Jedro

V drugem primeru je sodišče odločilo, da bi se toženka v konkretnem primeru plačila v rezervni sklad lahko kvečjemu razbremenila le, če bi izkazala, da je imela z etažnimi lastniki sklenjen dogovor, da se njena obnova skupnih delov (dela fasade na zgornjem delu stavbe, kjer se nahaja toženkin poslovno-stanovanjski prostor) upošteva na račun njenega prispevka vplačil v rezervni sklad. Toženca bi se zato eventualno lahko izognila plačilu stroškov v rezervni sklad, če bi dokazala, da sta imela z ostalimi etažnimi lastniki sklenjen dogovor, česar pa toženca nista izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 120138/2015 z 12. 10. 2015 v prvem in tretjem odstavku v celoti vzdržalo v veljavi, tožencema pa naložilo, da tožnici povrneta 199,90 EUR pravdnih stroškov.

2. V tem postopku upravnik od tožencev kot lastnikov etažnega dela (stanovanja) terja plačilo stroškov rezervnega sklada. Toženca zatrjujeta, da v rezervni sklad redno plačujeta zakonsko predpisan znesek, plačilu višjih zneskov, ki so bili določeni in sprejeti na zborih lastnikov za obnovo teras in cvetličnih korit, pa se upirata s trditvami, (i) da ne obstoji aktivna legitimacija upravnika za izterjavo teh stroškov, (ii) da terasa predstavlja posamezni del, ki pripada stanovanju, zato ni zakonske podlage za plačevanje stroškov v rezervni sklad, ter (iii) da sta svoji terasi sanirala sama.

3. Toženca sodbo izpodbijata iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pravočasni pritožbi ponavljata svoje že podane trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da terasa predstavlja sestavni del posameznega dela ali individualni prostor, ki pripada posameznemu delu. Iz predloženih dokazov izhaja, da je terasa v njuni izključni lasti, zato ne gre za skupni del. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo. V postopku je bilo sporno, da terasa predstavlja streho spodnjemu stanovanju. Skupni del ni namenjen varstvu posamičnih interesov etažnih lastnikov, temveč interesu vseh skupnih lastnikov, za varstvo lastnih interesov ima vsak etažni lastnik aktivno procesno legitimacijo za vložitev ustreznih zahtevkov pred sodiščem. Toženca sta predlagala ogled stanovanja, česar sodišče ni izvedlo in tudi ni pojasnilo zavrnitve tega dokaza. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da toženca z drugimi lastniki nista sklenila dogovora o neplačevanju sredstev v stanovanjski sklad iz razloga, ker sta svojo teraso že sanirala. V zvezi z aktivno legitimacijo upravnika navajata, da je vložil tožbo v svojem imenu, pri tem pa naj bi se sredstva izplačala na nek račun. Sodišče ni preverilo, kaj predstavlja ta račun, zato ni jasno, ali v resnici predstavlja račun rezervnega sklada, kakor to pogojuje obstoječa sodna praksa. Predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izdani sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

4. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v njej.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnava zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbeno odločitev.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni opravilo ogleda stanovanja, vključno s sporno teraso, saj sta toženca na naroku 21. 2. 2017 dokazni predlog za opravo ogleda na kraju samem umaknila (list. št. 93 sodnega spisa).

8. Do ugovora tožencev o aktivni legitimaciji tožnice se je sodišče opredelilo v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe. V pritožbi je v zvezi s tem ugovorom sporno le še vprašanje, ali je upravnik zagotovil, da se plačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem računu.1 Prav ima tožnica v odgovoru na pritožbo, da so navedbe tožencev v tem delu pritožbena novota. Toženca sta v ugovoru proti sklepu o izvršbi navedla, da so sredstva za rezervni sklad namensko izločena na poseben račun, tožnica je v drugi pripravljalni vlogi odgovorila, da se sredstva izterjujejo na TRR rezervnega sklada za večstanovanjsko stavbo, toženca pa sta v drugi pripravljalni vlogi to le pavšalno prerekala. Tekom postopka nista izpostavila, da tožnica izterjanih sredstev naj ne bi hranila na posebnem računu za rezervni sklad. Zato se sodišču prve stopnje z navedeno okoliščino ni bilo treba ukvarjati. Ne glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloga za izvršbo izhaja, da gre za račun rezervnega sklada, na katerega sta tudi toženca plačevala obvezne stroške, kar je razvidno iz njunih predloženih listin, to je plačil za mesece maj, junij, julij, avgust in september 2013 (priloge B 8, B 15 in B 17). Nadalje iz izdanih računov v prilogah od A 3 do A 15 izhaja številka računa za rezervni sklad ter številka IBAN, ki je identična številki računa v predlogu za izvršbo. Iz preostalih dokazil plačil tožencev v rezervni sklad izhaja še druga številka rezervnega sklada, katera je navedena tudi v izstavljenih računih tožencema (priloga od A 3 do A 15). Iz zapisnika zbora lastnikov s 7. 5. 2013 (priloga A 18) izhaja, da bodo lastniki finančna sredstva zagotovili z vplačili sredstev v rezervni sklad ter z vplačili sredstev v dodatni investicijski sklad, iz katerega bodo sanirane terase. Tako iz podatkov spisa izhaja, da sta oba računa, na katera sta toženca že vplačevala sredstva, namenjena za vodenje sredstev rezervnega sklada. Neutemeljena je zato pritožba tožencev, da naj bi se sredstva izplačala na nek račun.

9. Ni resnična pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožencev, da terasa predstavlja njuno izključno lastnino in s tem posamezni etažni del stanovanja, ki pripada etažnemu stanovanju. Sodišče se je do tega opredelilo v 15. točki izpodbijane sodbe, ko je ugovor tožencev zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sporna terasa skupaj s cvetličnimi koriti predstavlja skupni del po četrtem odstavku 5. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da kadar služi določen gradbeni element tako posameznemu delu kot skupnim delom, se šteje za skupni del, če se z njim zagotavlja funkcija večstanovanjske stavbe kot celote. Ta določba celo primeroma izpostavlja toplotno in hidroizolacijo pohodne terase in zunanje strani balkona, ki predstavlja hkrati fasado hiše. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da terasa in cvetlična korita, ki so v uporabi posameznih etažnih lastnikov, obenem predstavljajo del strehe spodnjega stanovanja, cvetlična korita pa tudi del fasade in skupni del konstrukcije stavbe. Navedeno je v postopku dokazano. Iz izjave upravnika B. U. (priloga A 26) izhaja, da gre za t.i. terasaste bloke in glede na vsebino izjave ne more biti dvomov, da cvetlična korita predstavljajo fasado blokov. Nadalje je bilo v postopku z izpovedjo priče J. in z izjavo upravnika B. U. (priloga A 26) dokazano, da pohodni terasi stanovanja tožencev predstavljata streho spodnjega stanovanja etažnega lastnika J.. Zato je pravilna odločitev sodišča, da v konkretnem primeru terasa s cvetličnimi koriti ne predstavlja posameznega dela po tretjem odstavku 4. člena SZ-1, kljub temu, da je v tej zakonski določbi terasa posebej opredeljena. Tožencema je treba pojasniti, da v primeru etažne lastnine, ki sta jo dokazala z odločbo GURS (priloga B 4), nujno pride do solastnine na skupnih delih, zato obstoječa zakonodaja določa omejitve etažne lastnine.2 Sodna praksa je že izrekla, da predstavlja obnova terase obnovo skupnega dela stavbe.3

11. Ni bilo prerekano in je dokazano, da sta toženca izvajala sanacijo svojih teras. To je poleg tožencev izpovedala zaslišana priča J. in izhaja iz dopisa z dne 21. 11. 2007 (B 5). Tudi ni bilo prerekano, da zaradi tega nekaj časa nista plačevala stroškov v rezervni sklad. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista izkazala dogovora, s katerim bi bila zaradi sanacije teras v lastni režiji oproščena plačila stroškov v rezervni sklad. 119. člen SPZ določa, da morajo etažni latniki, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja. Tej zakonski obveznosti se etažni lastniki ne morejo izogniti. Tudi sodna praksa navedeno določilo brez izjeme upošteva. Tako je izrekla, da se etažna lastnika plačila prispevka v rezervni sklad ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo prispevka v rezervni sklad je odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne.4 V drugem primeru je sodišče odločilo, da bi se toženka v konkretnem primeru plačila v rezervni sklad lahko kvečjemu razbremenila le, če bi izkazala, da je imela z etažnimi lastniki sklenjen dogovor, da se njena obnova skupnih delov (dela fasade na zgornjem delu stavbe, kjer se nahaja toženkin poslovno-stanovanjski prostor) upošteva na račun njenega prispevka vplačil v rezervni sklad.5 Toženca bi se zato eventualno lahko izognila plačilu stroškov v rezervni sklad, če bi dokazala, da sta imela z ostalimi etažnimi lastniki sklenjen dogovor. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve pravilno presodilo, da takšnega dogovora ni bilo sklenjenega, saj kot izhaja iz dopisa skupnosti lastnikov z dne 21.11.2007 (priloga B 5), iz izjave upravnika (priloga B 26) in izpovedi priče J., toženca preostalim etažnim lastnikom na njihovo zahtevo nista predložila dokazil o višini stroškov sanacije in o načinu sanacije (primerjaj 15. člen SZ-1) ter drugih ustreznih dokumentov in listin, da bi bilo mogoče preveriti ustreznost sanacije6 in opraviti poračun. Zato ne moreta uspeti s pritožbeno trditvijo, da je bil zaradi neplačevanja v določenem časovnem obdobju dogovor sklenjen konkludentno in tudi ne s pritožbeno trditvijo, da bosta za sanacijo teras plačala dvakrat. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

12. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

14. Senatno odločanje v konkretni zadevi temelji na šestem odstavku 458. člena ZPP.

1 Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016. 2 Primerjaj 121. člen SPZ in naslednje. 3 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 1809/2014 z 29. 9. 2014, ki se od tu obravnavanega primera razlikuje v toliko, da tam ni bilo prerekano, da terasa predstavlja skupne dele na zasebni lastnini (stanovanju). 4 Primerjaj sodbo in sklep pod opombo 3. 5 Primerjaj VSL sodba II Cp 834/2015 z 8. 7. 2015. 6 V postopku je bilo izpostavljeno, kar izhaja tudi iz izjave upravnika v prilogi A 26, da zaradi neustrezno izvedene sanacije teras tožencev spodnjemu etažnemu lastniku J. še vedno zamaka.