Jedro

Ker je denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil disciplinski prekršek iz prve alineje 19. člena Disciplinskega pravilnika, in sicer je v letu 2020 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja. Za ta prekršek mu je upravni organ izrekel denarno kazen v višini 600 evrov.

2.Iz razlogov izhaja, da bi moral tožnik v navedenem letu zbrati 4 kreditne točke, zbral pa ni nobene. Pri izreku kazni je upravni organ upošteval, da ima status v mirovanju, da je bil za enako disciplinsko kršitev že sankcioniran ter da ostale sankcije iz 21. člena pravilnika ne bi imele ustreznega pomena.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnik v tožbi uveljavlja, da je izpodbijani sklep v nasprotju s pravnomočnim sklepom z dne 6. 7. 2021, s katerim je bil spoznan za krivega enakega disciplinskega prekrška v letu 2019, za kar mu je bila izrečena pogojna disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije za dobo enega leta. Meni, da je toženka s tem za novo kršitev že določila disciplinsko sankcijo. Toženki očita, da je z izpodbijanim sklepom določila nepredvidljivo sankcijo, ki ni v sorazmerju s prejšnjo odločitvijo. Uveljavlja kršitev načel predvidljivosti v pravu, ne bis in idem in res iudicata ter diskriminatorno obravnavo. Trdi, da je bil v obdobju ugotovitve očitanega prekrška v statusu mirovanja, kar pomeni, da ni imel niti pravic niti obveznosti, kot jih imajo člani zbornice. Dodaja še, da je bil 14. 6. 2022 na podlagi svoje zahteve izbrisan iz imenika. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma spremeni tako, da ugotovi, da ni kriv očitanega prekrška oziroma da se mu sankcija ne izreče. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Med drugim navaja, da je bila sankcija določena v skladu s tožnikovim statusom v času izdaje izpodbijanega sklepa. Zavrača, da gre za kršitev načel ne bis in idem in res iudicata. Trdi, da je sankcija izrečena v skladu z določbami pravilnika. Očitke o diskriminaciji zavrača kot neutemeljene in neizkazane. Opozarja, da je tožnik v statusu mirovanja od 7. 1. 2021, medtem ko se kršitev nanaša na leto 2020.

5.Tožnik v pripravljalni vlogi izraža domnevo, da je toženka zamudila z odgovorom na tožbo in sodišču predlaga, naj to upošteva. Dodaja, da že v letu 2020 ni mogel biti aktivni član, saj za to ni izpolnjeval pogojev, o čemer bi toženka morala odločiti po uradni dolžnosti.

6.Pri svojih navedbah sta stranki vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v izpodbijani sklep na A3.

8.Dokazne predloge za vpogled v ostale tožbi priložene listine, na naroku za glavno obravnavo prejeto listino in zaslišanje tožnika je zavrnilo kot prepozne na podlagi 52. člena in prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

9.Iz 1. in 2. člena ZUS-1 izhaja, da je tožba v upravnem sporu sodno varstvo zoper upravne akte, s katerimi je poseženo v pravni položaj posameznikov in organizacij, ter da v upravnem sporu sodišče presoja zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. V prvem odstavku 28. člena ZUS-1 določen rok za vložitev tožbe je zato prekluziven. Po preteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem novih tožbenih razlogov, zatrjevanjem dejstev in predlaganjem novih dokazov. Enako velja za navedbe in predloge tožene stranke po izteku roka za odgovor na tožbo.

10.Glede na navedeno so vse nove navedbe o dejstvih in z njimi povezani dokazni predlogi, ki sta jih stranki podali po preteku roka za tožbo oziroma odgovora na tožbo, prepozni. Sodišče je zato na tej podlagi zavrnilo vpogled v zavarovalno polico (B2) in zaslišanje tožnika v zvezi z dejstvi, ki jih je tožnik prvič navajal po preteku roka za tožbo (in sicer, da naj bi imel status mirovanja že v letu 2020, da se izobraževanja v tem letu niso izvajala zaradi epidemije COVID-19 in glede dejavnosti, ki jih opravlja družba, pri kateri je bil takrat zaposlen).

11.Vpogled v listine A2 (odločba o izbrisu tožnika iz imenika na njegovo zahtevo z dne 14. 6. 2022), A4 (sklep disciplinske komisije z dne 6. 7. 2021) in A5 (odločba o mirovanju z dne 7. 1 2021) ter (siceršnje) zaslišanje tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 52. člena ZUS-1.

12.Po tej določbi lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13.Navedene listinske dokaze in predlog za svoje zaslišanje je tožnik podal šele v tožbi. Za tako ravnanje tudi ni navedel opravičljivih razlogov. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je bilo tožniku 10. 12. 2021 (s fikcijo vročitve na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) vročeno obvestilo s priloženo zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. V obvestilu je bil opozorjen na možnost, da se o zahtevi pisno izjavi v 8 dneh od prejema obvestila. Hkrati je bil opozorjen na možnost, da v istem roku poda navedbe in zanje predlaga dokaze. Ker se tožnik na obvestilo ni odzval, novih dokaznih predlogov ni mogel opravičiti z navedbami, da je to lahko storil šele v tožbi in da je prej s toženko komuniciral le ustno.

K I. točki izreka

14.Tožba ni utemeljena.

15.Uvodoma sodišče pojasnjuje, da toženkin odgovor na tožbo ni prepozen. Tožba ji je bila vročena 24. 10. 2022. Odgovor na tožbo je zato pravočasno vložila (priporočeno po pošti) 23. 11. 2022, to je na zadnji dan tridesetdnevnega roka.

16.Z izpodbijanim sklepom je bil tožnik spoznan za krivega disciplinskega prekrška iz prve alineje 19. člena Disciplinskega pravilnika, ker je v letu 2020 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja.

17.Po navedeni določbi Disciplinskega pravilnika član zbornice, začasni ali prostovoljni član zbornice, vodja del ali kandidat stori disciplinsko kršitev zoper dolžnost stalnega poklicnega usposabljanja ali pridobivanja praktičnih izkušenj, če se na podlagi letnega programa poklicnega usposabljanja ne usposablja na strokovnem področju in pri tem ne dosega ustreznega števila letnih točk, kot jih določajo interni akti zbornice.

18.Ker je bil tožnik, kot je že bilo pojasnjeno, z navedbami o storjeni disciplinski kršitvi seznanjen že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ter je zato imel v upravnem postopku možnost in dolžnost, da se o disciplinskih obtožbah izjavi, so v skladu s 52. členom ZUS-1 prepozne vse tožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovljeni disciplinski kršitvi. To velja tako za trditev, da naj bi bil v obdobju ugotovitve očitane kršitve v statusu mirovanja, kakor tudi za trditev, da v letu 2020 zaradi bolezni Covid-19 toženka ni izvedla predpisanih izobraževanj. Poleg tega je trditev o tem, da toženka v navedenem letu ni izvedla predpisanih izobraževanj, nov tožbeni razlog, ki ga je podal šele na naroku za glavno obravnavo, to je po preteku prekluzivnega roka za tožbo.

19.Tožbeni očitki, ki se nanašajo na izrečeno kazen, so neutemeljeni. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času, ko je bila izpodbijana odločba izdana, v statusu mirovanja. Toženka je zato sankcijo lahko določila izmed predpisanih sankcij, določenih v 21. členu Disciplinskega pravilnika. Ta člen, ki se nanaša na člane zbornice s poklicnim nazivom v mirovanju, pa ne določa sankcije (začasnega) izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije, za kar se smiselno zavzema tožnik.

20.Po navedeni določbi je toženka tožniku lahko izrekla pisni opomin, obveznost dodatnega poklicnega usposabljanja, odvzem aktivne in pasivne volilne pravice za zbornične volitve in denarno kazen. Ker je torej denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.

21.Prav tako niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvi načel ne bis in idem in res iudicata. Ta tožbeni ugovor tožnik utemeljuje z navedbami, da je bil že s sklepom z dne 6. 7. 2021 spoznan za krivega enakega disciplinskega prekrška v letu 2019, za kar mu je bila izrečena pogojna disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije za dobo enega leta. Vendar pa se tožnik moti, ko misli, da je bila s tem določena sankcija za novo kršitev. Nova kršitev, storjena v letu 2020, je sicer razlog za to, da se s sklepom z dne 6. 7. 2021 pogojno izrečena sankcija izvrši. Torej da se izvrši sankcija v obliki začasnega izbrisa iz imenika za kršitev, storjeno v letu 2019. To je stvar postopka izvrševanja sklepa z dne 6. 7. 2021. Ne glede na to, pa je bila toženka za novo kršitev, storjeno v letu 2020, v novem postopku dolžna izreči novo sankcijo. Ker gre torej za dve različni disciplinski kršitvi, storjeni v različnih časovnih obdobjih, je toženka ravnala pravilno, ko je za vsako v svojem postopku izrekla svojo sankcijo.

22.Tožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi očitki o diskriminaciji. Prepoved diskriminacije izhaja iz temeljnega načela enakosti pred zakonom, kot ga ureja 14. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava). Da bi sodišče ta tožbeni ugovor sploh lahko obravnavalo, bi moral tožnik navesti glede katere okoliščine je bil neenako obravnavan in to ustrezno utemeljiti. Tega pa ni storil, temveč je le posplošeno navajal, da je bil diskriminiran v razmerju s člani, ki jim ni bila izrečena enaka sankcija kot tožniku. Na kateri tožnikov stan naj bi se diskriminacija nanašala, pa ne pove.

23.Če pa z navedenim očitkom o razlikovanju glede na stan meri na status mirovanja, sodišče pojasnjuje, da različna ureditev disciplinskih sankcij v Disciplinskem pravilniku glede na status mirovanja ni v nasprotju z Ustavo. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča ustavno načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca (enako velja tudi za normodajalca) obvezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če normodajalec takšne položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, tč. 12 obrazložitve). Po presoji sodišča je glede možnosti izreka sankcije izbrisa iz imenika utemeljeno razlikovanje med aktivnimi člani in člani, katerih status je v mirovanju. Le za aktivne člane je, kot pravilno pojasnjuje toženka, začasen ali trajen izbris iz imenika učinkovita sankcija. Ker gre v razmerju do navedene sankcije za dva različna položaja, je bil normodajalec celo dolžan določitev te sankcije zanju urediti različno.

24.Glede očitka o neenaki obravnavi zaradi statusa mirovanja glede na ugotovljeni prekršek, pa sodišče ponavlja, da tožnik z ugovorom, da je bil že v času storitve disciplinskega prekrška, to je v letu 2020, v statusu mirovanja, ne more uspeti, saj je ta ugovor prepozen. Da bi ga sodišče lahko presojalo, bi ga moral podati že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tega pa ni storil, čeprav je, kot je že pojasnjeno, to možnost imel.

25.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

26.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Disciplinski pravilnik (2010) - člen 21

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.