Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku nagrado za sestavo citiranih elektronskih sporočil priznal po tar. št. 46/1 OT (in jih je torej štel za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v OT niso posebej ovrednotene), ter ne po tar. št. 39 OT, kot je tožnik uveljavljal v priglašenem stroškovniku. V tem delu je obrazložitev organa za BPP izostala, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa tudi ne more preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, tako da se sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 356/2021 z dne 17. 3. 2022, odpravi v I. točki izreka v delu, s katerim se višji zahtevek zavrne, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: toženka) je z izpodbijanim sklepom (med drugim) sklenil, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) po napotnici, št. Bpp 356/2021 z dne 23. 2. 2021, v višini 580,21 EUR, da se ta znesek poveča za 22 % davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) in skupno znaša 707,86 EUR, ter da se višji zahtevek zavrne (I. točka izreka).

2.Iz obrazložitve (med drugim) izhaja, da je toženka tožniku odvetniške stroške odmerila v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Tožniku je tako za zastopanje upravičenca do BPP na nadaljnjem naroku z dne 20. 1. 2022 po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/3 OT priznala nagrado v višini 150 točk (300 točk x 1/2), saj je iz zapisnika glavne obravnave razvidno, da se je ta za upravičenca do BPP začela 25. 11. 2021. Za pridobitev zemljiškoknjižnih izpisov (zgodovinskih in rednih) mu je po tar. št. 39/5 OT priznala enotno nagrado v višini 25 točk (50 točk x 1/2), saj gre pri zgodovinskem in rednem izpisu iz zemljiške knjige za istovrstne izpiske. Za sestavo in naslovitev izvensodnih elektronskih dopisov upravičencu do BPP mu je priznala nagrado po tar. št. 46/1 OT v skupnem trajanju do ene ure v višini 50 točk (2 x 25 točk za vsake začete pol ure porabljenega časa), kar je po oceni toženke primerno glede na priložene listine in potek kazenskega postopka. Po četrtem odstavku 6. člena OT mu je za odsotnost iz pisarne zaradi trikratne vožnje iz Ljubljane, kjer ima tožnik odvetniško pisarno, na Okrožno sodišče v Celje in nazaj (zaradi zastopanja upravičenca do BPP na citiranem naroku za glavno obravnavo in dvakratnega vpogleda v spis) priznala nagrado v višini 180 točk (6 x 30 točk za vsako stran trikratne vožnje v trajanju do ene ure in pol). Toženka pa tožniku ni priznala priglašenih odvetniških storitev za pregled dopolnitve zagovora z dne 31. 1. 2022, dokaznega predloga ODT z dne 1. 2. 2022, vloge z dne 2. 2. 2022 in listin, prejetih po pošti, saj pregled spisov, listin in druge dokumentacije, ki ga odvetnik opravi kot pripravo za sestavo vloge ali zastopanje strank na narokih, ni samostojno opravilo v smislu tar. št. 39/2 OT. V konkretnem primeru je storitev zajeta že v tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/3 OT (zastopanje upravičenca do BPP na citiranem naroku). Dalje iz obrazložitve izhaja, da je toženka tožniku iz naslova kilometrine priznala 158,51 EUR (428,4 kilometra x 0,37 EUR), za navedeno trikratno pot iz Ljubljane, kjer ima tožnik odvetniško pisarno, na Okrožno sodišče v Celju. Pri tem je upoštevala podatke iz aplikacije Google Zemljevidi, po katerih ta pot znaša 71,4 kilometra. Po istem členu mu je priznala tudi potrebne izdatke za parkirnino v višini 5,58 EUR (neto znesek brez 22 % DDV) na podlagi predloženih parkirnih lističev.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom v zavrnilnem delu ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem zatrjuje, da v konkretnem primeru za priznanje nagrade za udeležbo na naroku 20. 1. 2022 ni relevantna tar. št. 10/9 OT, zato mu pripada še dodatnih 150 točk. Redni in zgodovinski izpis iz zemljiške knjige nista enaka, zato bi mu morala toženka po tar. št. 39/7 OT (pravilno 39/5 OT; opomba sodišča) točke priznati za vsak izpis, dodatno še 25 točk. Za poslana elektronska sporočila mu je toženka nagrado napačno odmerila po tar. št. 46/1 OT namesto po tar. št. 39 OT, tako mu je priznala 130 točk premalo. Zatrjuje, da bi mu morala toženka za odsotnost iz pisarne priznati dodatnih 60 točk, ker čas potovanja iz njegove odvetniške pisarne do Okrožnega sodišča v Celju znaša 2 uri. Za kilometrino pa dodatnih 19,25 EUR, saj razdalja od Ljubljane do Celja znaša najmanj 73 km, uporaba 0,37 EUR za kilometer pa je napačna. Zahteva tudi celotno povračilo parkirnine, skupaj z DDV, torej dodatno 1,23 EUR. Prav tako uveljavlja 100 dodatnih točk za pregled listin, čemur po njegovem mnenju ni mogoče odreči samostojnosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v I. točki izreka v delu, v katerem je odločeno, da se višji zahtevek zavrne, odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

4.Toženka in stranka z interesom se na tožbo nista odzvali. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve.

K I. točki izreka

5.Tožba je utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev organa za BPP, s katero je ta zavrnil tožnikov višji zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP. Tožnik ugovarja, da bi mu moral organ za BPP pri posameznih opravljenih storitvah priznati višjo nagrado in višje stroške.

7.Po šestem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) je za pravno pomoč po ZBPP odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP.

8.Sodišče kot neutemeljen presoja tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka za zastopanje upravičenca do BPP na naroku za glavno obravnavo 20. 1. 2022 priznati nagrado po tar. št. 10/3 OT, in se strinja, da mu je nagrado priznala po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/3 OT. Kot je pravilno ugotovila že toženka, iz zapisnika glavne obravnave, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se je glavna obravnava za upravičenca do BPP A. A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) začela že 25. 11. 2021. To (logično) pomeni, da je narok 20. 1. 2022 pomenil nadaljevanje te glavne obravnave in je glavna obravnava trajala več kot en dan. Tožniku tako za zastopanje na tem naroku pripada nagrada (le) v višini 150 točk (tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/3 OT, upoštevaje takrat veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv).

9.Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka za pregled dopolnitve zagovora z dne 31. 1. 2022, za pregled dokaznega predloga ODT z dne 1. 2. 2022, za pregled vloge z dne 2. 2. 2022 in za pregled listin, prejetih po pošti, priznati nagrado po tar. št. 39/2 OT oziroma v primeru pregleda dopolnitve zagovora z dne 31. 1. 2022 po tar. št. 8/11 OT. Sodišče soglaša s presojo toženke, da pregled spisov, listin in druge dokumentacije, ki ga odvetnik opravi z namenom priprave na sestavo vloge ali zastopanje stranke na naroku, ni samostojno opravilo, ter da je v konkretnem primeru to zajeto že pod nagrado po tar. št. 10/9 OT v povezavi s tar. št. 10/3 OT. Enotno in ustaljeno stališče sodne prakse je namreč, da se nagrade za pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih odvetnik napravi zato, da lahko sestavi vlogo ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračunavajo in priznavajo posebej, ampak da so te storitve že vštete v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je odvetnik pridobljene listine uporabil. Pri tem se tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS) sprejel razlago OT, po kateri bi se navedena opravila štela za samostojna opravila po OT. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že presodilo, da so določbe OT, ki določajo, da Upravni odbor OZS daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi OT (prvi odstavek 19. člena OT) ter da so ta pojasnila in obvezne razlage v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških (drugi odstavek 19. člena OT), v nasprotju z 19. členom ZOdv, ki določa, da OT sprejema OZS po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, ter tretjim odstavkom 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z URS in zakoni. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon (125. člen URS), ter ker morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena URS), takšne obvezne razlage OT sodišč in drugih državnih organov ne zavezujejo ter jih ne smejo uporabiti.

10.Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka priznati več točk za odsotnost iz pisarne. Tožnik namreč z ničemer ne izkaže, da potovalni čas od njegove odvetniške pisarne v Ljubljani do Okrožnega sodišča v Celju (in v nasprotno smer) znaša dve uri. Splošno znano dejstvo, do katerega se je mogoče dokopati tudi s pomočjo aplikacije Google Zemljevidi, pa je, da potovalni čas od Ljubljane do Celja (oziroma v obratni smeri) z avtomobilom traja manj kot eno uro, pri čemer pa je toženka tožniku za to razdaljo priznala uro in pol, kar za šest takšnih razdalj (zaradi zastopanja upravičenca do BPP na naroku za glavno obravnavo in dvakratnega vpogleda v spis) ter ob upoštevanju četrtega odstavka 6. člena OT in takrat veljavnega petega odstavka 17. člena ZOdv pomeni 180 točk, kot je toženka tožniku tudi priznala.

11.Sodne presoje ne vzdrži niti tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka pri povrnitvi potnih stroškov za razdaljo od njegove odvetniške pisarne v Ljubljani do Okrožnega sodišča v Celju priznati najmanj 73 kilometrov in ne 71,40 kilometra, kolikor mu je priznala. Sodišča namreč ne prepriča tožnikovo sklicevanje na razdalje med kraji, temveč kot povsem merodajno šteje ugotovljeno razdaljo 71,40 kilometra, ki jo je toženka ugotovila s pomočjo široko uporabljene in zanesljive aplikacije Google Zemljevidi.

12.Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na spletni portal Računovodja in njegovo zatrjevanje, da bi mu morala toženka za kilometer priznati 0,40 EUR oziroma 0,41 EUR. Četrti odstavek 10. člena OT, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, je določal, da je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, in sicer v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, pa se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. V skladu s tem pa je toženka tožniku kilometrino tudi priznala.

13.Nasprotno pa je utemeljen tožnikov ugovor, da bi mu morala toženka za vsak izpisek iz zemljiške knjige po tar. št. 39/5 OT (upoštevaje takrat veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv) priznati 25 točk, ne glede na to, da je ugotovila, da sta zgodovinski in redni izpisek iz zemljiške knjige istovrstna. Njuno istovrstnost je namreč mogoče ugotoviti šele potem, ko ju je tožnik že pridobil, pred tem pa nanjo ni mogel sklepati. Zato sodišče ne vidi pravno upoštevnega razloga, da toženka tožniku ne bi priznala točk za vsak izpisek, kot to določa tar. št. 39/5 OT.

14.Dalje se tožnik ne strinja s presojo toženke, ki mu je za sestavo in naslovitev izvensodnih elektronskih dopisov upravičencu do BPP priznala nagrado po tar. št. 46/1 OT v skupnem trajanju do ene ure v višini 50 točk. Meni, da bi mu morala nagrade priznati po tar. št. 39 OT. V tem delu je po presoji sodišča izpodbijani sklep neobrazložen. Na podlagi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se v postopku odločanja o dodelitvi BPP uporablja subsidiarno (drugi odstavek 34. člena ZBPP), mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku nagrado za sestavo citiranih elektronskih sporočil priznal po tar. št. 46/1 OT (in jih je torej štel za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v OT niso posebej ovrednotene), ter ne po tar. št. 39 OT, kot je tožnik uveljavljal v priglašenem stroškovniku. V tem delu je obrazložitev organa za BPP izostala, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa tudi ne more preizkusiti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega in tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Po presoji sodišča enako velja za del obrazložitve, v katerem je organ za BPP tožniku priznal stroške za parkirnino brez DDV. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, zakaj je organ za BPP tožniku priznane stroške za parkirnino zmanjšal za DDV in mu torej priznal le 5,58 EUR.

15.Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo v delu, s katerim se višji zahtevek zavrne, in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu za BPP v ponovni postopek. Organ mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz te sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sojenje brez glavne obravnave

16.Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ker so se stranke strinjale, da sodišče odloči na ta način (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločanje po sodnici posameznici

17.Sodišče je v tej zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

K II. točki izreka

18.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov tega postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ta po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena po sodnici posameznici brez glavne obravnave, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika). Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Glej na primer sklep Višjega sodišča v Celju v zadevi II Kp 23287/2020 z dne 7. 12. 2021, sklep Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cpg 43/2017 z dne 17. 8. 2017, sklep Višjega sodišča v Kopru v zadevi II Cp 48/2016 z dne 1. 4. 2016, sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 1787/2016 z dne 21. 2. 2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 1803/2016 z dne 9. 11. 2016.

2Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005.

3Glej tudi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1210/2020 z dne 16. 2. 2023.

Zveza

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Odvetniška tarifa (2003) - člen 6 Odvetniška tarifa (2003) - tarifna številka 10, 10/3, 39, 39/2, 46/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.