Jedro

Ker je tožnik toženo stranko pred potekom petih zaporednih delovnih dni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki je navedena v odpovedi, pač pa mora presojati v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazloženi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer delodajalec v sodnem postopku ne sme širiti v odpovedi obrazloženega dejanskega odpovednega razloga. Razlogovanje sodišča prve stopnje kaže tudi na relevantnost odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa so zaključki v zvezi s tem pomanjkljivi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, reintagracijo, reparacijo, plačilo premalo plačanih dnevnic za julij in december 2017, obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 ter plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 285,59 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se pritožbi v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje pred nov senat. Zatrjuje neutemeljenost sodbe, ki se je zaradi nejasne obrazložitve ne da preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo pristransko in neenakopravno ter da je napačno ugotovilo, da je bil 26. 3. 2018 seznanjen s pisno kršitvijo in vabilom na zagovor ter da je to listino tega dne prejel, odklonil podpis ter da sta priči podpisali zaznamek. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo pričama A.A. in B.B., kljub temu, da je na samem dokumentu navedeno, da se vročitev opravi "na oglasni tabli" in kljub izpovedi direktorja tožene stranke, ki naj se ne bi spomnil, ali je bil prisoten pri poskusu vročitve te listine. Sklicuje se na svojo izpoved, da mu listina ni bila vročena. Zatrjuje neprepričljivost razlage, da sta priči uporabili obrazec in v njem pozabili izbrisati tekst "oglasna deska". Zatrjuje, da kot šibkejša stranka v postopku lahko dokazuje vročanje listine samo na tak način, kot je na njej navedeno, torej vročanje prek oglasne deske. Trdi, da gre za listini, ki naj bi izkazovali tisto, kar je v njiju navedeno, kar pomeni, da se tožnik lahko zanese na navedeno vsebino, da lahko to kasneje sodno izpodbija, sicer mu sodno varstvo ni omogočeno. Dalje navaja, da mu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018 ni bila vročena skladno z ZDR-1 oziroma ustavno odločbo, saj je bila izobešena samo na oglasni deski v zaprti ovojnici, kljub temu, da je imel tožnik vseskozi začasno prebivališče prijavljeno na C. ulici 1 v D., to pa je tudi naslov naveden v pogodbi o zaposlitvi. Ne zdi se mu življenjsko, da bi tožena stranka dvakrat pomotoma zapisala, da se je vročalo prek oglasne deske. Meni, da bi ga tožena stranka lahko seznanila s kršitvijo in vabila na zagovor tudi po elektronski poti oziroma prek SMS-a. Sklicuje se na opis vodenja postopka v obrazložitvi izredne odpovedi, iz katerega ne izhaja osebno vročanje dokumenta tožniku. Po njegovem mnenju je dokazano, da je bila pisna seznanitev in vabilo na zagovor z dne 26. 3. 2018 antidatirana (kar izhaja tudi iz dejstva, da tožena stranka te listine ni izročila ZZZS), priči pa sta izpovedovali lažno. Sklicuje se na trditve o ustni odpovedi in tožnikovo izpoved. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je imel tožnik ustno odobren dopust od 1. 3. 2018 dalje, saj pri toženi stranki nikoli niso pisno odobravali dopustov. Meni, da je tožena stranka za potrebe sodnega postopka priredila pisni obrazec. Po njegovem mnenju vrnjena nesprejeta kuverta z dne 16. 2. 2018 s predmetno tožbo nima nobene zveze in opozarja na to, da se je pošta vrnila z oznako "ni dvignil", in ne "neznan na naslovu" ali "preseljen". Ponavlja, da je na naslovu začasnega bivališča normalno sprejemal pošto in da ni bilo razloga za vročanje na oglasno desko ter da je tožena stranka ravnala tako z namenom tožnikove zamude roka za sodno varstvo. Nasprotuje tudi odločitvi glede denarnega zahtevka. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v priložene dokaze niti ni obravnavalo tega dela zahtevka. Trdi, da vse jasno izhaja iz priloženih listin, sodišče prve stopnje pa ga ni opozorilo na svoje stališče o nesklepčnosti zahtevka, kar bi bilo dolžno storiti. Navaja, da svoje terjatve zaradi neizplačanih dnevnic ni vtoževal le na podlagi svoje tabele, ampak tudi s potnimi nalogami in plačilnimi listami, iz katerih je razvidno, da je opravil julija 2017 tri vožnje in decembra 2017 trinajst voženj, prejel pa je le zneske, ki so razvidni iz plačilnih list. Navaja, da potni nalogi predstavljajo najmočnejši dokaz za opravljene vožnje v tujini, iz njih je razviden kraj vožnje v tujini in datum, poleg tega pa se vidi tudi, da je bil tožnik v tujini zaporedoma tudi po 7 dni ali več. Sklicuje se na sodno prakso glede dnevnic in njihovega izplačila pri voznikih v mednarodnem prometu opr. št. Pdp 398/2014 in Pdp 1684/2014. Meni, da so bile tožbene navedbe jasne in dokazane s predloženimi listinami, v katere sodišče prve stopnje ni vpogledalo niti ni razčistilo zadeve, zaradi česar je kršilo pravila postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zavzelo zmotna materialnopravna stališča, zaradi česar je bilo nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018, ki jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). Zavzelo je stališče, da je tožena stranka tožniku pravilno vročila pisno seznanitev s kršitvami in mu tako omogočila zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da je bila tožniku pravilno vročena tudi sama izredna odpoved ter da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga ter pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo tudi o denarnem tožbenem zahtevku za plačilo premalo plačanih dnevnic za julij in december 2017. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi stališča, da je bila trditvena podlaga za ta del zahtevka pomanjkljiva.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve pisne seznanitve in vabila na zagovor z dne 26. 3. 2018 tožniku. Zgolj zaradi dejstva, da je na tej listini (in v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) navedeno, da se bo vročila tožniku na oglasno desko pri toženi stranki, ob drugačni izpovedi prič A.A. in B.B. dokazni oceni ni mogoče očitati neprepričljivosti, kljub drugačni izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zadostno pojasnilo, zakaj je svoje ugotovitve v zvezi s pravilnostjo vročitve pisne seznanitve in vabila na zagovor oprlo na izpovedi navedenih prič. Materialnopravno zmotno je stališče tožnika, da lahko izpodbija le način vročitve kot je naveden v sami listini, ki se vroča. Tožena stranka je dokazala, da je navedeni zapis o vročanju prek oglasne deske ostal na pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor zaradi uporabe obrazca ter da je bila ta listina tožniku vročena osebno na delovnem mestu, tožnik pa ni dokazal nasprotnega. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pisna seznanitev z vabilom na zagovor tožniku pravilno vročena, ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018 pravilno vročena. Glede na določbo petega odstavka 88. člena ZDR-1 je pogoj za pravilno vročanje odpovedi z nabitjem odpovedi v zaprti ovojnici na oglasno mesto na sedežu delodajalca, da delavec nima stalnega ali začasnega bivališča v Republiki Sloveniji oziroma da na tem naslovu ni znan. V predmetni zadevi ni sporno, da je imel tožnik v času vročanja odpovedi prijavljeno začasno bivališče v Republiki Sloveniji (na naslovu C. ulica 1, D.), niti ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik na tem naslovu neznan. Na podlagi dejstva, da se je v preteklosti neka druga pošiljka tožene stranke (z dne 30. 1. 2018) vrnila z navedenega naslova z oznako "ni dvignil", ni mogoče skleniti, da je tožnik na tem naslovu neznan, na to pa ne more vplivati izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke o prijavi večjega števila ljudi na tem naslovu. Pritožba pravilno opozarja, da so primerom, ko naslovnik pisanja ne dvigne, namenjena pravila o fikciji vročitve, ne pa vročanje prek oglasne deske delodajalca. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost odpovedi, saj je bil tožnik z odpovedjo seznanjen in je pravočasno uveljavljal sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Sama nepravilna vročitev odpovedi pa na njeno zakonitost ne vpliva.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obstaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2018 navedeni odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da tožnik od 1. 3. 2018 do dneva odpovedi, to je več kot pet dni zaporedoma, ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral storiti, saj za to niso obstajale nikakršne ovire. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik 5. 3. 2018 zakonitemu zastopniku tožene stranke poslal SMS sporočilo, da bo koristil dopust. Glede na navedeno je protispisna ugotovitev, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, saj je 5. 3. 2018, kar je v vsakem primeru pred potekom petega delovnega dne (v primeru, da sta bili za tožnika sobota 3. 3. 2018 in nedelja 4. 3. 2018 delovna dneva), toženi stranki sporočil razlog za svojo odsotnost - to je koriščenje letnega dopusta. Ni mogoče šteti, da tožena stranka o razlogu tožnikovega izostanka ni bila obveščena, ker mu letnega dopusta ni odobrila oziroma ker naj bi ga tožnik koristil samovoljno. Ker je tožnik toženo stranko pred potekom petih zaporednih delovnih dni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki je navedena v odpovedi, pač pa mora presojati v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazloženi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer delodajalec v sodnem postopku ne sme širiti v odpovedi obrazloženega dejanskega odpovednega razloga. Razlogovanje sodišča prve stopnje kaže tudi na relevantnost odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa so zaključki v zvezi s tem pomanjkljivi. Prav tako je za celovito presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pomembna pravilna uporaba 109. člena ZDR-1 v povezavi z ugotovljenim odpovednim razlogom. Splošne ugotovitve sodišča prve stopnje glede te določbe prav tako ne dajejo podlage za ugotovitev zakonitosti odpovedi. Sploh pa je za pravilno uporabo te določbe potrebno ugotoviti naravo in težo kršitve, ki je predmet odpovednega razloga, tega pa sodišče prve stopnje še ni v zadostni meri raziskalo.

10. Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem tožbenem zahtevku zaradi neizplačanih dnevnic. Materialnopravno zmotno je namreč stališče, da je tožnikova trditvena podlaga v zvezi s tem tožbenim zahtevkom pomanjkljiva. Tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o njegovi utemeljenosti, saj je tožnik zadosti natančno opredelil obdobje, za katerega uveljavlja plačilo dnevnic, število in višino dnevnic ter za svoje trditve predlagal listinske dokaze (plačilni listi za julij in december 2017 ter potne naloge za to obdobje). Tožnik je predložil tudi lastno evidenco, ki jo je skladno z ustaljeno sodno prakso treba šteti kot del trditvene podlage. Ob tem je treba opozoriti, da tudi v primeru opozorila nasprotne stranke na pomanjkljivo trditveno podlago sodišče prve stopnje ni odvezano svoje dolžnosti materialnega procesnega vodstva kot jo določa ZPP. Glede na navedeno je tudi odločitev o tem, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic, preuranjena, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov in ugotovilo pravno relevantnih dejstev za odločitev.

11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma bi bilo to neekonomično ter bi strankama odvzelo možnost pritožbe, je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba vložena 4. 5. 2018. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je glede na opis tožnikove kršitve v izredni odpovedi podan kateri izmed (drugih) zakonsko določenih razlogov za izredno odpoved delodajalca iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter v primeru ugotovitve obstoja odpovednega razloga še, ali je podan tudi razlog iz 109. člena ZDR-1. Za odločitev o denarnem tožbenem zahtevku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze (vpogledati v plačilne liste in potne naloge) in nato odločiti o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bo po tem, ko bo ponovno odločilo v zadevi, v razlogih sodbe moralo navesti, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna dejstva, ki so podlaga za odločitev.

12. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnika, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom, saj za takšno odločitev ni utemeljenega razloga. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotna materialnopravna stališča in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni podlaga za uporabo 356. člena ZPP, za kar se zavzema tožnik. Svoj predlog je sicer utemeljeval tudi z zatrjevano pristranskostjo sodišča prve stopnje, vendar pa je ta kršitev uveljavljana zgolj na splošno in v povezavi z dejstvom, da tožnik ni uspel v postopku, kar prav tako ne more biti razlog za odreditev, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.