Jedro

Če je zoper istega toženca uveljavljenih več tožbenih zahtevkov v relaciji eventuelnega združevanja (drugi odstavek 188. člena ZPP), odloči sodišče najprej o tistem zahtevku, ki je v tožbi označen kot prvi. Šele po ugotovitvi sodišča, da ta zahtevek ni utemeljen, razpravlja in odloči o naslednjem zahtevku. Sodišče pri eventuelni kumulaciji ne more ugoditi vsem zahtevkom v celoti ali deloma, temveč lahko ugodi le enemu izmed njih. Drugačna odločitev bi pomenila kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP.

Z zakonom je torej določena posebna oblika sklenitve delovnega razmerja, katerega zunanji izraz je pismena oblika pogodbe o zaposlitvi in njena registracija pri pristojnem občinskem upravnem organu. Pogodba o zaposlitvi delavca pri zasebnem delodajalcu je strogo formalen akt, ki ima na podlagi 12. in 122. člena ZDR pravni učinek samo, če je sestavljena v pismeni obliki in vpisana v register (obličnost ad valorem). Z zakonom predpisana posebna obličnost je torej določena kot pogoj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Če ni izpolnjena zahteva po obličnosti pogodbe o zaposlitvi delavca pri zasebnem delodajalcu iz 12. in 122. člena ZDR, delovno razmerje ni veljavno sklenjeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi tožničin obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 29.6.1992 do 21.6.1993. Sodišče je ugotovilo, da med tožnico in tožencem kot zasebnim delodajalcem ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato delovno razmerje ni bilo veljavno sklenjeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in vzdržalo v veljavi odločitev prvostopnega sodišča. Tožničino pritožbo je v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, štelo kot pravočasen predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V reviziji se sklicuje na pritožbene navedbe, ki naj jih revizijsko sodišče upošteva. Poudarja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je o subsidiarnem tožbenem zahtevku naložilo izdajo dopolnilne odločbe, ugodilo tožničini pritožbi. Zato je odločitev drugostopnega sodišča v izreku pod 1., ki je pritožbo zavrnilo, nerazumljiva in nasprotuje sama sebi in razlogom odločbe. S tem zatrjevanjem revidentka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V reviziji tudi opozarja, da je sodišče v podobnih primerih, čeprav ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, priznavalo nastanek in obstoj delovnega razmerja, saj je upoštevalo obojestransko uresničeno izpolnitev. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da se odločba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (nasprotje med izrekom in razlogi odločbe druge stopnje) ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen prvotni tožbeni zahtevek. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o naknadnem eventualnem tožbenem zahtevku, uveljavljenem s pripravljalno vlogo z dne 6.12.1993, skladno določilu drugega odstavka 188. člena ZPP je sodišče druge stopnje ravnalo po določbi iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Po določbi 188. člena ZPP je mogoče z eno tožbo proti istemu tožencu uveljaviti več zahtevkov in predlagati njihovo združitev za skupno obravnavanje, če so izpolnjene poleg predpostavk, ki morajo biti izpolnjene po tem določilu, tudi druge procesne predpostavke za spremembo tožbe. Več tožbenih zahtevkov se po omenjeni zakonski določbi uveljavlja na dva načina: kumulativno in eventualno. Pri kumulativnem združevanju (prvi odstavek 188. člena ZPP) uveljavlja tožnik več zahtevkov tako da predlaga, naj sodišče ugodi vsakemu od teh zahtevkov. Pri eventuelni kumulaciji (drugi odstavek 188. člena) tožnik uveljavlja dva zahtevka in predlaga, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Če je zoper istega toženca uveljavljenih več tožbenih zahtevkov v relaciji eventuelnega združevanja (drugi odstavek 188. člena ZPP), odloči sodišče najprej o tistem zahtevku, ki je v tožbi označen kot prvi. Šele po ugotovitvi sodišča, da ta zahtevek ni utemeljen, razpravlja in odloči o naslednjem zahtevku. Sodišče pri eventuelni kumulaciji ne more ugoditi vsem zahtevkom v celoti ali deloma, temveč lahko ugodi le enemu izmed njih. Drugačna odločitev bi pomenila kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tožnica postavila nasproti tožencu dva tožbena zahtevka tako, da je s prvotnim zahtevkom z dne 30.7.1993 uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 29.6.1992 do 21.6.1993; če pa bi sodišče spoznalo, da ta zahtevek ni utemeljen, pa bi moralo odločiti o naknadnem - dne 6.12.1993 - postavljenem odškodninskem zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen zahtevek tožnice, da se ji čas zaposlitve v spornem obdobju prizna kot delovno razmerje, ni pa odločilo o eventualnem tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče, kot uvodoma pojasnjeno, ravnalo v smislu določila prvega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih izpodbijane odločbe je sodišče druge stopnje svojo odločitev za izdajo dopolnilne prvostopne odločbe ustrezno obrazložilo. Zato revizijska graja, da obstoji nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane odločbe druge stopnje, ni utemeljena. Odločba pritožbenega sodišča nima očitanih pomanjkljivosti.

Neutemeljena pa je (tudi le pavšalna in neobrazložena) graja zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Splošno pravilo o sklenitvi delovnega razmerja vsebuje 11. člen zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Delavec sklene delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma na podlagi sklepa o izbiri. V 12. členu ZDR so vsebovana nekatera sklenitvena določila delovnega razmerja. Njihov pomen je časovna opredelitev nastanka delovnega razmerja in pravnih posledic, ki iz tega razmerja nastajajo, to je začetek uresničevanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku omenjenega zakonskega določila delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Pomen tega določila je v obveznosti poprej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Če se sklene delovno razmerje pri pravni osebi, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno, ko delavec po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi začne z delom (12. člen ZDR). Delovno razmerje pri zasebnem delodajalcu pa je sklenjeno šele takrat, ko je pogodba o zaposlitvi registrirana (prvi odstavek 122. člena ZDR). Enako določbo vsebuje tudi 4. člen kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91). Registrirano pogodbo o zaposlitvi vrne pristojni občinski upravni organ (kateremu je bila predložena v presojo zakonitosti) pogodbenima strankama v roku treh dni po predložitvi oziroma vskladitvi (121. člen ZDR).

Z zakonom je torej določena posebna oblika sklenitve delovnega razmerja, katerega zunanji izraz je pismena oblika pogodbe o zaposlitvi in njena registracija pri pristojnem občinskem upravnem organu. Pogodba o zaposlitvi delavca pri zasebnem delodajalcu je strogo formalen akt, ki ima na podlagi 12. in 122. člena ZDR pravni učinek samo, če je sestavljena v pismeni obliki in vpisana v register (obličnost ad valorem). Z zakonom predpisana posebna obličnost je torej določena kot pogoj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Če ni izpolnjena zahteva po obličnosti pogodbe o zaposlitvi delavca pri zasebnem delodajalcu iz 12. in 122. člena ZDR, delovno razmerje ni veljavno sklenjeno.

Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da tožeča in tožena stranka nista sklenili pogodbe o zaposlitvi, niti ni bilo med njima določnega ustnega dogovora glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 5. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci), je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da tožnici ni mogoče priznati zaposlitve pri tožencu v času od 29.6.1992 do 21.6.1993 kot delovno razmerje. Tožnica se ne more sklicevati na obljube toženca, da bo sklenil delovno razmerje, ker mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pismeni obliki in mora biti tudi v tej obliki izražen sporazum strank o vseh bistvenih elementih (pravicah in obveznostih) delovnega razmerja, kot jih opredeljuje prvi odstavek 5. člena omenjene kolektivne pogodbe.

Sklicevanje tožnice na drugačne odločitve sodišča v podobnih primerih ne more biti upoštevno. Ob presoji utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka je sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava. Ker je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ne upošteva odločitev, sprejetih v drugih zadevah (ne kot dokaz in ne kot pravni vir).

Uveljavljena revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ni bilo ugotovljenih procesnih kršitev, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).