Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, ki jih zatrjuje pritožnica (pobuda pritožnice za opravo službenega nadzora in izraženo mnenje v strokovnem članku), ob upoštevanju vseh okoliščin v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne, da bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom v nepristranskost izločevanega sodnika oziroma bi kljub siceršnji javni odmevnosti v zvezi s pobudo za službeni nadzor izločevanega sodnika objektivno okrnile videz nepristranskosti sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožene stranke za izločitev višjega sodnika A.A. v zvezi z upravnim sporom, vodenim pri Upravnem sodišču v Ljubljani kot I U 706/2011. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa predsednica Upravnega sodišča RS ugotavlja, da morajo biti po ustaljeni sodni praksi okoliščine, ki naj bi bile podlaga za izločitev sodnika, vsaj verjetno izkazane. Takšnih okoliščin pa zahteva tožene stranke za izločitev ne izkazuje. Tožničina pobuda za opravo službenega nadzora nad delom sodnikov v zadevi I U 310/2008, med katerimi je bil tudi izločevani sodnik, Sodni svet pa je v zvezi s tem v odločbi z dne 21. 9. 2010 ugotovil, da predlog Ministra za promet za opravo službenega nadzora nad delom sodnikov ni utemeljen, ne predstavlja avtomatično izkazanega dvoma v njegovo nepristranskost po 6. točki 70. člena ZPP. Pravno stališče izločevanega sodnika, izraženo v strokovnem članku, pa tudi ne predstavlja odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njeni pritožbi ugodi in odločitev predsednice Upravnega sodišča RS spremeni. Ugovarja zaključkom v izpodbijanem sklepu, da okoliščine, na podlagi katerih zahteva izločitev, niso verjetno izkazane. Dejstvo, da je pritožnica predlagala opravo službenega nadzora nad izločevanim sodnikom, ob upoštevanju vseh preostalih zatrjevanj in okoliščin, ki jih je v zvezi s tem navedla pritožnica, pri razumnem človeku vzbuja dvom v nepristransko odločanje sodnika, pri čemer je ta razlog podan do zadostne stopnje verjetnosti. Prav tako predstavlja dvom v nepristransko sojenje tudi njegovo mnenje, objavljeno v ... z dne ..., v katerem sicer izrecno ne omenja pritožnice kot institucije, je pa iz mnenja mogoče razbrati njegovo nenaklonjenost do organov, ki so kakorkoli komentirali odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi U 310/2008. Dodaten razlog za izločitev predstavlja tudi izjava izločevanega sodnika, da je imeti zamero do državnega organa objektivno gledano težje, ko se funkcionarji državnega organa s časom menjajo, saj z njo posredno pritrjuje razlogom, navedenim v zahtevi za izločitev. Opozarja tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), po kateri je pri delovanju sodišč poleg dejanske nepristranskosti pomemben tudi videz nepristranskosti. V zvezi s tem še dodaja, da se predsednica Upravnega sodišča RS tudi ni opredelila do navedb, da pritožnica kot državni organ v primeru negativne odločitve v predmetnem upravnem sporu nima pravnega sredstva pritožbe na Vrhovno sodišče RS ter da bo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vzpostavilo novo sodno prakso glede pristojnosti, dopustnosti in obsega tožb na Upravnem sodišču RS glede različnih pritožničinih ravnanj, zato bo njegova odločitev v primeru neizločitve sodnika obremenjena s vprašanjem njene zunanje legitimnosti tako glede pritožnice kot tudi javnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 72. členom ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka v upravnem sporu, ki niso urejena v ZUS-1, lahko zahteva izločitev sodnika tudi stranka. Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev.

6. Tožena stranka v tem upravnem sporu je svoj predlog za izločitev oprla na določbo 6. točke 70. člena ZPP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. V tem primeru gre za odklonitveni razlog (za razliko od izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP), ki v zakonu niso taksativno našteti, temveč opredeljeni z generalno klavzulo. V nasprotju z izključitvenimi razlogi je treba pri odklonitvenih ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o sodnikovi nepristranskosti (objektivno merilo). Pri objektivnem merilu gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti sodnika v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti (tako tudi npr. Vrhovno sodišče v zadevah Kp 1/2009, II Ips 43/2006 in II Ips 158/2006, ter mag. Nina Betetto: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, št. 7/2008, str. 1576).

7. Iz podatkov upravnega spisa te zadeve je razvidno, da je pritožnica podala pobudo za službeni nadzor nad delom izločevanega sodnika (kot enim izmed članov senata) v zadevi I U 310/2008, da je na podlagi te pobude minister za promet (ker je bil takratni minister za pravosodje stric izločevanega sodnika) podal predlog Sodnemu svetu za opravo službenega nadzora nad delom izločevanega sodnika. Sodni svet je 21. 9. 2010 ugotovil, da ta predlog ni utemeljen, iz podatkov upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi v času odločanja o zahtevi za izločitev bili v teku drugi postopki nadzora nad delom izločevanega sodnika.

8. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki predsednice Upravnega sodišča, da zgolj pritožničina pobuda za opravo strokovnega nadzora nad delom izločevanega sodnika sama po sebi ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin ne predstavlja razloga za izločitev sodnika v vseh kasnejših zadevah, v katerih je udeležena pritožnica. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da mnenje izločevanega sodnika, objavljeno v ... z dne ..., predstavlja dvom v njegovo nepristransko sojenje. Po presoji Vrhovnega sodišča pravno stališče, ki ga je zavzel izločevani sodnik v strokovnem članku, in sicer da pravno kvalificirani akterji (med katerimi niti ni navedel pritožnice) ne bi smeli pravnomočnih sodb razglašati za nezakonite, ne predstavlja odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je (glede na pritožbene navedbe, da za podanost odklonilnega razloga za izločitev sodnika zadošča, da dvom obstaja ter da je porušeno zaupanje med stranko in sodnikom in v zvezi s tem navedbe o poročanju medijev o konkretnih sodnih postopkih ter o naključju dodeljevanja zadev izločevanemu sodniku) v obravnavani zadevi za presojo bistveno, ali so na strani izločevanega sodnika takšne okoliščine, da bi pri razumnem človeku pri upoštevanju vseh okoliščin primera lahko ustvarile upravičen dvom v njegovo nepristranskost (Odločba US RS, št. Up-679/06 z dne 10. 10. 2007). Vsak (kakršenkoli) dvom, torej tudi senca dvoma, ki se stranki pojavi, še ne zadošča za izločitev sodnika, saj mora biti odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP izkazan vsaj do stopnje verjetnosti. Gre za standard, ki ga uporablja tudi ESČP, in predvideva obstoj take okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko vzbudi dvom o sodnikovi nepristranskosti. Stališče stranke je pri tem seveda pomembno, ne pa odločilno, saj mora biti "njen strah objektivno upravičen" (sodba ESČP z dne 15. 7. 2005, Mežnarič proti Hrvaški, št. 71615). Teh okoliščin pa pritožnica v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala. Okoliščine konkretnega primera (podana pritožničina pobuda za opravljanje službenega nadzora nad delom izločevanega sodnika, kot enim izmed članov senata, pred začetkom upravnega spora, v kateri se zahteva predmetna izločitev sodnika ter strokovni članek izločevanega sodnika) ob upoštevanju, da je Sodni svet odločil, da predlogu Ministra za promet za opravo službenega nadzora nad delom izločevanega sodnika ni utemeljen, po presoji Vrhovnega sodišča namreč niso takšne, da bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom v nepristranskost izločevanega sodnika oziroma bi kljub siceršnji javni odmevnosti v zvezi s pobudo za službeni nadzor izločevanega sodnika objektivno okrnile videz nepristranskosti sodišča. Razloga za sodnikovo izločitev tudi ne predstavlja pritožničina interpretacija glede sodnikovega stališča v strokovnem članku, da izraženo mnenje sodnika kaže na njegovo nenaklonjenost do organov, ki so kakorkoli komentirali odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi U 310/2008 (torej, tudi pritožnice), saj zgolj to dejstvo samo po sebi ne more pomeniti dvoma v sodnikovo nepristranskost. Drugih objektivnih ali subjektivnih dejstev pa pritožnica tudi glede strokovnega članka po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni izkazala, niti to po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja iz sodnikove izjave, ki jo je podal v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZPP. Zato glede na navedeno razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP, še zlasti tudi ob upoštevanju, da izločitev zahteva državni organ in da se ne odloča o pravicah ali obveznostih tega organa, ni podan.

10. Vrhovno sodišče tudi zavrača pritožbene ugovore, da se predsednica Upravnega sodišča RS v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila do vseh njenih navedb. Po presoji Vrhovnega sodišča se je predsednica Upravnega sodišča RS v izpodbijanem sklepu v zadostni meri opredelila do vseh pravno pomembnih pritožničinih navedb iz zahteve, ni pa obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene, ali so očitno neutemeljene.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijani sklep pravilen, pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).