Jedro

Dedič v nobenem primeru ne more zahtevati razveljavitve izjave s pritožbo v zapuščinskem postopku, temveč lahko to zahteva le s posebno tožbo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine. Ker zapustnik ni napravil oporoke, je sklenilo, da sledi dedovanje po zakonu, ki so ga deležni zapustnikova sestrična D. Z., zapustnikova sestrična M. M., zapustnikova teta M.K., zapustnikov bratranec P. G. K., zapustnikov bratranec M. K1. in zapustnikov polstric D. K.. Dediči M. K., M. K1. in P. G. K. so podali dedne izjave, da svoje dedne deleže odstopajo sodedinjama D.Z. in M. M., ki sta se priglasili k dedovanju in sprejeli vsaka svoj dedni delež, dedovanju pa se je v svojem imenu in v imenu potomcev odpovedal dedič D. K.. Za zakoniti dedinji zapuščine je tako razglasilo D. Z. in M. M., vsako do ½ celotne zapuščine.

Proti sklepu o dedovanju so pravočasno vložili pritožbo dediči M. K., M. K1. in P. G. K.. V bistvenem navajajo, da izjavo, s katero so svoj dedni delež odstopili sodedinjama D. Z. in M. M. preklicujejo ter zahtevajo njeno razveljavitev, saj je bila dana v hudi zmoti o tem, da zapustnik nima nikakršnega pomembnega premoženja, v zmoto pa jih je spravila dedinja D. Z.. Pritožbi dedičev P. G. K. in M. K1. pa še navajata, da v zapuščinskem postopku niso bili ugotovljeni vsi dediči, saj bi kot dedinja morala nastopiti tudi njuna sestra I. K. ter hči pokojne sestre L. K., P. M..

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na pisne izjave pritožnikov, da svoje dedne deleže odstopajo dedinjama M. M. in D. Z.. Sodedič lahko po Zakonu o dedovanju pred delitvijo dediščine svoj dedni delež odstopi sodediču z dedno izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča (člen 136/2 Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). To izjavo je po zakonu šteti za sprejem dediščine oziroma dednega deleža in za istočasni odstop dednega deleža sodediču. V skladu s prvim odstavkom 138. člena se izjava o odpovedi ali sprejemu dediščine ne more preklicati. Dedič, ki je dediščino sprejel in odstopil svoj dedni delež sodediču, lahko zahteva razveljavitev te izjave pod pogoji iz drugega odstavka 138. člena ZD, torej če je bila izjava povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti, za razveljavitev izjave o odstopu dednega deleža sodediču pa veljajo ustrezna pravila obligacijskega prava (glej Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21.12. in 22. 12. 1987). Dedič v nobenem primeru ne more zahtevati razveljavitve izjave s pritožbo v zapuščinskem postopku, temveč lahko to zahteva le s posebno tožbo. Zato trditve o zmoti pritožnikov v pritožbenem postopku niso upoštevne in ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže le stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Navedeno pomeni, da zatrjevani dedinji I. K. ter P. M., ki v zapuščinskem postopku nista sodelovali, sklep o dedovanju ne veže in lahko svojo zatrjevano dedno pravico uveljavljata v pravdi.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).