Jedro

Stranki sta sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Pravice tožnika do razlike plače in do odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja je presojati po določbah takrat veljavnega Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96, ZISS96), upoštevajoč vsebino pogodbe o zaposlitvi in sporazuma, pa tudi Dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Uradni list RS, št. 23/95, DKIPZ).

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za čas od januarja 1996 do februarja 1997 prisodilo razliko plače v neto zneskih, kot jo je zahteval v tožbenem zahtevku (pripravljalni spis z dne 26.11.1997, list. št. 36 spisa), razen za meseca oktober in december 1996. Za ta meseca ni moglo - kot je navedlo v obrazložitvi - natančno izračunati pripadajoče razlike. Iz naslova odškodnine zaradi razrešitve, je tožniku prisodilo 1.489.000,00 SIT.

Ugotovilo je, da je pri izračunu višine zahtevkov, ki jih je postavil tožnik, treba upoštevati določbe Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96, v nadaljevanju: ZISS96) in določbe Dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Uradni list RS, št. 23/95, v nadaljevanju: DKIPZ).

V obrazložitvi sodbe je v zvezi s plačo navedlo, da sicer ni mogoče natančno izračunati pripadajoče razlike, zato je za osnovo za oktober 1996 upoštevalo osnovo, ki je bila enaka v marcu 1997 in od neto zneska 160.567,00 SIT odštelo izplačano neto plačo 40.033,00 SIT, razlika v plači tako znaša 120.564,00 SIT. Za mesec december pa je upoštevalo osnovo iz novembra, to je neto izplačila 170.116,00 SIT, zmanjšano za prejeto neto plačo za december 38.985,00 SIT, tako da razlika v plači znaša 131.506,00 SIT (obrazložitev na 4. strani spodaj sodbe sodišča prve stopnje). Višja tožnikova zahtevka za navedena meseca je zavrnilo.

Višino odškodnine je izračunalo na podlagi določbe XII. točke pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ). Ugotovilo je, da je bruto plača za februar 1997 znašala 308.736,36 SIT. Šestkratnik tega zneska znaša 1.852.418,16. Tožnik je že prejel 337.020,00 SIT, zato ima še pravico do razlike, to je 1.489.036,00 SIT (pravilno: 1.515.398,16 SIT).

Zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 924.000,00 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka ni izpodbijala pravnega temelja, temveč le višino posameznih zneskov, ki jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Tako je ugovarjala višini prisojenih zneskov iz naslova razlike plače in odškodnine po XII. točki PZ.

Ni bilo upoštevano, da je delovno razmerje prenehalo po volji tožnika. Tožnik je imel pravico do osnovne plače le pod pogojem, da je delo opravil, torej da je dosegel pričakovane rezultate dela. Teh rezultatov pa tožnik ni dosegel, zato ima pravico le do plače po rezultatih dela.

Delovno razmerje je tožniku prenehalo po njegovi volji, zato nima pravice do odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba sporazum razlagati v korist tožnika. Ugotovilo je, da tožena stranka v pritožbi ni navedla, kateri zneski in za koliko so nepravilni, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo za posamezne mesece. Pritožba nima določnih navedb, zato je ni mogoče upoštevati. Ugotovilo je tudi, da je treba upoštevati 6. člen ZISS96. Stranki sta sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da je delovno razmerje prenehalo po volji obeh strank.

Za odškodnino je pomembna določba XII. točke pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kako je izračunalo njeno višino.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija ni izpodbijala prisojene razlike plače za mesece april, maj in junij 1996. V zvezi s tem delom je navedla, da višina plače ni sporna, ker je bila nižja od marčevske osnovne plače zaradi nižjega povprečja plač delavcev pri toženi stranki (3. stran revizije oziroma listovna štev. 65 spisa).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da višine posameznih zneskov niso obrazložene in je zato nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Zato sodbe tudi ni mogoče preizkusiti.

V reviziji so navedene razlike plače za čas od julija 1996 do marca 1997, do katerih bi naj bil tožnik upravičen.

Pri odškodnini je bila upoštevana napačna osnova bruto plače. Stranki nista sklenili sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi razdrtja PZ, ker ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, torej po njegovi krivdi. V sporazumu je bilo ugotovljeno, da je bila pogodba razdrta, vendar izključno po krivdi tožnika. Odločitve sodišča so zato v nasprotju z določbami 128. in 132. člena ZOR.

Za višino odškodnine sta stranki upoštevali plačo v znesku 300.000,00 SIT in sta se za odškodnino dogovorili v tej višini.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da v reviziji ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Upoštevati je bilo treba določbe ZISS96. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno navedeni. Po določbi 386. člena ZPP/77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. Sicer pa revizija za mesece januar - junij 1996 ne ugovarja višini prisojene razlike plače, prisojeno višino za april, maj in junij pa izrecno priznava. V zvezi z vsemi prisojenimi zneski revizija temelju ni ugovarjala.

Bistvena krštev določb pravdnega postopka (glede na navedbe v reviziji 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77) ni podana. Sodišče prve stopnje je višino posameznih mesečnih razlik plač izračunalo na podlagi določbe 6. člena ZISS96, pri čemer je v zvezi z višino upoštevalo vsebino tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik oblikoval glede na vsebino dokaznih listin, ki jih je predložila tožena stranka, predvsem listine B10 (obrazložitev v drugem odstavku na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje). Višino odškodnine je izračunalo po določbi XII. točke PZ. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšnim izračunom, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe navedenega sodišča (predzadnji odstavek na 4. strani, 5. stran obrazložitve, zgoraj).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravni temelj za ugotovitev, ali je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko plače in odškodnino zaradi razrešitve (ki mu tožena stranka ne ugovarja, ker izpodbija le nekatere višine zneskov) so določbe ZISS96 (predvsem 4. in 6. člen) in DKIPZ (predvsem določbe 6. in 8. točke), ker je tožnik sklenil individualno podobo, torej kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ob teh določbah je upoštevati sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.1.1997 (v nadaljevanju: Sporazum), PZ z dne 1.8.1995 in dodatek (aneks) k tej pogodbi z dne 22.12.1995. Sporazum je po določbah 2. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in po 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) pisna pogodba strank delovnega razmerja, v kateri je izražena soglasna volja obeh strank, da delavcu preneha delovno razmerje. Tak značaj ima tudi navedeni Sporazum (listina B3), v katerem sta se stranki med drugim posebej dogovorili o višini odškodnine (5. točka sporazuma) in o dnevu prenehanja delovnega razmerja (7. točka sporazuma). To pomeni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo sporazumno in da je treba njegove pravice do denarnih zahtevkov, ki jih uveljavlja, v prvi vrsti presojati iz vsebine Sporazuma. Za pravice in obveznosti, o katerih se stranki v Sporazumu nista dogovorili, pa veljajo določbe PZ in navedenega dodatka iz PZ. Sodišče prve stopnje je kot podlago na tak način uporabilo določbe navedenih aktov, sodišče druge stopnje pa je takšno presojo sprejelo. Način izračuna plače je sodišče prve stopnje presojalo po določbi IV. točke PZ (prvi odstavek na 3. strani obrazložitve), temelj za odškodnino pa je našlo v 5. točki Sporazuma in XII. točki PZ, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je delovno razmerje prenehalo po soglasni volji strank, ne torej po volji tožnika ali zaradi kakšnega drugega razloga. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sprejelo takšno pravno presojo sodišča prve stopnje.

Obrazloženo pomeni, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odgovor tožeče stranke na revizijo ni prispeval k razjasnitvi spornih vprašanj, zato njeni stroški niso bili potrebni. O njih je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).