Jedro

V primerih, ko ima stranka zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP, mora biti presoja dejstev „stroga“, za kar je nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen.

Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi element je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji element ocene pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal. Zavrnjenega prosilca za azil mora država članica EU vrniti v izvorno državo, kar pomeni, da je podatek o izvorni državi prosilca ključen, od njega je odvisen najbolj pomemben del relevantnega dejanskega stanja, pri čemer načelo nevračanja veže tudi toženo stranko v azilnih zadevah.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-46/2008/18 (1232-08) z dne 30. 3. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ponovna (druga) prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1970, državljana Nigerije, zavrne in da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 26. 2. 2008 vložil prvo prošnjo, dne 7. 7. 2009 pa drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je pri prvem postopku za priznanje na podlagi uradnih evidenc ugotovilo, da je prosilec dne 15. 7. 2008 samovoljno zapustil Azilni dom ter bil izbrisan iz njihove evidence. Ker se prosilec po preteku treh dni ni vrnil v Azilni dom, je Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 50. člena ZMZ postopek za priznanje mednarodne zaščite s sklepom št. 2142-46/2008/4 z dne 21. 7. 2008, ustavilo. Omenjeni sklep je postal dne 11. 8. 2008 pravnomočen. Prosilec je tako v prvem kot v drugem postopku za priznanje mednarodne zaščite zatrjeval, da je matično državo zapustil zaradi nadlegovanja s strani pripadnikov MEND-a (Movement for the Emancipation of Niger Delta), katerim je plačeval in obljubljal, da se jim bo pridružil. Preganjan pa naj bi bil tudi s strani vlade, ker je prostovoljno izročal denar MEND-u, ki se je borila proti vladnim silam.

Iz spisa je razvidno, da sta bili obe prošnji podani s pomočjo prevajalca za angleški jezik, pri čemer je prosilec navedel, da razume prevajanje preko prevajalcev v celoti. Prav tako pa je prosilec na koncu navedel, da nima pripomb na prevajanje in da je vse dobro razumel. Prosilec tudi ni imel nikakršnih pripomb po končanem branju prošenj oziroma ni navedel, da bi bilo v prošnjah karkoli zapisano, kar sam ne bi navedel ali da kaj ni zapisano, kar je navedel. Iz spisovne dokumentacije tudi izhaja, da prosilec ni imel pripomb na prevajanje na osebnem razgovoru dne 8. 5. 2008, dne 21. 1. 2010 oziroma dne 12. 2. 2010 ter da se je s prevajalcem razumel in tudi ni imel nikakršnih pripomb na zapisnik. Identiteta prosilca v postopku ni bila ugotovljena, saj prosilec ne poseduje nobenega osebnega dokumenta s sliko.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca že obravnavalo ter dne 6. 10. 2009 izdalo upravni akt. Pristojni organ je takrat ugotovil splošno neverodostojnost prosilca, saj je prosilec v prvi prošnji dne 26. 2. 2008, pri osebnem razgovoru dne 8. 5. 2008 ter pri podaji druge prošnje dne 7. 7. 2009 podal ne zgolj nasprotujoče si izjave, temveč je v drugem postopku predstavil popolnoma drugačen koncept kot ga je v predhodnem postopku. Pristojni organ je namreč ugotovil, da je prosilec pri navajanju oziroma pri pojasnjevanju razlogov, zakaj je zapustil matično državo navajal različna dejstva, in sicer o tem, ali so uporniki MEND od njega izključno zahtevali samo denar ali so ga zgolj novačili; ali je poznal napadalce ali ne; ali je imel težave z vladnimi silami ali ne; ali je ugrabitev njegovega očeta prijavil policiji s strani njegove mame ali ne; ali je po napadu nanj s strani pripadnikov MEND-a poiskal zdravniško pomoč ali ne; ali je upornikom dejal, da se jim bo pridružil ali ne; ali je bil v mesecu januarju 2008 doma, ko so prišli uporniki ali ne; ali je prodal tovornjak ali ne; ali je kdaj imel osebne dokumente s sliko ali ne. Zoper odločitev pristojnega organa je prosilec sprožil upravni spor. Ministrstvo za notranje zadeve je v ponovljenem postopku sledilo napotilom Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča ter dalo prosilcu možnost, da na osebnem razgovoru dne 21. 1. 2010 oziroma dne 12. 2. 2010 pojasni razlike, ki so nastale pri podajanju njegovih izjav.

Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da prosilec prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s strahom pred pripadniki MEND, ki naj bi ga novačili v svoje gibanje. Pripadnikom MEND naj ne bi bil več dovolj prosilčev denar, s katerim si je kupoval „svobodo“, saj naj bi hoteli, da se jim pridruži. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v vseh svojih izjavah ni podal zgolj nasprotujoče si izjave, ampak je predstavil popolnoma drugačen koncept pred prvim in drugim postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedenega pristojni organ ugotavlja, da obstajajo razlogi, ki kažejo na splošno neverodostojnost prosilca.

Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 26. 2. 2008 navedel, da so se njegovi problemi začeli leta 2006, zlasti pa v letu 2007, ko so uporniki MEND od njega zahtevali, da se jim pridruži. Dajal jim je denar, zato so ga pustili pri miru. Hkrati pa jim je obljubljal, da se jim bo pridružil. V začetku meseca januarja 2008 pa je na njegov dom prišlo 10 pripadnikov MEND, ko so ga ponovno novačili v svoje vrste in mu dali vedeti, da njegovega denarja ne potrebujejo več ter da se jim mora pridružiti. Takrat so ga prvič fizično napadli ter razbili pohištvo in televizor. Utrpel je le modrice, hujših poškodb ni imel, zato je odšel le v lekarno po tablete proti bolečinam. Napadalce je osebno poznal, ker so živeli v njegovi skupnosti. Pri osebnem razgovoru dne 8. 5. 2008 je navedel, da s pripadniki MEND ni imel pretiranih težav, dokler je vozil bencin s svojim tovornjakom in jim dajal denar, s katerim se je lahko odkupil. Konec leta 2007 pa so se zadeve zelo zaostrile in poslabšale. Ko so prišli v njegovo hišo, so ga hudo pretepli. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da pa je prosilec pri podaji druge prošnje dne 7. 7. 2009 navedel, da uporniki MEND od voznikov tovornjakov izsiljujejo denar, kar mu je povzročalo težave z vladnimi silami, saj so mislili, da upornike prostovoljno financira in je bil zaradi tega dva tedna zaprt v vojaški bazi v Port – Horcourtu. Če MEND ne da denarja, ima težave z njimi, če pa ga da, ima težave z vlado. Plačilo upornikom je bilo odvisno od tega, koliko denarja ima doma. Na dom so prišli več kot 2-krat samo v letu 2008 in leta 2007, vendar ne ve kolikokrat. Njihovi obiski so zelo neprijetni, prišli so z avtobusom ali s tovornjakom. Oblečeni so v civilnih oblekah, zamaskirani in oboroženi bolje kot policija. Prihajali so popoldne po 16. uri ali po 17. uri in hoteli so samo denar, saj so zadovoljni, dokler prejmejo plačilo. V primeru, da oseba ne more plačati, pa jo prisilijo, da se jim pridruži. Včasih so ga napadli, kar ni imelo resnejših posledic, saj je šlo le za ustrahovanje. Upornikom ni nikoli dejal, da se jim bo pridružil, jim pa je dejal, da jih bo podpiral po svojih najboljših močeh. Uporniki so bili najsrečnejši, ko so videli gotovino, denar. V začetku leta 2008 prosilec ni imel denarja, da bi upornikom plačal, zato je odšel od doma in se skrival. Glede na prosilčeve navedbe pristojni organ ugotavlja, da je različno opisal težave, ki naj bi jih imel v matični državi z uporniki MEND. Pristojni organ namreč ugotavlja, da je prosilec enkrat pojasnjeval, da so ga uporniki MEND novačili v svoje vrste, s tem, da je svojo svobodo kupoval z denarjem. Medtem, ko je drugič pojasnjeval, da so uporniki hoteli samo denar in da so bili zadovoljni, dokler so plačilo prejemali. Nadalje pristojni organ tudi ugotavlja, da je prosilec v prošnji z dne 26. 2. 2008 navedel, da so ga uporniki v mesecu januarju 2008 fizično napadli in da ni imel hujših poškodb. Pri osebnem razgovoru dne 8. 5. 2008 pa je navedel, da so ga hudo pretepli.

Navajal je, da je napadalce poznal, saj so bili iz njegove skupnosti, drugič pa je navajal, da so bili le-ti zamaskirani. Pri prošnji z dne 7. 7. 2009 pa je prosilec celo navedel, da ga v začetku leta 2008 sploh ni bilo doma, ker ni imel denarja, da bi upornikom plačal. Pristojni organ tudi ugotavlja, da je prosilec enkrat navajal, da je upornikom obljubljal, da se jim bo pridružil, medtem ko drugič navaja, da jim tega nikoli ni dejal. Prosilec enkrat navaja, da z vladnimi silami oziroma z oblastjo ni imel nobenih težav in je zgolj navajal probleme z MEND. Medtem, ko je pri podaji ponovne (druge) prošnja zatrdil, da je imel težave tudi z vladnimi silami, saj so ga obravnavale kot osebo, ki prostovoljno financira MEND. Enkrat je navedel, da je bil v začetku meseca januarja 2008 doma, ko naj bi prišli k njemu uporniki, drugič pa je navedel, da ga takrat ni bilo doma, ker naj ne bi imel denarja, da bi lahko plačal upornikom. Prosilec je pri tem dogodku celo navedel, da so njegovega očeta odpeljali uporniki, ker se jim ni hotel pridružiti. Drugič pa je navedel, da so njegovega očeta odpeljali, ker uporniki prosilca na njegovem domu niso našli. Prosilec je namreč enkrat zatrjeval, da naj bi njegova mati odšla na policijo v Port – Harcourt, kjer naj bi ji tudi dejali, da očeta iščejo. Drugič pa je prosilec navedel, da nobeden od domačih ni odšel na policijo, saj ne bi imelo nobenega smisla, ker policija ne funkcionira. Enkrat je navajal, da je tovornjak prodal in s tem denarjem plačal pot za odhod iz matične države. Medtem, ko drugič navaja, da je tovornjak pustil v vasi in da ne ve, kaj se z njim dogaja ter da ne verjame, da kdo nadaljuje z njegovim poslom. Prosilec je podal popolnoma nasproten koncept med prvim in drugim postopkom za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilcu je bila s strani pristojnega organa dne 21. 1. 2010 oziroma dne 12. 2. 2010 dana možnost, da pojasni razloge, zakaj je prišlo do tako nasprotujočih si izjav oziroma do takšne spremembe pri navajanju razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec je pri tem zgolj navedel, da je vse, kar je navedel o razlogih pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, pravilno, saj je bil njegov spomin takrat še svež. Medtem, ko so izjave dane pri podaji ponovne (druge) prošnje, posledica njegove zmedenosti in neuravnovešenosti ter da je v mesecu februarju 2010 poteklo že 2 leti odkar je v Evropi. Pristojni organ ugotavlja, da takšna pojasnila s strani prosilca niso zadostna in ugotovljenih nasprotij oziroma neskladij nikakor ne pojasnjujejo, saj se prosilec sklicuje na svojo osebnostno stanje ter na časovno oddaljenost od dogodkov, kar pa za pristojni organ ni sprejemljivo. Pristojni organ tudi meni, da če bi prosilec imel resnične težave, s katerimi poskuša pojasniti svoje nasprotujoče si izjave oziroma spremenjen koncept, bi bilo od njega upravičeno pričakovati, da bi to naznanil že ob podaji druge prošnje.

Pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav oziroma dejanj pri osebnem razgovoru dne 21. 1. 2010 tudi ugotavlja, da se je prosilec dobro zavedal pomena samega osebnega razgovora, saj je že predhodno izjavil, da naj razgovor temelji na njegovem prvem intervjuju, ker je bil njegov spomin takrat še svež in je na takšen način hotel zlorabiti institut mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je v obeh postopkih odgovarjal natančno, konkretno in povezano, določene stvari ni znal oziroma ni zmogel logično pojasniti, ko je bil s tem soočen, zaradi česar se pristojnemu organu poraja dvom v verodostojnost prosilčevih izjav. Pri tem pristojni organ posebej poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za manjša neskladja v prosilčevih izjavah, ki bi jih morda bilo mogoče pripisati zmedenosti in relativni časovni oddaljenosti dogodkov, temveč za popolna nasprotja glede ključnih dogodkov. Prosilec v postopku, glede na njegovo ugotovljeno splošno neverodostojnost in tudi odsotnost drugih relevantnih dokazov, ni izkazal obstoja razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ne obstajajo kakšne okoliščine, ki bi pristojnemu organu bile ali bi mu morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo prosilca v izvorno državo. Splošno je znano, da v njegovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. V konkretnem primeru je bila torej v postopku ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca, zato ta s svojimi izjavami, katerim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka pravi, da je tožnika kljub vsem ugotovljenim dejstvom obravnavala in njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 1. alinee 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrnila. Pri tem pravi, da se je oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1685/2006, v kateri je sodišče navedlo, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, ni podana le takrat, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka tožnikove izjave iztrgala iz konteksta in ustvarila vtis, da so le-te nekonsistentne in kontradiktorne, kar pa ni res.

Glede novačenja v MEND tožnik pravi, da je v odgovoru v prošnji z dne 7. 7. 2009 na strani 7 navedel: »Dokler jim plačuješ so zadovoljni, če pa jim ne moreš plačati, pa te prisilijo, da se jim pridružiš. Novačijo vedno, s plačilom se izogneš, da se jim ne pridružiš.« Iz zapisnika z dne 7. 7. 2009 izhaja, da je nepravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik drugič ni povedal, da so ga uporniki novačili. Tožnik je tako prvič kot drugič navedel, da uporniki MEND novačijo vedno in da se s plačilom izogneš, da se jim ne pridružiš. Tožnik je tudi obakrat navedel, da si lahko svobodo kupiš z denarjem oziroma, da so uporniki MEND zadovoljni dokler jim plačuješ, če pa jim ne moreš plačati, pa te prisilijo, da se jim pridružiš.

Glede fizičnega napada je tožnik v prošnji z dne 26. 2. 2008 na strani 6 (4. odstavek, zadnje tri vrstice) navedel: »To se je zgodilo januarja letos. Takrat so me prvič fizično napadli in razbili pohištvo ter televizijo v moji hiši /.../ Utrpel sem le modrice, hujših poškodb nisem imel, zato sem odšel v lekarno po tablete proti bolečinam.« Na osebnem razgovoru dne 8. 5. 2008 (str. 7) je navedel: /…/« in na začetku 2008 so me tudi pretepli in razbili televizor.« Na razgovoru z dne 8. 5. 2008 (str. 10, 7. in 8. odstavek) je navedel: »Fizično so me napadli enkrat konec lanskega leta in drugič letos, preden sem zapustil državo. Imel sem podplutbe na ustnicah in na obrazu ter po telesu. Odšel sem k zdravniku, ki mi je podpisal tablete proti bolečinam.« V prošnji z dne 7. 7. 2009 je na strani 8. navedel: /…/«včasih so napadli mene, kar ni imelo resnejših posledic, namen je bilo le ustrahovanje.« Ob primerjavi teh izjav je mogoče ugotoviti, da tožnik subjektivno poškodb ne ocenjuje kot resnih. Zato njegova izjava z dne 26. 2. 2008, da ni imel hujših poškodb, ni v nasprotju s tistim, kar je povedal 7. 7. 2009, da ni imel resnejših posledic. Prav tako tožnikove izjave pri osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2008, da so ga hudo pretepli, ni mogoče vzeti izven konteksta, saj je tožnik natančno opisal kakšne poškodbe je utrpel. Tožnika so hudo pretepli, vendar hujših posledic ni bilo. V tem ni nobenega protislovja.

Glede poznavanja napadalcev tožnik pravi, da iz prošnje z dne 7. 7. 2009 na strani 7. (3. odstavek) izhaja, da so bili uporniki tudi v civilnih oblačilih, na str. 8 (7. odstavek) pa je zapisano, da je tožnik povedal, da te ljudi pozna, saj gre za ljudi iz njegove skupnosti.

Glede prisotnosti na domu v času napada tožnik pravi, da je v prošnji dne 7. 7. 2009 razložil, da so uporniki prišli na njegov dom samo v letu 2008 več kot dvakrat, leta 2007 pa ne ve kolikokrat (str. 7. odstavek 3). Takrat, ko so odpeljali njegovega očeta, ga ni bilo doma, kar je povedal pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito; npr. zapisnik o osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2008, str. 4, zadnji stavek: „V Lagosu sem potem izvedel, da so v našo hišo spet prišle milice in odvedle mojega očeta.« Iz prošnje z dne 7. 7. 2009 (str. 9, zadnji odstavek) izhaja odgovor na vprašanje, ali ima kakšne dokaze, da so mu uporniki odpeljali očeta: „Ne, edini dokaz imam, da sem to slišal od mame in sestre, preden sem zapustil Nigerijo, to je bilo v Lagosu.“ Iz navedenega izhaja, da je tožnik tako prvič kot drugič povedal, da se je nahajal v Lagosu, ko so ugrabili očeta, zato je očiten sklep, da v njegovih izjavah ni kontradiktornosti.

Glede obljubljanja, da se bo upornikom pridružil tožnik pravi, da so uporniki MEND hoteli, da se jim pridruži, vendar jih je vedno uspel prepričati. Prepričal jih je tako, da jim je dal denar. Ker te ljudi pozna, se je znal z njimi dogovoriti. Resnega namena, da se jim bo pridružil ni imel, zato je v drugi prošnji na vprašanje, ali jim je kdaj obljubil, da se jim bo pridružil, odgovoril nikalno.

Glede prijave na policijo tožnik pravi, da je vedno navajal, da policija v njegovi državi ne funkcionira in da je skorumpirana, tako da je prijavljanje takšnih dogodkov na policijo brezpredmetno. Zato je tožnik povedal, da kolikor ima on v spominu, verjetno nihče od domačih ni šel na policijo. Pozabil pa je, da je njegova mati dogodek prijavila policiji. To zanj niti ni pomemben podatek, ker policija v njegovi državi ni učinkovita, tako da sploh ni mogoče pričakovati kakršnih koli rezultatov.

Iz sodne prakse izhaja, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi informacije o izvorni državi tožnika. Določilo 2. odstavka 22. člena ZMZ izrecno določa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi; te pa se, skladno s 3. odstavkom 22. člena ZMZ, štejejo za splošno znana dejstva. Tožena stranka teh informacij ni upoštevala, zaradi česar je bistveno kršila pravila postopka. Da so tožnikove izjave resnične, lahko potrdijo tudi članki, ki so javno dostopni na spletni strani European Country of Origin Information: http://www.ecoi.net/nigerija. Zgolj primeroma jih tožnik prilaga nekaj. Tožnik je že nekaj let v stresni situaciji, kar vpliva tudi na njegovo zdravstveno stanje in psihično počutje. Dogodki, ki so se odvili v njegovi matični državi so bili zanj tako stresni in travmatični, da jih je potisnil v podzavest in se jih ne želi spominjati. Splošno znano je, kako travmatični dogodki vplivajo na človeka. Tožnik je toženo stranko na to stalno opozarjal, kar je razvidno iz zadnjega osebnega razgovora, vendar tožena stranka na tožnikove pripombe ni odreagirala. Določilo 1. odstavka 44. člena ZMZ pa jasno določa, da če je za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje v postopku po tem zakonu, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga, je treba pridobiti ustrezno izvedeniško mnenje. Tožnik zato predlaga, naj se postavi izvedenec psihiatrične stroke, ki ga bo pregledal in potrdil, da je pogosto in običajno, da človek neprijetna doživetja potisne v podzavest in se jih enostavno ne želi več spominjati.

Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, pomeni kršitev 20. člena ZMZ, ki prepoveduje prisilno odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo ogroženo njeno življenje ali svoboda. Predlaga odpravo odločbe in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V predhodni sodbi (I U 1757/2009-5 z dne 26. 10. 2009), s katero je sodišče vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, je Upravno sodišče povzelo dejansko ugotovitve tožene stranke, ki jih je tožena stranka povzela iz tožnikove prošnje z dne 26. 2. 2008, in sicer je med drugim povzelo naslednji opis tožeče stranke: „Pripadniki skupin IBO, IJAW in ITSHEKIRI so ustanovili oborožene enote, ki se spopadajo z vladnimi enotami. Leta 2006 so uporniki ugrabili 17 pripadnikov vojske Nigerije in jih ubili. Vlada je preko vojske izvedla napade, pri čemer je bilo ubitih veliko ljudi. Na jugu Nigerije je prava vojna. Pripadniki omenjenih uporniških skupin iščejo nove borce. Vsak moški, ki je dopolnil 18 let, se jim mora pridružiti in dati krvno zaprisego, da bo za vedno ostal njihov borec. Uporniki se poslužujejo tudi ugrabitev predstavnikov mednarodnih naftnih družb v Nigeriji (Shell, Exona, Mobil Oil, Chevron), za katere zahtevajo visoke odkupnine. Če odkupnina ni plačana, talca tudi ubijejo. Od prosilca so zahtevali, da se jim pridruži, a se jim ni. Zaradi tega so ugrabili njegovega očeta v mesecu januarju 2008 in ne ve, kje se nahaja, saj z njim nima nobenih stikov. Dejali so mu, naj pride po očeta, vendar ga lahko pri tem ubijejo. Zaradi tega je pobegnil v Lagos in nato zapustil državo. Ugrabitev njegovega očeta je prijavila njegova mati na policiji v Port – Harcourt, kjer so ji dejali, da očeta še vedno iščejo. Policija je v njegovi državi podkupljena. V primeru, če bi šel prosilec na policijo, bi se lahko zgodilo, da bi ga izročili upornikom. Policija gotovo ni nič ukrenila. V mestu Port – Harcourt so prvič razglasili nabor za nove člane leta 2005. Njegovi problemi pa so se začeli leta 2006, zlasti pa v letu 2007. Manjše enote upornikov so zbrane v centralnem gibanju MEND (Movement for the Emancipation of Niger Delta), kjer dobijo tudi orožje. Voditelja gibanja MEND išče vlada. MEND je gibanje za osvoboditev območja delte reke Niger, kjer se načrpa 100 % nafte v državi. Način novačenja je enak za vse. Ponavadi pridejo v hišo in zahtevajo, da postanejo ljudje njihovi člani. V primeru, da zavrnejo, jih pretepejo, posilijo družinske člane in so nasilni še na druge načine. Govorijo jim, da morajo zavarovati svoje ljudstvo in pleme. Pri sprejemu opravljajo tudi različne obrede, in sicer, da prerežejo kožo, da priteče kri, in povedo, da so sedaj njihovi in da krogla ne more več prebiti njihovega telesa. V začetku meseca januarja 2008 je k njemu na dom prišlo 10 pripadnikov MEND, ki so ga novačili v njihove enote. Ker se je hotel izogniti nasilju, jim je obljubil, da se bo nemudoma prijavil, a je takoj pobegnil v Lagos. Kasneje je poklical po telefonu mamo, ki mu je povedala, da so odpeljali očeta ter da je o tem obvestila policijo. Poudaril je, da so pred tem uporniki večkrat prišli k njemu in ga vabili v njegove enote. Takrat jim je dajal denar, da so ga pustili pri miru. To se je dogajalo v letu 2007, vendar so mu letos (leta 2008) dali vedeti, da njegovega denarja ne potrebujejo več in da se jim mora pridružiti. Takrat so ga prvič fizično napadli ter razbili pohištvo in televizor. Trdno jim je obljubil, da se bo pridružil enotam MEND. Utrpel je le modrice, hujših poškodb ni imel, zato je odšel le v lekarno po protibolečinske tablete. Napadalce je osebno poznal, ker so živeli v njegovi skupnosti. Dogodka ni prijavil policiji, ker je preveč nevarno. Policija je povezana z uporniki in jim daje tudi orožje. V primeru, če bi napad prijavil policistom, bi oni o tem obvestili upornike, ki bi se mu lahko dodatno maščevali. Dva dni po omenjenem dogodku je pobegnil v Lagos.“ Sodišče je po tako povzetem dejanskem stanju iz odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2009 v predhodnem postopku tožbi s sodbo z dne 26. 10. 2009 ugodilo, ker tožena stranka ni dala možnosti tožniku, da pojasni nekonsistentnosti med izjavami v prošnji z dne 26. 2. 2009, v razgovoru z dne 8. 5. 2008 in v prošnji z dne 7. 7. 2009, na katere je tožeča stranka oprla odločbo. Pri tem je sodišče štelo, da prosilec ni zatrjeval takih okoliščin, ki v nobenem primeru ne bi mogle pomeniti preganjanja (v ang: t.i. arguable claim) in da mora zato tožena stranka izvesti redni postopek. Ker je tožena stranka v predhodnem postopku za relevanten opis dejanskega stanja štela tako izjave tožnika v prošnji z dne 26. 2. 2009 in na razgovoru z dne 8. 5. 2008, kot tudi izjave tožnika ob podaji druge prošnje z dne 7. 7. 2009, in je na primerjavo teh izjav oprla tudi odločitev o nekonsistentnosti tožnika in negativno odločitev v izpodbijanem aktu, bi moral biti opis bistvenega dejanskega stanja po izjavah tožnika vključen tudi v obrazložitev izpodbijane odločbe. Kajti v takem primeru, ko sodišče vrne zadevo toženi stranki, da odpravi procesno pomanjkljivost glede soočenja tožnika z nekonsistentnostmi, ne sme tožena stranka v novem izpodbijanem aktu ocenjevati izključno konkretnih nekonsistentnosti, glede katerih je storila procesno napako, ampak mora biti v izpodbijanem aktu tudi opis preganjanja in podlage za preganjanje, kot jo je opisal tožnik. Od tega relevantnega opisa preganjanja s strani tožnika pa je v odločbi le skopa navedba, da „prosilec prošnjo utemeljuje s strahom pred preganjanjem pred pripadniki MEND“ oziroma da je tožnik izvorno državo zapustil „zaradi nadlegovanja s strani pripadnikov MEND, katerim je plačeval in obljubljal, da se jim bo pridružil. Preganjan pa naj bi bil tudi s strani vlade, ker je prostovoljno izročal denar MEND-u, ki se je borila proti vladnim silam.“ To je preveč pomanjkljiv opis dogodkov v zvezi s preganjanjem, kajti celovit opis bistvenih elementov preganjanja po tožnikovih navedbah v obrazložitvi odločbe je potreben zaradi tega, ker je ocena o neverodostojnosti tožnika lahko bolj ali manj natančna in celovita v odvisnosti od tega, kako resne okoliščine preganjanja opisuje tožnik v upravnem postopku. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta ni samo po sebi razlog za ugoditev tožbi.

Sodišče je namreč v sodbi I U 1757/2009-5 tožbi ugodilo zaradi tega, ker tožeča stranka v tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 10. 2009, kot je ugotovilo sodišče v prvotnem postopku, „natančno opisuje in odgovarja na konkretne nekonsistentnosti.“ Če tožeča stranka na nekonsistentnosti v tožbi zoper odločbo z dne 6. 10. 2009 ne bi konkretno odgovorila in jih pojasnjevala, sodišče ne bi bilo dolžno ne glede na ostale okoliščine tožbi ugoditi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka za izpolnitev navodila za vodenje ponovnega postopka v novi oceni o neverodostojnosti tožnika upoštevati tudi nasprotne ugovore tožeče stranke iz predhodne tožbe glede ugotovljenih nekonsistentnosti. Tožena stranka pa v dokazni oceni o neverodostojnosti tožnika v izpodbijani odločbi argumente tožeče stranke iz tožbe zoper odločbo z dne 6. 10. 2009 ignorira (in tožeča stranka jih v predmetni tožbi deloma ponavlja, deloma razširja). Vendar pa tudi ta pomanjkljivost v postopku izvajanja dokazne ocene samo po sebi ni razlog za ugoditev tožbi, kajti tožeča stranka se v tožbi na to procesno napako v dokazni oceni ne sklicuje, ampak uveljavlja, da so same ugotovitve o nekonsistentnosti netočne, nestvarne, nelogične oziroma ne ustrezajo podatkom v spisu.

Upoštevajoč ta tožbeni ugovor sodišče ugotavlja, da v večjem delu, ne pa v celoti, dokazna ocena tožene stranke o t.i. notranji nekonsistentnosti tožnikove izpovedbe ni pravilna, kajti: Med tožnikovo izjavo z dne 26. 2. 2009 glede novačenja s strani pripadnikov MEND in težavami z vlado in njegovima izjavama z dne 8. 5. 2009 in z dne 7. 7. 2009 sodišče ne vidi nobenih nasprotij, ampak tožena stranka zmotno povzema navedbe tožnika (str. 3 izpodbijane odločbe), kajti tožnik je vsakič povedal, da so ga sprva novačili in jih je odvračal z denarjem, potem pa so enkrat prišli k njemu in niso več hoteli denarja, ampak so hoteli, da se jim pridruži. Tudi med izjavo z dne 26. 2. 2009, da so ga fizično napadli in da ni imel hujših poškodb ter izjavo z dne 8. 5. 2008, da so ga hudo pretepli, ni nekega odločilnega nasprotja, še posebej, ker je treba upoštevati, kar tožeča stranka izpušča v dokazni oceni, da je tožnik v izjavi z dne 26. 2. 2009 povedal tudi, „da je utrpel le modrice“ in da je „odšel v lekarno po tablete proti bolečinami“; to je možno tudi šteti kot opis hudega pretepa.

Trditev, da je napadalce poznal in trditev, da so bili zamaskirani, nista v medsebojnem nasprotju, saj je tožnik povedal, da je napadalce poznal, ker so bili iz njegovih krajev, poleg tega so ga peljali tudi v njihova skrivališča. Naslednja nekonsistentnost se po mnenju tožene stranke nanaša na tožnikovo trditev iz prošnje z dne 7. 7. 2009, da ga v začetku leta 2008 sploh ni bilo doma, ker ni imel denarja, da bi plačal upornikom; ta trditev se ujema z tožnikovim opisom, da so ga uporniki pretepli konec leta 2007 (razgovor z dne 8. 5. 2008, str. 4) oziroma v začetku januarja leta 2008 (prošnja z dne 26. 2. 2008, str. 3 in 4) in da je za tem pobegnil v Lagos (prošnja z dne 26. 2. 2008 in razgovor z dne 8. 5. 2008); to se ujema z izjavo tožnika v prošnji z dne 7. 7. 2009, da ga v začetku leta 2008 ni bilo doma, ko so uporniki odpeljali očeta, ker ni imel denarja, da bi jim plačal. V zvezi z slednjim tudi ni nekonsistentnosti v tem, da naj bi tožnik enkrat dejal, da so očeta odpeljali, ker se jim tožnik ni pridružil, drugič pa naj bi dejal, da so očeta odpeljali, ker uporniki tožnika na domu niso našli; gre za isti razlog, zakaj naj bi uporniki tožnikovega očeta odpeljali in tožnik je to pojasnil v razgovoru z dne 8. 5. 2008, da so očeta odpeljali, da bi s tem privabili tožnika, da bi se vrnil domov.

Tudi trditvi, da je tožnik upornikom dejal, da se jim bo pridružil, drugič pa je dejal, da ni nikoli rekel, da se jim bo pridružil, za kar sicer v ustreznem delu obrazložitve izpodbijanega akta ni navedeno, kateri konkretni izjavi sta to, sodišče iz celotnega tožnikovega opisa lahko sklene, da tožnik upornikom ni obljubil, da se jim bo pridružil, dokler so bili zadovoljni z denarjem, ko pa z denarjem niso bili več zadovoljni zaradi spremenjenih razmer, so ga hoteli rekrutirati in takrat je tožnik obljubil, da se jim bo pridružil (prošnja z dne 26. 2. 2008, str. 4).

V zgoraj navedenih elementih je torej dokazna ocena tožene stranke netočna, nepravilna ali nelogična glede na notranjo logiko izjav in dejstva, ki so v spisu. Zaradi tega tudi nenavaden, sumljiv, neprepričljiv način, kako je tožnik na zaslišanju dne 21. 1. 2010 skušal pojasniti neskladja in sicer z zmedenostjo, slabim spominom zaradi časovne oddaljenosti, ni pravno pomemben za presojo zakonitosti odločbe, ker je tožena stranka do tolikšne mere nepravilno in nezanesljivo ugotovila nekonsistentnosti v izpovedbi tožnika. In ravno tako v predmetni zadevi ni razloga oziroma potrebe, da bi sodišče presojalo tehtnost tožbenega predloga postavitve izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal strokovno mnenje o tem, ali je tožnik stresne in travmatične dogodke lahko potisnil v podzavest in da se jih upravičeno ne spomni. Vprašanje, ali oseba „pogosto in običajno neprijetna doživetja potisne v podzavest in se jih enostavno ne želi spomniti“ za obravnavi spor torej ni relevantno, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik na posebno vprašanje uradne osebe povedal, da v 2 letih ni zaprosil za strokovno psihiatrično pomoč v Azilnem domu, ker nima zaupanja v sestro ali v socialnega delavca. Druge zdravniške pomoči ni iskal, proti bolečinam jemlje lekadol in zoper glavobole jemlje zdravila, kot je pojasnil tožnik na zaslišanju dne 21. 1. 2010. Iz zgornje presoje zakonitosti dokazne ocene neverodostojnosti tožnika sledi, da pa vendarle ostanejo tri nekonsistentosti, ki jih je ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, in sicer: Glede težav z vlado je tožnik v prošnji z dne 26. 2. 2008 (str. 4) navedel, da „ni imel težav z vlado“ in to je navedel tudi v razgovoru z dne 21. 1. 2010 (zapisnik, str. 5), med tem ko je v prošnji z dne 7. 7. 2009 navedel, da od „nas voznikov tovornjakov izsiljujejo denar, kar nam povzroča težave z vladnimi silami, ki mislijo, da upornike prostovoljno financiramo. Če MEND-u ne damo denarja, imamo težave z njimi, če pa jim damo, pa imamo težave z vlado. Bilo je zelo težko, veliko ljudi je bilo ubitih od obeh - vladnih sil in MEND.“ To razliko v navedbah tožnika, ki nedvomno obstaja, je mogoče razumeti, da tožnik ni bil preganjan s strani vlade, ker nikoli ni on konkretno imel težav z vlado, kar je tudi zatrdil, a da je na splošno gledano vlada imela negativen odnos do financiranja upornikov s strani prebivalcev tistega območja. Zaradi tega tudi te nekonsistentnosti ni mogoče šteti za pomembno.

Glede prijave policiji je dokazna ocena tožena stranke pretežno pravilna. V prošnji z dne 26. 2. 2009 (str. 5) je tožnik navedel, da je mama policiji podala pisno prijavo in da naj bi policija „baje“ raziskovala ugrabitev, na razgovoru z dne 8. 5. 2008 (zapisnik str. 6) pa je navedel, da mu je mama dne 27. 2. 2008 (ko je z njo zadnjič govoril) povedala, da policija nič ne ukrepa oziroma (zapisnik z dne 8. 5. 2008, str. 9), da je mama ugrabitev prijavila, vendar pa, kot je nazadnje slišal (22. 2. 2008), novice niso dobre, ker je mati rekla, da je policija brez moči. Na zapisnik z dne 8. 5. 2009 (str. 11) je tožnik tudi povedal, da je mati ugrabitev očeta prijavila na policijski postaji, ki je pristojna za njegov okraj, to je River State Command. Čeprav iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kdaj naj bi tožnik povedal nasprotno, da „noben od domačih ni odšel na policijo, saj ne bi imelo nobenega smisla, ker policija ne funkcionira“, je do neskladja lahko prišlo zaradi tega, ker je tožnik na razgovoru z dne 8. 5. 2008 izjavil (zapisnik str. 9), da „se nikoli ni obračal na policijo, ker je nezanesljiva in nesposobna“, vendar se to ni zgodilo v kontekstu vprašanja glede ugrabitve očeta, ampak je to odgovoril na vprašanje o tem, ali je kdaj iskal pomoč glede tega, da ga MEND vabi v svoje vrste; tožnik je namreč dobil vprašanje: „Glede na to, da se tudi vladajoča vlada s policijo in vojsko borijo proti milicam, ste se vi kdaj obrnili na njih po pomoč ali jih obvestili, da vas vabijo?“ To vprašanje se torej ni nanašalo konkretno na ugrabitev očeta. In tudi tožnikov odgovor je bil splošne narave: „Dejansko gre za zelo hud problem. Odnos vlade do južnega dela države je zelo slab in vlada jugu ne nudi nikakršne pomoči /.../ proti vladi.“ V tem delu je dokazna ocena tožene stranka torej nezanesljiva. Pravilna pa je dokazna ocena tožene stranke glede ugotovitve o prijavi policiji v delu, ki zadeva tožnikovo izjavo, dano dne 7. 7. 2009 ob podaji prošnje (str. 5-6), kajti takrat pa je tožnik na vprašanje, če kaj ve, ko so mu odpeljali očeta, ali je mati ali kdo odšel na policijo in to prijavil, odgovoril: „Zadnje informacije, ki sem jih takrat imel, da se vaški vodje dogovarjajo, kaj naj storijo, na policijo pa nima smisla iti, ker ne funkcionira, nihče od domačih ni šel na policijo, kolikor vem ne.“ Da niso prijavili nobenega dogodka, ker če to storiš, imaš samo še več problemov, je tožnik še enkrat povedal (prošnja z dne 7. 7. 2009, str. 6). To pa je v očitnem nasprotju s tem, kar je tožnik povedal na razgovoru z dne 8. 5. 2008 (zapisnik, str. 11). Ker je tožnik slednjo izjavo podal v prošnji za azil z dne 7. 7. 2009 in ne na zaslišanju z dne 21. 1. 2010, ko je pojasnjeval, da se dogodkov ne more več spominjati in da je zmeden, je imela tožena stranka v tem elementu vso podlago za dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe; formalna prijava ugrabitve očeta policiji, ki jo je tožnik jasno zatrjeval, je tudi po oceni sodišča vendarle tako objektivno pomemben dogodek, da ni mogoče razložiti, in tudi tožnik tega ni dovolj prepričljivo storil v tožbi, ko pravi, da je tožnik to pozabil, češ da je to nepomemben dogodek spričo neučinkovitosti policije, zakaj je enkrat povedal, da je mama prijavila dogodek na določeni policijski postaji in da se je zanimala za rezultate preiskave, drugič pa je jasno navedel, da nihče ni prijavil ugrabitve očeta policiji. Dejstvo, da je od prve izjave dne 8. 5. 2008 do druge izjave dne 7. 7. 2009 preteklo več kot eno leto, ne zmanjšuje teže tega dela dokazne ocene tožene stranke.

Zadnja nekonsistentost, ki ima poleg prej omenjene upravičeno tudi težo v dokazni oceni tožene s stranke, pa se nanaša na to, kaj se je zgodilo z tožnikovim tovornjakom, ko oziroma preden je tožnik zapustil izvorno državo. Tožena stranka pravi, da je tožnik enkrat navedel, da je tovornjak prodal in z denarjem plačal odhod iz matične države, drugič pa je dejal, da je tovornjak pustil v vasi in da ne ve, kaj se z njim dogaja. Če je tožnik tovornjak res prodal in če mu je prej služil za ekonomsko preživljanje, ko je kot podjetnik opravljal prevoze, kot je sam zatrdil (zapisnik o zaslišanju z dne 8. 5. 2008, str. 8), potem bi prodaja tovornjaka po oceni sodišča objektivno pomenila tako dejanje, da ga tožnik ne bi pozabil tudi s potekom daljšega časa, saj je denar porabil za beg iz izvorne države, prej pa mu je tovornjak rabil kot vir zaslužka. Izjava o prodaji tovornjaka v prošnji z dne 7. 7. 2009 (str. 5), ko je tožnik na vprašanje, kje je pustil vozilo, ko je odšel iz Nigerije, ali ga je prodal, povedal, da je bil tovornjak v tako slabem stanju, da ga je moral prodati, ta denar pa je porabil za odhod, je v očitnem nasprotju z izjavo tožnika na razgovoru z dne 8. 5. 2008 (str. 8), ko je dejal, da je tovornjak pustil v vasi in da ne ve, kaj se z njim dogaja in da ne verjame, da kdo nadaljuje z njegovim poslom. Te nekonsistentnosti tožnik v tožbi ne pojasnjuje.

Iz tega sledi, da je tožena stranka imela dejansko podlago, da se je oprla na dve nekonsistentosti v izpovedbi tožnika od sicer devetih uporabljenih v izpodbijani odločbi: na nekonsistentnosti glede prijave policije in prodaje tovornjaka. Zato iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi imela tožena stranka dejansko podlago za oceno, ki jo je večkrat ponovila, da je tožnik predstavil dva „popolnoma nasprotna koncepta“. Iz same obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, v čem naj bi šlo za dva popolnoma nasprotna koncepta in katera sta dva nasprotna koncepta.

Naslednji potreben korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta je vprašanje, ali ugotovljeni dve nekonsistentnosti zadoščata za negativno odločitev v predmetni zadevi. Sodišče ugotavlja da ne zadoščata in sicer zaradi kršitve procesnih pravil, kar je imelo za posledico pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in kršitev uporabe materialnega prava (20. člen ZMZ – načelo nevračanja).

Tožena stranka je odločitev oprla na 1. alineo 53. člena ZMZ ter stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 1685/2006 z dne 2006. To pa pomeni, da je izpodbijani akt bistveno pomanjkljiv z vidika standardov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da mora obrazložitev obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Kajti, ker je tožena stranka odločbo oprla na oceno neverodostojnosti tožnika, potem bi morala poleg določila 1. alinee 53. člena ZMZ, ki je splošne narave, uporabiti tudi določila 21., 22. in 23. člena ZMZ, ki konkretno postavljajo okvir za izvedbo dokazne ocene o neverodostojnosti prosilca za azil v povezavi z standardi in interpretacijo teh določil, ki jih je Upravno sodišče postavilo v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009, saj je v sodbi z dne 19. 8. 2009 sodišče postavilo kriterije za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil na podlagi mednarodne sodne prakse, pravne doktrine in določil ZMZ. Vrhovno sodišče je sicer sodno odločbo z dne 19. 8. 2009 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, vendar ni zavzelo stališča, da je Upravno sodišče nepravilno izpeljalo tri temeljne kriterije za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil, ampak je sodno odločbo z dne 19. 8. 2009 spremenilo, ker je štelo, da je tožena stranka pravilno ugotovila neverodostojnost tožnikov.

Sodišče je v omenjeni sodbi z dne 19. 8. 2009 opozorilo, da gre pri odločanju na podlagi ocene neverodostojnosti za pomembna pravna vprašanja tudi zato, ker je večina upravnih zadev na področju azila odločena na podlagi ocene o (ne)verodostojnosti, vendar tako kot v zadevi I U 979/2009-7, tudi v predmetnem sporu ne gre za odločanje v pospešenem postopku. Zaradi pomena pravnih standardov presoje verodostojnosti prosilcev za azil, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala in niti ni uporabila določil 21., 22. in 23. člena ZMZ, sodišče v nadaljevanju povzema bistvene standarde iz sodbe v zadevi I U 979/2009-7, ki so relevantni tudi za presojo zakonitosti ugotovljenih nekonsistentosti v izpodbijani odločbi: Z vidika mednarodnega prava (in prava Evropske skupnosti) o azilu je vprašanje prav(n)ih standardov za oceno o (ne)verodostojnosti prosilcev za azil pomembno, ker Ženevska konvencija z dne 28. julija 1951 in Protokol z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev kriterija verodostojnosti („credibility“) prosilca za azil sploh ne vsebuje. Azilno pravo Evropske skupnosti, ki ureja določene elemente za izgrajevanje negativne ocene verodostojnosti, in jih ZMZ implementira, pa mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo in omenjenim Protokolom (Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, MLP, Uradni list RS, št. 20/08, MP, št. 4/08, 1. odstavek 78. Pogodbe o delovanju Evropske unije, PES, UL C 115, 9. 5. 2008 in UL C 290, 30. 11. 2009 (popravki), Uradni list RS št. 15/2010). Ob tem je treba upoštevati tudi, da konkretna uporaba azilnega prava v posamičnem primeru ne sme kršiti pravice zavrnjenega prosilca za azil iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/1994 – MP; sodba Sodišča Evropske skupnosti v zadevi Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2009, 28. odstavek obrazložitve) oziroma 18. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Uradni list EU, št. C 83/389, 30. 3. 2010) v zvezi s procesnimi standardi iz 13. člena MKVČP oziroma 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma pravice iz 18. člena Ustave (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-956/06 z dne 20. 6. 2006, odst. 9 in U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, odst. 10).

V dosedanji slovenski upravno-sodni praksi so bila v zvezi z sodno kontrolo ocene (ne)verodostojnosti prosilcev za azil uporabljena naslednja pravna stališča iz sodne prakse: - če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007); - če prosilec ne predloži nobenega dokaza, s katerim bi potrdil svojo izjavo, mora biti njegova izpoved jasna, točna in konsistentna (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 867/2002 z dne 18. 6. 2003); - prosilec za azil ima dolžnost po resnici pojasniti dejstva in podati vlogo za azil, zato uradna oseba nima dolžnosti stranki dati možnosti, da nekonsistentnosti v njenih izjavah pojasni oziroma jih razčisti (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 523/2007 z dne 2. 8. 2007); po tej odločbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je „ustaljena upravnosodna praksa, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti (I U p 500/2009 z dne 26. 10. 2009); - zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil je treba v primeru zavrnitve njegove prošnje pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca (odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-1458/06 z dne 4. 9. 2006, odst. 11 in Up-1187/06 z dne 13. 7. 2006, odst. 8); - zaradi morebitnih psihičnih zdravstvenih težav pritožnik pri vložitvi prošnje za azil in zaslišanju morda ne bi mogel ustrezno pojasniti vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev; nepovezane in nekredibilne izjave pritožnika, brez ustrezne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov za takšno prosilčevo ravnanje, same po sebi ne morejo pomeniti zavajanja in zlorabe azilnega postopka (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 in Up-2195/06-14 z dne 11. 9. 2007, odst. 14); - za dokazovanje neverodostojnosti izjav toženi stranki in sodišču ni treba predložiti dokazov, temveč morata le razumno obrazložiti, zakaj prosilčevim izjavam ni mogoče verjeti (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 594/2007-2 z dne 4. 10. 2007); - že zgolj eno neskladje v prosilčevih izjavah glede bistvenih okoliščin za priznanje azila, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 1611/2005 z dne 11. 1. 2006, I Up 674/2007-2 z dne 8. 11. 2007, I Up 3/2008-2 z dne 24. 1. 2008); - v primeru, če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni treba in tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite (sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 674/2007-2 z dne 8. 11. 2007 in I Up 379/2008 z dne 21. 8. 2008); - treba je upoštevati posebnosti ugotavljanja dejanskega stanja v azilnem postopku; v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih v svoj prid navaja prosilec; pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in zbrati in ugotoviti vse okoliščine in dejstva, ki prošnjo podpirajo ali ne; če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite; to pomeni, da lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca, čeprav tega pojma zakon o azilu izrecno ni vseboval; Ustavno sodišče se ob tem sklicuje tudi na stališče UNHCR, ki v svojih priporočilih uporablja pojem splošne verodostojnosti (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, odst. 8 in Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10); - zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje; šele če prosilec ne navede nobenih razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da ni izkazal splošne verodostojnosti in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10 in 11).

Po določilu 3. odstavka 21. člena ZMZ, „kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva pogoje“, ki so navedeni v šestih alineah, med katerimi tretja alinea med drugim pravi, „da njegove izjave ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom“, zadnja alinea pa pravi, „da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost“. Po določilu 4. odstavka 22. člena ZMZ, „če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi“ iz 8. in 9. alinee 23. člena ZMZ. Ob upoštevanju, da pojem „dokazi“ iz 3. odstavka 21. člena očitno ne pomeni informacije o državi izvora, saj če bi v zvezi s pojmom „dokazi“ zakonodajalec imel v mislih informacije o državi izvora iz 8. in 9. alinee 23. člena, potem ne bi v tretjo alineo vključil pogoj, da specifične in splošne informacije potrjujejo izjave prosilca, sodišče ugotavlja, da so zakonske določbe 3. in 5. alinee 3. odstavka 21. člena na eni strani in določba 4. odstavka 22. člena ZMZ na drugi strani bodisi v neskladju, ali pa jih je treba razlagati tako, da v primeru, če je ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito odpade pogoj iz tretje alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ – torej pristojnemu organu v takem primeru ni treba ugotavljati skladnosti izjav prosilca z informacijami o državi izvora, ampak lahko upošteva samo pogoje iz 1., 2., 4. in 5. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ. Izpodbijani akt implicitno, ker tožena stranka v obrazložitvi sploh ne omenja določil 21. in 22. člena ZMZ, izhaja iz druge omenjene možnosti razlage, čeprav ne pojasnjuje, zakaj ni upoštevala informacij o stanju v izvorni državi, ampak le navaja, da je splošno znano, da v Nigeriji ni oboroženega spopada oziroma takih okoliščin, ki bi tožniku ob vrnitvi povzročile kršitev pravice iz 3. člena MKVČP. V konkretni zadevi v času odločanja tožene stranke in sodišča res ne gre za vprašanje, ali je v Nigeriji situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz 3. alinee 28. člena ZMZ, bi pa morala tožena stranka upoštevati – in v tem delu je relevantno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno v izpodbijanem aktu glede na to, kar je izpovedal tožnik – da je tožnik večkrat zatrdil, da če ga bo Slovenija vrnila v Nigerijo, ga bo MEND štel za izdajalca (prošnja z dne 26. 2. 2008, str. 5; prošnja z dne 7. 7. 2009, str. 6), kar pa z vidika pravice iz 3. člena MKVČP pomeni tveganje še zlasti, ker je tožnik do prošnje z dne 7. 7. 2009 natančno opisal, da so ga pripadniki MEND peljali in mu pokazali njihova skrivališča in da ta skrivališča, kjer imajo spravljeno orožje, dobro pozna tudi zaradi tega, ker živi 4-5 km stran (zapisnik razgovora z dne 8. 5. 2008, str. 7-8). Zaradi tega in ker je tožena stranka pravilno ugotovila samo dve nekonsistentnosti, bi tožena stranka morala pred odločitvijo vpogledati tudi v poročila o stanju v izvorni državi glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so zaradi izsiljevanja MEND, s katerim so že imeli konkretne stike, zapustili Nigerijo.

Tožena stranka torej ni imela zadostne podlage za ugotovitev, da tožnik ni izkazal „tehtnih razlogov“, ki „utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, odst. 10), da bi z vrnitvijo v Nigerijo utrpel kršitev ustavne pravice iz 18. člena Ustave oziroma, da bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini (načelo nevračanja po 20. členu ZMZ) oziroma za kršitev 13. člena v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/1994 – MP) oziroma 18. člena (pravica do azila) v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Gre za dokazni standard iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah, kot so na primer: Soering proti Združenemu kraljestvu (odst. 35-36), Cruz Varas in drugi proti Švedski (odst. 69), Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu (odst. 107-108), Chahal proti Združenemu kraljestvu (odst. 95-97), Said proti Nizozemski (odst. 46), N. Proti Finski (odst. 158), N.A. proti Združenemu kraljestvu (odst. 110). Omenjeni dokazni standard namreč postane relevanten v primerih, ko stranka ima zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP (v ang.: „arguable claim“). V takem primeru mora biti namreč presoja dejstev „stroga“. Za strogo presojo pravice iz 3. člena MKVČP pa je po stališču ESČP, ki po sodbi Sodišča Evropske skupnosti v zadevi Elgafaji (C-465/07) ustreza subsidiarni zaščiti po 15.b. členu Direktive št. 2004/83/ES (oziroma 2. alinei 28. člena ZMZ), nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi (N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 111 in 110). Tega standarda stroge presoje pa ne bi bilo mogoče spoštovati oziroma uresničevati, če se omenjena strogost presoje iz prakse ESČP ne bi raztezala tudi na sodni nadzor zakonitosti upravne odločitve, ki temelji na (čim bolj objektivni) oceni temeljnih strukturnih elementov (ne)verodostojnosti tožnika.

To pomeni, da je uporaba določila 4. odstavka 21. člena ZMZ s strani tožene stranke v konkretnem primeru v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Slovenije, ki izhajajo iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (1. odstavek 78. člena) in Direktive Sveta št. 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 (Uradni list EU, št. L 304/16, 30. 9. 2004, preambula tč. 2, 10, 11, členi 13., 18. in 21.). Nobene določbe v pravu EU na področju zaščite beguncev ni in nobene sodne prakse ESČP v zvezi z 3. členom MKVČP ni, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi t.i. „splošno neverodostojnost“ prosilca za azil, potem to avtomatično, v katerem koli primeru, pomeni, da pristojni organ (izda negativno odločbo in) izda ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Takšne določbe v pravu ni zaradi tega, ker ni mogoče v vsakem primeru reči, če je na primer izpoved prosilca v določenih elementih bodisi manj pomembnih, bodisi bolj pomembnih, neverodostojna, da to avtomatično pomeni, da je organ upravičen izdati negativno odločbo glede azila ali subsidiarne zaščite in ukrep zapustitve države. Če so na primer določeni deli izpovedi prosilca neverodostojni, to lahko pomeni, da prosilec ni upravičen do azila ali subsidiarne zaščite in tudi da organ lahko naloži prosilcu, da zapusti državo, kajti če se neverodostojnost nanaša na zatrjevano preganjanje oziroma resno škodo, potem prosilec ne bo upravičen niti do azila ali subsidiarne zaščite niti do tega, da ostane v državi, ki obravnava njegovo prošnjo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, bi bil prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite; lahko pa pristojni organ kljub določeni neverodostojnosti prosilca za azil ugotovi, da je prosilec upravičen do azila ali subsidiarne zaščite, če se te neverodostojnosti ne nanašajo neposredno na pravno relevantne okoliščine iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. Iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ (v ang.: evasive) in z določenega vidika „neverodostojna“ (v ang.. not credible), to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP (sodba ESČP v zadevi N. proti Finski z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157). Enaka uporaba instituta (ne)verodostojnosti prosilca za status begunca na podlagi Ženevske konvencije velja tudi v sodni praksi neevropskih držav (na primer odločitve pritožbenega organa Nove Zelandije, na katerega odločitve se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi: ARR, Refugee Appeal No. 522/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1995; SA, Refugee Appeal No. 1/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1992 ter sodba Zveznega sodišča Avstralije v zadevi Kopalapillai v. Minister for Immigration & Multicultural Affairs, 1126 FCA, 8. 9. 1998). Sodna praksa ESČP v zvezi s tem ni v neskladju z upravno-sodno prakso v Sloveniji, kjer Vrhovno sodišče pravi, da „že zgolj eno neskladje v prosilčevih izjavah glede bistvenih okoliščin za priznanje azila, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek“ (I Up 1611/2005 z dne 11. 1. 2006, I Up 674/2007-2 z dne 8. 11. 2007, I Up 3/2008-2 z dne 24. 1. 2008). V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen. To pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali gre za splošno neverodostojnost tožnikove vloge, tako da ni izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali pa gre za neverodostojnost tožnika samo v določenih elementih, pri čemer pa še vedno obstaja nevarnost, da bi bil tožnik z odstranitvijo iz države podvržen prepovedanemu preganjanju ali resni škodi. Ženevska konvencija namreč ne vsebuje izključitvene klavzule v primeru neresničnega navajanje določenih dejstev s strani prosilca za status begunca. V tem smislu sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnosti (na primer sodba ESČP v zadevi Hilal proti Združenemu kraljestvu, odst. 64; Immigration and Refugee Board (Canadian Guidelines): Assessment of Credibility in Claims for Refugee Protection, June 2002, točka 2.3.4.; Goodwin-Gill, Guy., S., Jane McAdam, 2007, The Refugee in International Law, Third Edition, Oxford University Press, str. 549).

Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na 1. alineo 53. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ v rednem postopku zavrne prošnjo kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je sicer sledila napotku sodišča, da mora izvesti redni postopek. Vendar določilo 1. alinee 53. člena ZMZ pomeni, da mora pristojni organ upoštevati okoliščine iz 23. člena ZMZ, kamor pa spadajo tudi splošne (8. alinea) in specifične (9. alinea) informacija o stanju v izvorni državi in šele, če je splošna neverodostojnost pravilno ugotovljena, kar v predmetni zadevi ni, saj sta pravilno ugotovljeni le dve nekonsistentnosti od sicer 9, na katere se je oprla tožena stranka, in če ni drugih okoliščin, ki kažejo na obstoj tveganja v zvezi z 3. členom MKVČP – te je sodišče v konkretnem primeru zaznalo v zvezi z vračanjem zavrnjenih prosilcev za azil, ki jih je izsiljevala MEND – je dopustno ob 1. alinei 53. člena hkrati uporabiti tudi 4. odstavek 22. člena ZMZ. To bi bila ustavi-skladna in mednarodnemu pravu skladna interpretacija in uporaba ZMZ, ki pa se je tožena stranka ni držala. Do istega sklepa o nezakonitosti izpodbijanega akta sodišče pride tudi po drugi poti razlogovanja, ki se nanaša na kriterije za oceno neverodostojnosti iz ZMZ.

Glede teh je sodišče v zadevi I U 979/2009-7 zavzelo naslednje standarde: Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov (na primer: Thomas, Robert, 2006, Assessing the Credibility of Asylum Claims: EU and UK Approaches Examined, International Journal of Migration and Law, 8, 79-96; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, 367-415; Cofey, Guy, 2003, The Credibility of Credibility Evidence at the Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, 15, 3, 377-417; Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11). Prvi strukturni element za oceno (ne)verodostojnosti je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi temeljni strukturni element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji strukturni element ocene (ne)verodostojnosti pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (v ang.: „being believed“), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (v ang.: being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem (Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, str. 381).

Te tri strukturne elemente ocene (ne)verodostojnosti, ki se pojavljajo v mednarodni sodni praksi in pravni doktrini, sodišče lahko oziroma mora sprejeti tudi za slovensko upravno-sodno prakso, ker ustrezajo besedilu 3. alinee 3. odstavka 21. člena ZMZ, pri čemer je treba v okviru tretjega elementa šteti tudi dejavnike (merila), kot so zlasti: da se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), da je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), „da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev (8., 9., 10., 12. in 15. alinea 55. člena ZMZ). Temu je treba po mnenju sodišča dodati še en dejavnik v zvezi s tretjim strukturnim elementom, ki ga tožena stranka že uporablja v svoji praksi in ga je uporabila tudi v konkretnem primeru, in ki poleg naštetih štirih dejavnikov (meril) sestavljajo tretji strukturni element. To je stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. V okoliščinah brez posebnosti je namreč prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Drugače je, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je bil prosilec žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.). Če prosilcu za azil ni mogoče očitati nekonsistentnosti, ker je njegova izpoved premalo natančna, to seveda ne more zadoščati za pozitivno oceno verodostojnosti. Vendar pa je pri uporabi tega pomembnega dejavnika (merila) znotraj tretjega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti treba upoštevati, da je tudi na uradni osebi, ki izvaja zaslišanje, odgovornost, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čim bolj natančen opis pravno-relevantnih dejstev. Ta obveznost uradne osebe ima podlago v določilih 1. odstavka 22. člena, 1. odstavka 43. člena, 4. alinei 2. odstavka 45. člena ZMZ.

Tožena stranka je torej zavezana, da prek naštetih treh strukturnih elementov, pri čemer tretjega dodatno podpira več (primeroma) naštetih dejavnikov, izvaja oceno (ne)verodostojnosti. Medsebojna pomenska razmerja (hierarhija) med temi tremi strukturnimi elementi nimajo vnaprej določljivih učinkov za skupno končno oceno o (ne)verodostojnosti, razen v naslednjem smislu: Če organ pri enem od treh elementov ugotovi neverodostojnost, to ne pomeni, da ocena verodostojnosti pri drugem elementu ne more biti pozitivna in obratno. Vendar, če je ocena o zunanji verodostojnosti oprta na splošne in specifične informacije o državi izvora, potem morebitna negativna ocena notranje nekonsistentnosti, še posebej, če temelji na nekonsistentnosti t.i. nematerialnih (postranskih) okoliščin, ne more pretehtati pozitivne ocene zunanje konsistentnosti. Ocena o zunanji verodostojnosti, oprta na splošne in specifične informacije o državi izvora, ima zaradi objektivne podlage zelo verjetno odločilen vpliv tudi na oceno tretjega elementa.

V konkretnem primeru bi morala končna (dokazna) ocena (ne)verodostojnosti biti sestavljena iz vseh treh elementov in bi morala upoštevati tako elemente pozitivne kot tudi elemente negativne ocene verodostojnosti.

Tožena stranka pa izpodbijano odločbo oprla samo na dva elementa znotraj enega (t.i. notranje nekonsistentnosti) od treh kriterijev za oceno(ne)verodostojnosti, tako da zunanje ne)konsistentnosti ter verjetnosti obstoja dogodkov, ki jih je opisal tožnik (tretji kriterij), ni upoštevala. V ponovnem postopku bo tožena stranka moral poskušati pridobiti podatke o stanju v izvorni državi tožnika z vidika vračanja zavrnjenih prosilcev za azil in jih ustrezno oceniti (na kriterije za oceno teh informacij je sodišče opozorilo v že omenjeni sodbi z dne 19. 8. 2009), ki zatrjujejo, da so bili izsiljevani s strani MEND, in ki so s to organizacijo že imeli odkrite stike, zaradi učinkovitega varstva pravice iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 3. člena MKVČP. Tudi če tožena stranka ne bo dobila nobene relevantne informacije o stanju v izvornih državah, bi bila to pomembna informacija, ki jo mora tožena stranka ustrezno dokumentirati v spisu, in na njeni podlagi lahko izdela dokazno oceno.

Izhajajoč iz določil 11. člena in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih pa sodišče svojo odločitev utemeljuje še z dvema argumentoma glede na stališči Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 425/2009 z dne 19. 8. 2009: Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji, ki jo je sodišče tudi uporabilo v tem upravnem sporu, je relevantna v azilnih zadevah, čeprav se primer Elgafaji ni nanašal na azil, ampak na izdajo dovoljenja za prebivanje tujca, ker je skupna stvar tega upravnega spora in zadeve Elgafaji princip nevračanja (non-refoulement) v zvezi z določilom 3. člena MKVČP oziroma 18. člena Ustave. Da je treba v primerih, ko stranka navaja takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje, uporabiti informacije o stanju v izvorni državi, pa izhaja iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: N.A. proti Združenemu kraljestvu (odst. 110), Mamatkulov in Askarov proti Turčiji (odst. 67). Poleg tega sodišče tudi ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča, da se z izpodbijano odločbo v azilni zadevi „ne odloča o tem, ali bo neka oseba dejansko odstranjena in vrnjena v matično državo oziroma kam bo vrnjena, saj je to stvar nadaljnjega postopka odstranitve tujca iz države v skladu z določbami ZTuj-1.“ Zavrnjenega prosilca za azil mora država članica EU vrniti v izvorno državo, kar pomeni, da je podatek o izvorni državi prosilca ključen, od njega je odvisen najbolj pomemben del relevantnega dejanskega stanja, kajti sicer vsa sodna praksa v zvezi s procesnimi standardi in dokaznim pravom vezanim na 3. člen MKVČP ne bi imeli nobenega smisla in načelo nevračanja tudi ne, pri čemer načelo nevračanja ni vključeno samo v ZTuj-1, ampak je določeno tudi v ZMZ (20. člen), zato to načelo veže tudi toženo stranko v azilnih zadevah, ki bi morala biti tudi dosti bolj usposobljena za varstvo načela nevračanja, kot je za to usposobljena policija. Tudi z vidika prava EU bi bila nesprejemljiva razlaga ZMZ, po kateri bi zavrnjeni prosilec za azil lahko zapustil Slovenijo in odšel v kakšno drugo državo članico EU, namesto da je vrnjen v njegovo izvorno državo.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.