Jedro

S priznanjem terjatve tožnika v postopku stečaja je prenehala njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

Za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa (III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje z dnem 4. 9. 2014 nadaljevalo prekinjeni postopek (I. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 180236/2013 z dne 15. 11. 2013 v celoti razveljavilo in tožbo zavrglo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 388,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka (III. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper III. točko izreka navedenega sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov tega individualnega delovnega spora je nastala pred začetkom stečajnega postopka, zato bi tožnik to terjatev moral prijaviti v stečajnem postopku, česar pa ni storil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi. V točki II izreka se namreč tožba zavrže, kar pomeni, da je zavržena tudi glede stroškovnega dela zahtevka. Po drugi strani pa iz točke III izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev o stroških postopka pa je tudi materialno pravno pravilna.

Zatrjevana bistvena kršitev določbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je s priznanjem terjatve tožnika v postopku stečaja prenehala njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi (prvi in osmi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami; ZFPPIPP). Svojo odločitev, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, pa je utemeljilo z dejstvom, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v postopku stečaja uspel. Stališče prvostopenjskega sodišča je pravilno, nasprotno stališče pritožbe pa ne. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj priznal prijavljeno terjatev. V takšnem primeru se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom uspel, saj je pravnomočna odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in o zavrženju tožbe posledica dejstva, da je bila vtoževana terjatev priznana v stečajnem postopku. Zato je ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške.

Zmotno je stališče pritožbe, da naj tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ne bi bil upravičen do povračila stroškov postopka zato, ker svoje terjatve iz naslova pravdnih stroškov ni prijavil v stečajnem postopku. Terjatev do nasprotne stranke v zvezi s povrnitvijo stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča, ne pa takrat, ko stroški dejansko nastanejo, kar izhaja (zlasti) iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določno zahtevo stranke brez obravnavanja. Terjatev za povrnitev stroškov postopka je torej v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Zato za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim začet stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).

V podobnem primeru, kot je obravnavani, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že odločeno (Pdp 1255/2010, Pdp 1141/2012, Pdp 1228/2012). V odločbah VDSS Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013, Pdp 758/2014 z dne 11. 9. 2014 in Pdp 53/2014 z dne 20. 2. 2014 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da zakon (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP) k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V situaciji, ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom, pa ne pride v poštev uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Podobna stališča pa so bila zavzeta tudi v sodni praksi rednih sodišč in so razvidna iz večine objavljenih odločb rednih sodišč (npr. odločbe VSL – II Cp 3571/2012, I Cpg 999/2012, I Cpg 1502/2010, I Cpg 52/2012, I Cpg 776/2012, II Cp 1756/2013, I Cpg 725/2014).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.