Jedro

ZOR med pogoji za pobot terjatev ne določa izrecno tudi pogoja likvidnosti, ga pa večinoma upoštevata sodna praksa in literatura. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izraz likvidnost nima jasno določene vsebine. Zato je treba biti pri njegovi razlagi zelo previden. Ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti bi lahko hitro pripeljala do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s tako terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o toženčevih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala, da ji toženec plača razliko dolga iz naslova posojilne pogodbe z dne 15.1.1994, s katero si je sposodil 5,320.000 SIT, nekaj časa mesečno odplačeval posojilo in nazadnje 18.10.1994 plačal še 4,000.000 SIT, nato pa prenehal z odplačevanjem. Stanje dolga na dan 31.12.1995 je po njenem izračunu znašalo 1,941.408 SIT. Toženec se je branil, da je tožničina terjatev prenehala na podlagi njegove pobotne izjave z dne 17.4.1995, ker je tožnica njemu dolgovala neizplačane dele plače v obdobju od julija 1993 do junija 1994. Iz tako imenovane procesne previdnosti je svojo terjatev uveljavljal v pobot tudi v tej pravdi. Ob koncu prvega sojenja je izjavil, da uveljavlja v pobot svojo terjatev v celotni višini 2,017.618 SIT.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju s sodbo in sklepom v izreku pod točko 1 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o toženčevi pobotni terjatvi, v izreku pod točko 2 pa razsodilo, da mora toženec plačati tožnici celoten vtoževani znesek.

Sodišče druge stopnje je s sodbo toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje. Najprej poudarja materialnopravne pogoje pobota in meni, da so bili v njegovi zadevi izpolnjeni že pred pravdo. Res je tožnica izjavila, da je toženčeva terjatev sporna, vendar gre za pavšalno izjavo, ki je v nasprotju s sklepom Komisije Vlade Republike Slovenije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 29.3.1995, da se iz tekoče proračunske rezerve odobrijo sredstva za poračun tožencu premalo izplačane plače in zamudnih obresti v določenih zneskih. Gre za sklep pristojnega organa, izdan v okviru njegovih pristojnosti. Kljub temu sodišče o njem ni zavzelo nobenega sklepa, ker se je zadovoljilo s pavšalno tožničino navedbo o spornosti toženčeve terjatve. Navedeni sklep je ključen dokaz o obstoju in priznanju toženčeve terjatve. Nobena od sodb v tem delu ni obrazložena, zato sta obe obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Po mnenju revizije je sklep pristojne komisije po svoji pravni naravi posamičen upravni akt, ki ga je izdal pristojni državni organ po določbah Zakona o upravnem postopku in ki tudi ni bil nikoli izpodbijan. V pravdi ga ni več mogoče izpodbijati. Zato je napačno stališče obeh sodišč o stvarni pristojnosti delovnega sodišča. Tudi če ne bi šlo za upravni akt, tožnico vseeno zavezuje, saj je v njem pristojni organ vlade priznal toženčevo terjatev. Zato ta ne more biti sporna.

Za prenehanje tožničine terjatve zaradi predpravdnega pobota tudi ni nujno, da je terjatev priznana. Toženčev ugovor ugasle pravice zahteva le oceno dokazov o prenehanju tožničine terjatve zaradi predpravdnega pobota, ne zahteva pa odločanja o toženčevem zahtevku. Upoštevanje tožničine izjave, da toženčeve terjatve ne prizna, zato ne pomeni vsebinske odločitve o ugovoru predpravdnega pobotanja.

Vse to je toženec uveljavljal že v postopku na prvi in tudi pritožbeni stopnji. Sodbi obeh sodišč sta materialnopravno zmotni, obremenjeni pa tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka, ker nista obrazloženi v zadostni meri. Toženec še meni, da sta tudi arbitrarni v smislu kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse relevantne navedbe pritožbe in ni argumentiralo svojih pravnih stališč. Razlogi sodb obeh sodišč tudi ne izpolnjujejo standardov, ki jih je v zvezi z navedenima ustavnima pravicama postavilo ustavno sodišče. Na koncu toženec ponavlja svoje stališče, da spor ministra zaradi premalo izplačane plače ne izvira iz delovnega razmerja, ampak iz razmerja sui generis, saj je minister funkcionar in ne delavec v smislu delovnopravne zakonodaje. O tem razmerju pravdno sodišče lahko odloča oziroma je kot oblika subsidiarnega varstva predpisan upravni spor.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Revizija je utemeljena.

Toženec je v pravdi uveljavljal dva ugovora: ugovor predpravdnega pobotanja in "iz razloga procesne previdnosti" še ugovor pravdnega pobotanja. Prvi ugovor pomeni, da je zaradi toženčeve pobotne izjave tožničina terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe, pri drugem ugovoru pa se ugotavlja obstoj in višina terjatev obeh pravdnih strank in pobot izvede šele v pravdi, pri tem pa se upošteva datum, ko sta se terjatvi srečali. Glede na naravi obeh ugovorov je jasno, da je treba najprej odločiti o ugovoru predpravdnega pobota.

Prvostopenjsko sodišče je glede prvega ugovora navedlo, da ni izpolnjen pogoj likvidnosti, ker je terjatev sporna oziroma ker je tožnica ni priznala. O ugovoru pravdnega pobotanja pa ni odločilo, ker je ocenilo, da za odločanje o toženčevi terjatvi ni stvarno pristojno, saj gre za terjatev iz delovnega razmerja. Drugostopenjsko sodišče je na kratko navedlo le, da prvostopenjsko sodišče zaradi stvarne nepristojnosti glede terjatve iz delovnega razmerja ni smelo ugotavljati pogojev za izvenpravdno in pravdno pobotanje. O pobotni terjatvi sodišče odloči v izreku sodbe, njen obstoj pa ne vpliva na temelj in višino tožničine terjatve iz posojilne pogodbe.

Pravkar povzeti razlogi obeh sodišč o predpravdnem pobotu so materialnoprano zmotni, kar je imelo za posledico tudi obremenitev z revizijsko uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Enako velja za razloge obeh sodišč o pravdnem pobotu, kar bo razloženo v nadaljevanju.

O predpravdnem pobotu sodišče ne odloči v izreku sodbe. Če do takega pobotanja pride, to seveda vpliva na terjatev nasprotnika, saj ta zaradi pobotanja ugasne že pred vložitvijo tožbe. V takem primeru se s sodbo samo zavrne tožbeni zahtevek. Morebiti različna stvarna pristojnost sodišč ni nobena ovira za predpravdni pobot. Zanj morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 336. do 343. členu, med njimi pa ni pogoja, da gre za taki medsebojni terjatvi, o katerih bi bilo v primeru spora pristojno odločiti sodišče iste stvarne pristojnosti. Ker so razlogi pritožbenega sodišča zmotni, je izostal njegov odgovor na več pomembnih toženčevih pritožbenih trditev, med njimi tudi na očitano absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in dokazih v zvezi z izpolnjevanjem pogojev njegove terjatve za pobot in s sklepom tožničine komisije.

Tudi razlogi prvostopenjskega sodišča o predpravdnem pobotu so materialnopravno zmotni, zaradi česar ni presojalo sklepa tožničine komisije. Zaradi prestroge presoje pogojev za pobot je storilo procesno kršitev, ki jo je toženec uveljavljal v pritožbi in pri katerih vztraja tudi v reviziji. Prvostopenjsko sodišče je naštelo pogoje za pobot iz 336. člena ZOR o istovrstnosti terjatev, njihovi vzajemnosti, pobotljivosti in istožljivosti, dodalo pa je tudi pogoj likvidnosti in ga opredelilo, da terjatev ni likvidna, če je sporna in nedoločena. Zato se je zadovoljilo s tožničino izjavo, da je toženčeva terjatev sporna. To stališče je preozko in zato materialnopravno zmotno. ZOR pogoja likvidnosti izrecno ne določa, glede na Cigojevo stališče pa sta ga pretežno sprejeli sodna praksa in literatura. Pretežno zato, ker je mogoče najti tudi drugačna stališča in odločbe. Po presoji revizijskega sodišča so utemeljena opozorila, da izraz likvidnost nima jasno določene vsebine in da je zato treba biti pri njegovi razlagi zelo previden. Ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti bi lahko hitro pripeljala do sklepa, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Le taka terjatev je v celoti nesporna in določena (tako M. Juhart v Komentarju Obligacijskega zakonika pri 311. členu na straneh 392 in 393; podobno odločba Vrhovnega sodišča RS pod III Ips 109/2003). Revizijsko sodišče dodaja, da bi taka razlaga pomenila tudi, da pri predpravdnem pobotu ne gre za enostranski pravni posel, saj bi le ustrezna izjava upnika zanesljivo pomenila, da ne gre za sporno terjatev. Taka razlaga pa bi bila v nasprotju s 337. členom ZOR. Zato ima revizija prav, ko opozarja, da priznanje terjatve ni pogoj za njeno zmožnost pobotanja.

Iz doslej pojasnjenega izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo odločiti o ugovoru predpravdnega pobota, da je zaradi podane pobotne izjave tožničina terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe. Gre za ugovor, ki je podoben ugovoru plačila in posledičnega prenehanja vtoževane terjatve pred vložitvijo tožbe. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da ZOR za materialnopravni ali predpravdni pobot ne določa pogoja iste stvarne pristojnosti sodišč v primeru spora, kot bi lahko izhajalo iz razlogov pritožbenega sodišča in kot je ugovarjala tožnica v pravdi. Pri pravdnem ali procesnem pobotu bi bila situacija lahko drugačna, če bi procesni zakon določal pogoj iste stvarne pristojnosti sodišča za vtoževano in za v pobot ugovarjano terjatev. Vendar ZPP pri določbah o pravdnem pobotu tega ne določa. Tako določbo ima le v drugem odstavku 183. člena za nasprotno tožbo, ki pa je poseben institut in za katero ni nujno, da se obravnava skupaj s tožbo. Gre torej za izjemo, zaradi česar bi bilo njeno razširjanje na ugovor pravdnega pobota nepravilno. Ugovor pravdnega pobota je obrambno procesno dejanje toženca, ki bi mu bilo z razširitvijo omejitve iz drugega instituta na pravdni pobot onemogočeno. Zato morebiti drugačna stvarna pristojnost sodišč za odločanje o tožničini terjatvi in o toženčevi terjatvi ni pravno odločilna. Revizijsko sodišče na koncu dodaja, da se tudi sicer o pravni naravi listine, ki v postopku pred nižjima sodiščema sploh ni bila ocenjena in je zato prišlo do absolutne procesne kršitve, ne more izjaviti.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločbi obeh sodišč v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o toženčevih priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.