Jedro

Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 312,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da mora v roku 45 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na nepremičnini z ID znakom parcela X 000 po liniji, ki je na posnetku v prilogi A7, ki je sestavni del sklepa, označena s črno črto in napisom "mesto ograje", postavi betonski temelj ograje v dolžini 7,5 m, širini 0,35 m in višini na 0,2 m in nanjo namesti kovano ograjo; odstrani parkirane avtomobile na delu nepremičnine ID znak parcela X 000, ki predstavlja parkirno mesto, in je na posnetku v prilogi A7 označen z vijoličnimi poševnimi črtami; ter na meji med parcelo X 000 in parcelo X 001 na obstoječe kovano ogrodje na betonskih stebrih namesti kovana dvoriščna vhodna vrata. Odločilo je še, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati prej navedenih in podobnih ravnanj, ki imajo za posledico motenje tožnikove posesti na parkirnem prostoru pred stavbo z naslovom A., na nepremičnini z ID znakom parcela X 000, ter da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti 1340,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženec je vložil pravočasno pritožbo in njeno dopolnitev, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je izrek sklepa vsebinsko nelogičen, saj je ostala posest zaradi odstranitve ograje nedotaknjena. Sklep je tudi neizvršljiv, ker ni jasno konkretizirano, kakšna in kje naj bi bila kovana ograja. Postavitev ograje zaradi občinskega odloka ni dopustna in potrebno je soglasje vseh etažnih lastnikov. Ni jasno, kateri avtomobili naj bi se odstranili. Sodišče je spregledalo, da je toženec zatrjeval enako posest na betonskem temelju in kovani ograji kot tožnik ter da je zanikal vsa motilna ravnanja. Spregledalo je tudi izpoved tožnika, da lahko on in njegovi najemniki še naprej parkirajo kjerkoli želijo. Gre za funkcionalno - pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je v soposesti vseh etažnih lastnikov. Tožba je nesklepčna, ker tožnik ni pojasnil, na kakšen način naj bi izvrševal zadnjo posest na kovani ograji in betonskem temelju ter zakaj je tožbo naperil prav zoper toženca.

V dopolnitvi pritožbe pojasnjuje, da gre za stare stavbe in je ograjo mogoče označiti kot ruševino. Ker je tožnik dal zabetonirati betonski temelj, ga v naravi ni mogoče ponovno postaviti. Namestitev kovanih dvoriščnih vrat bi bila zaradi zrahljanosti stebrov nevarna. Tožnikove trditve, da je kupil tudi del dvorišča in imel nad tem delom izključno posest, niso utemeljene. Te trditve demantirajo priložene izjave nekaterih solastnikov, ki so tudi parkirali na parceli 000. Tudi betonski temelj, kovana ograja in dvoriščna vrata so bili v soposesti vseh etažnih lastnikov, sicer pa njihova odstranitev pojmovno ne moti domnevne tožnikove posesti. O izključni posesti je pripovedoval samo tožnik, ograja in vrata niso služila za dostop na sporno zemljišče. O vsem tem bi se lahko sodnica prepričala, če bi opravila ogled na kraju samem. Razlogov o zadnji posesti v izpodbijanem sklepu ni. Tožnik ni mogel biti zadnji posestnik vsega parkirišča, ker nikoli ni s svojimi avtomobili zasedel vsega parkirišča. Veriga ni imela zadostne funkcije; za izključno posest bi lahko šlo le, če bi bil prostor zaprt z oviro, ki bi jo lahko odprli le izbranci. Ograja stoji na zemljišču, ki ga lahko uporabljajo vsi. Z odstranitvijo dvoriščnih vrat se možnost dostopa ni v ničemer spremenila, saj vrata niso bila v uporabi. Toženec, njegova družina in družba B. so dvoriščni del parcele uporabljali za parkiranje že od leta 1992. Tožnik je uzurpiral del dvorišča. Stanje na dvorišču je nevzdržno.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo - določbe 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Odločitev je utemeljilo z natančnimi in jasnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se zato sklicuje nanje, v nadaljevanju pa jih bo toliko povzelo, da bo lahko odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Pri obravnavi tožbe zaradi motenja posesti sodišče ugotavlja le zadnje stanje posesti in če je bilo to moteno, saj pravica do posesti in dobrovernost posestnika v motenjski pravdi nista pomembni (prvi odstavek 33. člena SPZ). Nerelevantne so zato vse navedbe toženca o lastništvu in uzurpaciji spornega zemljišča, njegovem pravnem statusu - da gre za pripadajoče zemljišče, pravicah etažnih lastnikov, njihovem soglasju, ipd.

7.Iz fotografij v spisu je jasno razvidno, pa tudi nesporno je, da je bilo zemljišče pred stavbo na naslovu A., razmejeno z ograjo. Ograja je bila v juniju 2023 odstranjena, in sicer kovinski del ograje 17. 6. 2023, betonski temelj ograje pa 22. 6. 2023. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je ograjo odstranil toženec z namenom, da pridobi posest nad parkiriščem; očitek o nesklepčnosti tožbe je protispisen. Toženec pa se je v odgovoru na tožbo branil, da on pri odstranitvi ograje ni sodeloval, niti odstranitve ni naročil, ko je bil zaslišan, pa je potrdil, da je bil ob odstranitvi ograje prisoten. Ne drži, da sodišče ni obrazložilo pasivne legitimacije toženca; razlogi so navedeni v točki 25 izpodbijanega sklepa. Pritožba se z njimi ne sooči. Obrazloženo je, da je toženec odobril rušenje ograje in da ima od tega korist, saj po odstranitvi ograje tudi on in njegovi družinski člani parkirajo na dotlej ograjenem zemljišču.

8.Nobenih dokazov, da so na spornem zemljišču parkirali tudi drugi, do konca obravnave ni bilo v spisu. Celo iz toženčeve izpovedbe in izpovedbe njegovega sina, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja tožnikova izključna posest na z ograjo in verigo omejenem asfaltiranem zemljišču pred poslovnim prostorom podjetja C. d. o. o.

9.Tožnik tožbe ni gradil na posesti ograje, pač pa izključni posesti z ograjo omejenega prostora za parkiranje. Ker je dokazal, da so na tem prostoru pred odstranitvijo ograje parkirali le on, njegovi družinski člani in najemniki ter njihove stranke, po odstranitvi ograje in kovinskih dvoriščnih vrat pa tam parkirajo tudi toženec in druge osebe (pretežno etažni lastniki sosednje stavbe), je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da je bil tožnik moten v posesti zgrajenega parkirnega prostora. Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja (točka 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je materialno pravno pravilen. S tem, ko določen prostor za parkiranje uporablja več ljudi, je prejšnjim uporabnikom zaradi pomanjkanja prostora parkiranje bistveno oteženo. Ugovori toženca, ki se nanašajo na posest ograje in da tožnik lahko še vedno parkira na dvorišču, niso smiselni.

10.Kakšna ograja in točno kje je stala, je razvidno iz fotografij v spisu. Kje so potekali temelji, je še vedno vidno tudi v naravi in ugotovljeno je, da je tožnik osebno sodeloval pri odstranitvi ograje. Glede na vse to ni nobenega dvoma o izvršljivosti z izpodbijanim sklepom naložene vrnitve v prejšnje stanje. Toženec ve, katero vozilo je sam parkiral, katero vozilo so na spornem prostoru parkirali njegovi družinski člani in obiskovalci, pa se lahko pozanima. Navedbe o nedopustnosti postavitve ograje zaradi občinskega odloka so nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa še premalo konkretizirane so. Enako velja za navedbe o posegu v cestno telo. Tudi pritožbi priložene izjave solastnikov skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP niso upoštevne. Pritožnik ne pojasni, zakaj navedenega med prvostopenjskim postopkom ni zatrjeval oziroma dokazoval. Deloma na novo zgrajeni temelji ograje ne preprečujejo postavitve betonskih temeljev in kovane ograje na njih. Za vzpostavitev stanja kot je bilo pred protipravnim posegom soglasja niso potrebna.

11.Dokazni predlog za ogled na kraju samem je pravilno zavrnjen. Vsa relevantna dejstva je sodišče lahko ugotovilo z vpogledom v fotografije ter zaslišanjem strank in toženčevega sina. Razlogom prvostopenjskega sodišča o ugovoru, da gre za ruševine, ni kaj dodati: ne gre za ruševino, sicer pa niti ni pojasnjeno, kakšen vpliv naj bi to imelo na izpodbijano odločitev - ne glede na stanje ograja razmejuje prostor. Enako dvoriščna vrata in na ograjo pritrjena veriga.

12.V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni. Tudi nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožniku povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi tožnikovega stroškovnika v odgovoru na dopolnitev pritožbe in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 375 točk po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 312,99 EUR. Ostali priglašeni stroški (korespondenca s stranko in pregled dokumentacije) so zajeti v stroških za odgovor na pritožbo.

14.Dosojene stroške postopka je toženec dolžan tožniku plačati v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od prvega dne zamude dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).