec pa naj bi do identitete teh očividcev prišel s poizvedovanjem, očitno v kraju dogodka.

8. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem sojenju za ugotavljanje in presojo tistih dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje za analizo prometne nesreče, angažirati sodnega izvedenca, ki táko znanje dejansko ima. Ko bo zaslišalo tudi očividca, v preostalem pa ponovilo že izvedene dokaze, bo moralo ponovno presoditi, ali je obtožba utemeljena ali ne, za svojo odločitev pa navesti prepričljive razloge.

9. Ker dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni pravilno ugotovljeno in je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, ki bi mogla vplivati na pravilnost sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Drugih pritožbenih navedb zato ni presojalo.