Jedro

Tožnik je kot predsednik Sveta delavcev sklical zbor delavcev, kljub predlogu direktorja, da se zbor ne izvede, ker je bil za ta dan dogovorjen obisk kupca iz tujine, ki je vključeval ogled delovnega procesa z tujimi strankami. Ker so potrebe delovnega procesa narekovale prestavitev sklicanega zbora delavcev, tožnik pa zbora ni prestavil na naslednji teden, je ravnal v nasprotju z 72. členom ZSDU, kar je (poleg drugih očitanih kršitev) utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2010, ki je bila tožniku vročena dne 26. 9. 2011 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da je delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko obstajalo tudi v času, od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kot jih je imel tožnik pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, od njih odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega denarnega zneska do plačila ter tožnika, od dneva prenehanja pogodbe o zaposliti, prijaviti v vsa socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter mu povrniti stroške postopka, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka po določbah 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 1. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP ter zaradi napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. V pritožbi navaja, da je naslovno sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ko je odločilo, da je tožena stranka v sodnem postopku uspela dokazati obstoj pravnih podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi za očitane kršitve: - odklonitev odhoda na službeno pot z dne 12. 10. 2010 po nalogu zakonitega zastopnika tožene stranke; - neizročitev zapisnika s sestanka med Svetom delavcev in zakonitim zastopnikom tožene stranke z dne 15. 7. 2011; - sklic zbora Sveta delavcev z dne 18. 8. 2011 in neizročitev gesla za dostop do Siol interneta z dne 18. 8. 2011. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravno relevantna dejstva zmotno ugotovilo, iz izvedenih dokazov pa je napravilo materialno pravno napačne zaključke. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu analitik informacijskih sistemov in v zadnji alinei 3. točke pogodbe o zaposlitvi je določeno, da tožnik izvaja tudi druge naloge določene z internimi akti družbe in po navodilih predpostavljenega. Tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi bil odhod na službeno pot dne 12. 10. 2010 določen kot delovna obveznost z internimi akti tožene stranke. Predpostavljena oseba tožnika ni zakoniti zastopnik tožene stranke temveč A.A. in le-ta je tožniku dal navodila za opravljanje dela, ni pa mu dal navodil za službeno pot. V 4. točki pogodbe o zaposlitvi je določeno, da se tožnik po navodilu nadrejenega obvezuje občasno delati tudi druga dela, kjer se zahteva enaka strokovna izobrazba, kot za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, če bo za to izkazana potreba delovnega procesa in druga dela v opisu delovnega mesta v Pravilniku o notranji organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, splošnih internih aktih podjetja, navodilih in drugih dokumentih družbe. Nadrejena oseba tožniku ni nikdar podala navodil, da mora dne 12. 10. 2010 opraviti službeno pot. Službena pot tudi ne predstavlja dela, za katerega se zahteva enaka strokovna izobrazba kot za delovno mesto analitika informacijskih sistemov. Službeno pot lahko opravi vsaka oseba, ki ima vozniški izpit B kategorije, kar pa predstavlja pretežen del zaposlenih pri toženi stranki. Tožena stranka ni pojasnila, na podlagi katerih določb zakona ali kolektivne pogodbe bi moral tožnik opravljati druga dela. Prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da so se o prerazporeditvi del dogovorili vodje. Iz dokumentacije v spisu in izjav nekaterih prič izhaja, da naj bi tožnik odklonil odhod na službeno pot in sicer tako, da je zavrnil potni nalog, ki bi mu ga naj, skupaj s ključi avtomobila, poskušala vročiti A.B.. Potnega naloga za službeno pot tožnik ni mogel zavrniti, ker takšnega naloga tožena stranka nasploh ni izdala, kar je razvidno tudi iz mnenja sindikata SKEI z dne 9. 9. 2012, ki ugotavlja, da ni bilo pisne odredbe. Tožnik je v nameravanem službenem potovanju obvestil svojega nadrejenega A.A., ta pa je nemudoma po prejemu obvestila kontaktiral zakonitega zastopnika tožene stranke ter mu pojasnil, da tožnik ne bo opravil službene poti. Nadrejeni A.A. je lahko ocenil upravičenost oziroma nujnost ter resnost službenega potovanja in ker je ugotovil, da upravičenost službenega potovanja ni izkazana je dal prednost delu tožnika na izdelavi navodil za tiskalni stroj. Sicer pa je tudi iz izpovedbe priče A.C. izhaja, da zakoniti zastopnik ni imel pravice določiti tožniku službene poti in bi morala tožena stranka ravnati v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi, ne pa da je zakoniti zastopnik tožene stranke samovoljno in v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi odredil tožniku službeno pot. Tožnik meni, da je bila napotitev na službeno pot mobing in da je šlo za zlorabo položaja ter nespoštovanje hirarhije družbe in internih pravilnikov, nikakor pa za prizadevanje tožene stranke za rešitev problema. Dne 15. 7. 2011 je bil na zahtevo zakonitega zastopnika tožene stranke organiziran sestanek med zakonitim zastopnikom in Svetom delavcev. V skladu z določbo 12. člena Poslovnika sveta delavcev lahko sklic seje zahteva uprava družbe, ki mora pripraviti gradivo. Gradivo za sejo uprava družbe ni predložila, zakoniti zastopnik tožene stranke pa ob zaslišanju ni pojasnil razlogov za takšno ravnanje uprave. Ker predhodno tožena stranka ni predložila gradiva je tožnik ocenil, da gre zgolj za sestanek, nikakor pa ne za sejo Sveta delavcev, zato tudi zapisnik seje Sveta delavcev ni bil napisan ter vročen toženi stranki. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost tožnika za pisanje zapisnika zmotno. Tožnik je dne 18. 8. 2011 sklical zbor delavcev tožene stranke po predhodni zahtevki sindikata SKEI. Zahteva zakonitega zastopnika za preložitev zbora delavcev tožene stranke na drug dan ni bila podprta z nobenimi dokazi o obisku poslovnih partnerjev zato jo je tožnik zavrnil. Obisk poslovnih partnerjev, ki bi naj bil napovedan dne 18. 8. 2011 je predvsem izmišljen konstrukt, pa tudi sicer ne bi bilo potrebno odpovedati obiska poslovnega partnerja, saj bi obisk lahko kljub zboru delavcev potekal popolnoma normalno. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da je toženi stranki zaradi sklica zbora delavcev nastala poslovna škoda, saj iz listih, ki jih je predložila tožena stranka jasno izhaja, da je bila verjetnost sklenitve prodajne pogodbe z bodočim poslovnim partnerjem majhna, tožena stranka pa zaradi nizke cene ne bi ustvarila dobička pri poslu, če bi do njega tudi prišlo. Sodišče prve stopnje je prezrlo bistveno dejstvo in sicer, da je sindikat SKEI nasprotoval sklenitvi podjetniške kolektivne pogodbo izključno zaradi poslabšanja finančnega stanja svojih članov, saj bi se večini znižala osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi. S tem si je sodišče pred odločanjem in med dokaznim postopkom ustvarilo napačno predstavo o dejanskem stanju, saj je sodišče izhajalo, da je zbor delavcev sklical tožnik na lastno pobudo in se ni prepričalo o potrebnosti in nujnosti sklica zbora delavcev. Sodišče pa tudi ni zaslišalo predlagane priče s strani tožnika predsednika sindikata SKEI B.B., ki bi lahko izpovedal o pomembnosti sklica zbora delavcev. V zvezi z očitano kršitvijo – izdaja gesla za dostop do interneta pa je tožnik navedel, da so mu bile s 1. 4. 2011 odvzete naloge s področja informatike in je bil takrat brez njegove vednosti zamenjan zunanji izvajalec del na področju informatike. Tožniku je bil onemogočen dostop v računalniško sobo in dostop do strežnikov ter dokumentacije v njej in ukinjene vse administratorske pravice. Tožena stranka tožniku ni pojasnila razlogov za takšno ravnanje. Dne 18. 8. 2011 pa se je pri tožniku oglasil g. A.D. in je od njega zahteval geslo za Siol ADSL internetni dostop. Tožnik je odgovoril, da gesla na pamet ne ve, pojasnil pa je, da se vsa dokumentacija v zvezi s telefonijo, internetom in GSM nahaja v računalniški sobi in v direktorjevi pisarni, torej bo tam najdeno tudi geslo. Tožniku je bilo do dokumentacije v računalniški sobi po 1. 4. 2011 onemogočen dostop, kar je potrdil tudi priča A.D., ko je izpovedal, da je on posedoval ključe od te sobe. Korespondenca v zvezi z vrnitvijo GSM aparata je razvidna iz listinskih dokazov, kjer je tožena stranka zahtevala vrnitev oziroma razdolžitev GSM aparata, čeprav sama navaja, da bi za pridobitev gesla moral tožnik sam klicati na B.. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje brez težav prišla do gessla pa kaže na to, da tožena stranka ni želela hitre rešitve problema. Ob kronologiji oziroma koncentraciji „naključnih“ dogodkov, ki so se zgodili v tednu, od 12. 8. 2011 do 18. 8. 2011, je tožnik utemeljeno prepričan, da so le-ti zlorabljeni za namene podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga po mnenju pritožbe sodišče storilo s tem, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Absolutno bistvena kršitev določb postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu analitik informacijskih sistemov. Toženka mu je dne 19. 9. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s krivdnih razlogov, ker naj bi tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, glede na določbe 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Toženka je tožniku v odpovedi očitala, da je storil naslednje kršitve: - odklonitev odhoda na službeno pot z dne 12. 10. 2010 po nalogu zakonitega zastopnika toženke; - neizročitev zapisnika sestanka Sveta delavcev z dne 15. 7. 2011; - sklic zbora Sveta delavcev z dne 18. 8. 2011; - neizročitev gesla za dostop do Siol interneta dne 18. 8. 2011. Tožnik je kljub temu, da je bil v manj kot letu dni dvakrat pisno opozorjen na izpolnjevane pogodbenih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev je z kršitvami nadaljeval, zato mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dveh kršitev (sklic zbora Sveta delavcev z dne 18. 8. 2011 ter ker ni izročil glesa za dostop do Siol interneta 18. 8. 2011 ter je zavrnil vračilo GSM aparata).

V zvezi z očitano kršitvijo odklonitev odhoda na službeno pot dne 12. 10. 2010, po nalogu zakonitega zastopnika tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je tožniku službeno pot odredil zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil tožniku nadrejena oseba in tožnik je bil dolžan spoštovati zahteve in navodila direktorja kot pristojne osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v pogodbi o zaposlitvi tožnika v 3. točki določeno, da je tožnik dolžan izvajati tudi druge naloge po navodilih predpostavljenih oziroma, da je tožnik dolžan opravljati tudi druga dela, ki ne sodijo med dela delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi kolikor jih zna in zmore glede na pogoje dela. Osnovne obveznosti delavca so naštete že v zakonu, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR) in upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Glede na to, da so pri toženki pred letom 2007 in tudi v letu 2008 imeli prakso, da so zaposleni iz konstrukcije (kamor je spadal tudi tožnik) hodili iskat kupce, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je neutemeljen ugovor tožnika, da odrejenega dela ni bil dolžan opraviti. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je bil njemu nadrejen delavec A.A. in ne zakoniti zastopnik in da mu je lahko le A.A. dal navodila za opravljanje dela, ne pa zakoniti zastopnik. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil odhod na službeno pot z dne 12. 10. 2010 določen kot delovna obveznost z internimi akti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik za zavrnitev odrejene službene poti ni imel opravičenega razloga ter da je bila službena pot prioritetna in izjemna naloga, saj je bilo bistveno, da je delavec tožene stranke na D. pričakal poslovnega partnerja iz Malezije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik neopravičeno odklonil odhod na službeno pot dne 12. 10. 2010 in da je z navedenim ravnanjem kršil navodilo delodajalca (32. člen ZDR) oziroma določila svoje pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z navedeno kršitvijo pa je tožena stranka zato tožniku tudi utemeljeno izdala pisno opozorilo z dne 12. 10. 2010. Tožnik pa je izpodbijal tudi zakonitost drugega pisnega opozorila z dne 18. 8. 2011, ki mu ga je toženka podala v zvezi z odklonitvijo izročitve zapisnika seje Sveta delavcev z dne 15. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki zasedel funkcijo predsednika Sveta delavcev in da je Poslovnik o delu sveta delavcev toženke z dne 17. 3. 2009 določal obveznost pisanja zapisnika na seji Sveta delavcev ter dolžnost posredovanje izvlečkov iz zapisnika vodilnim delavcem toženke, če so bili prisotni na seji. Tožnik pa je bil zadolžen za določitev zapisnikarja oziroma je predstavljal in zastopal Svet delavcev ter podpisoval zapisnik seje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, na podlagi izpovedi direktorja toženke, da je na sestanku dne 15. 7. 2011 Svetu delavcev predstavil letno poročilo za leto 2010. Zapisnik s seje je zahteval predvsem kot dokazilo o izpolnjevanju obveznosti po določbah ZSDU, ki pa mu ga kljub intervencijam tožnik ni dostavil. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da bi tožnik moral spoštovati določbe poslovnika o dolžnosti pisanja zapisnika in posredovanja izvlečkov iz zapisnika direktorju tožene stranke, ker pa tega ni storil, pa je toženka tožnika utemeljeno opozorila na spoštovanje navodil delodajalca (32. člen ZDR). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izdala tudi drugo pisno opozorilo z dne 18. 8. 2011. Sicer pa je za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zadoščalo že pisno opozorilo v zvezi z odklonitvijo odhoda na službeno pot dne 12. 10. 2010. V zvezi z očitano kršitvijo tožniku, da je sklical zbor delavcev dne 18. 8. 2011 ob 14.05 uri v prostorih delodajalca kljub temu, da je direktor 16. 8. 2011 predlagal, da se zbor delavcev ne izvede, ker je bil za isti dan dogovorjen obisk kupca iz Nemčije, ki je nameraval toženko obiskati ravno na dan zbora delavcev in je obisk vključeval tudi ogled delovnega procesa pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so potrebe delovnega procesa pri toženi stranki dne 18. 8. 2011 narekovale prestavitev sklicanega zbora delavcev, vendar tožnik zbora delavcev ni prestavil na drug ustreznejši termin, kar je bilo v nasprotju z določili ZSDU in sicer 72. členom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da bi moral tožnik upoštevati obvestilo toženke, da je dne 18. 8. 2011 napovedan obisk potencialnega kupca iz Nemčije in bi bilo potrebno, da bi delavci bili na delovnem mestu, ker si je kupec želel ogledati tudi delovni proces pri toženi stranki, s tem ko pa je vztrajal pri izvedbi zbora delavcev na navedenem terminu pa je tožnik škodoval poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR), saj pozneje kupec A.E. iz Nemčije ni več izkazal interesa za nakup stroja tožene stranke, kot sta izpovedale toženec in vodja prodaje A.C.. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da mu tožena stranka ni dokazala storitve kršitve, da dne 18. 8. 2011 ni izročil gesla za dostop do Siol interneta ter da je zavrnil vračilo GSM aparata. Ker se je vsa dokumentacija v zvezi s telefonijo, internetom in GSM aparatom nahajala v računalniški sobi in v direktorjevi pisarni, kjer bi lahko tožena stranka našla tudi geslo, saj je bil tožniku onemogočen dostop v računalniško sobo po 1. 4. 2011. Priča A.D. in A.F. sta prepričljivo izpovedala, da sta se obrnila na tožnika, da jima izroči geslo za dostop do Siol interneta in tožniku tudi pojasnila razlog za takšno prošnjo (delo na informacijskem sistemu), vendar pa jima tožnik navedenega gesla ni hotel izročiti temveč ju je napotil k direktorju. Navedeno geslo je nato direktor toženke poskušal pridobiti od B. d.d., vendar so ga zavrnili, ker ni bil pooblaščena oseba oziroma ker ni dostopal s prave telefonske številke (GSM, ki ga je posredoval tožnik). Direktor je moral nato pričeti s postopkom menjave odgovorne osebe in gesla, kar pa je trajalo vsaj nekaj dni, kar pa ne bi bilo potrebno, če bi tožnik dne 19. 8. 2011, ko je od njega to zahteval direktor, izročil služben GSM aparat, na katerega je bilo vezano navedeno geslo za dostop do Siol interneta. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik edina pooblaščena oseba pri toženi stranki, ki je imela dostop do Siol interneta kot skrbnik gesla, kar izhaja iz pogodbe za poslovni paket B., na katerem je navedeno ime tožnika in številka njegovega mobilnega telefona. Tožnik je bil dolžan na zahtevo direktorja posredovati geslo sodelavcem oziroma izročiti GSM aparat, ker pa tega ni storil je s svojim ravnanjem kršil navodila delodajalca (32. člen ZDR) oziroma škodoval njegovim poslovnim interesom (35. člen ZDR), saj je s tem toženi stranki onemogočil nadgradnjo varnosti informacijskih sistemov.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje delovne obveznosti večkrat kršil in da mu je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala opozorilo za izpolnjevanje delovnih obveznosti z opozorilom na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor delavec ponavlja kršitve. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom pa je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je dolžnost delodajalca da dokaže obstoj takšnega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zahtevati in dokazati delavec (sodba opr. št. VIII Ips 227/2005 z dne 8. 11. 2005, sodba opr. št. VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007, do pravne narave tega opozorila pa se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS odločitev U-I-45/2007, UP-249/2006 z dne 17. 5. 2007), ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Ob ugotovitvi, da v izpodbijani odpovedi navedeni očitki tožniku držijo – sodišče prve stopnje je do takšne dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov ter je svojo dokazno oceno ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 3. alinee 1. odstavka in 2. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik namreč ni upošteval delodajalčevih navodil in dela ni opravljal vestno, kot je bilo opredeljeno v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čemer je kršil svoje obveznosti določene v členih 31., 32. in 35. ZDR ter v pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita tudi po presoji pritožbenega sodišča. Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih so sodba izpodbija in tudi ne tisti za obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi 165. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.