Jedro

Z izrečeno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena obtoženčeva pritožba zoper prvostopenjsko sodbo, je utemeljenost suma glede obeh obravnavanih kaznivih dejanj prešla v višjo stopnjo oziroma že v stopnjo gotovosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 54777/2013 z dne 25. 4. 2014 obtoženega Z. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, za katere mu je po določitvi posamičnih kazni v trajanju štirih mesecev zapora in desetih mesecev zapora izreklo enotno kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo v priporu prebit čas od 13. 11. 2013 dalje, odločilo o odvzemu premoženjske koristi in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Obtožencu je s sklepom z navedenega dne tudi podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Višje sodišče v Ljubljani je obtoženčevo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo s sodbo III Kp 54777/2013 z dne 8. 7. 2014 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP je preizkusilo, če so razlogi za pripor še podani in pri tem ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

3. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo obtoženec sam zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper obtoženca je bil ob izreku sodbe dne 25. 4. 2014, s katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen zapora enega leta, pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa navedene kazni. Sodišče druge stopnje je, ob zavrnitvi obtoženčeve pritožbe na pritožbeni seji dne 8. 7. 2014 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter skladno s sedmim odstavkom 392. člena ZKP preizkusilo ali so še podani razlogi za pripor. Ugotovilo je, da je poleg utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitani kaznivi dejanji podana tudi konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ki jo je mogoče odvrniti le s priporom.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev višjega sodišča, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pravilna. Z izrečeno sodbo sodišča prve stopnje oziroma sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena obtoženčeva pritožba zoper prvostopenjsko sodbo, je utemeljenost suma glede obeh obravnavanih kaznivih dejanj prešla v višjo stopnjo oziroma že v stopnjo gotovosti, zato je v tej fazi postopka pritožbeno izpodbijanje utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj z drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, neutemeljeno. Nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča je obtoženec že uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

7. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki jo je mogoče odvrniti le s priporom. Okoliščine, da je pripravljen spremeniti dosedanji način življenja ter da se udeležuje terapije odvajanja odvisnosti od prepovedanih drog, zato ne morejo v ničemer omajati utemeljenosti zaključka o še vedno podanem razlogu ponovitvene nevarnosti, ki temelji predvsem na njegovi predkaznovanosti, načinu storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter njihovi teži glede na predpisani kazni ter dejstvu, da se je tudi po zadnji prestani kazni znova znašel v kazenskih postopkih zaradi dejanj storjenih v letu 2011 (K 42367/2012, nepravnomočno izrečena obsodilna sodba ter K 13764/2012, pravnomočna obtožba), iz katerih je že glede na vrsto kaznivih dejanj moč prepoznati povezanost s premoženjskimi motivi (kaznivo dejanje izsiljevanja in neupravičena proizvodnja in promet s prepovedani drogami), kar je vse določno navedeno v izpodbijanem sklepu (točka 3 obrazložitve). Uživanje heroina pa lahko, kot pravilno navaja višje sodišče, predstavlja motiv obtožencu, ki je brez premoženja, da zaradi pridobivanja dodatnih finančnih sredstev izvršuje kazniva dejanja.

8. Zaradi navedenih razlogov je bilo v izpodbijanem sklepu pravilo zaključeno tudi glede neogibnosti pripora kot najstrožjega omejevalnega ukrepa in njegovi sorazmernosti z nevarnostjo, ki bi sicer pretila potencialnim oškodovancem, če bi bil izpuščen na prostost. 9. Glede na navedeno je bila pritožba zavrnjena, kot neutemeljena.