Jedro

Zaradi nedovoljenega posega v prostor je investitorju po zakonu nastala obveznost, da mora plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil materialni zakon pravilno uporabljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 27.2.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank proti odločbi Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Nova Gorica z dne 20.11.2000, s katero je bilo odločeno, da morata tožeči stranki kot investitorja nedovoljenega posega v prostor - postavitve vrtne ute na parceli št. 28/1 k.o. ... brez predpisanega dovoljenja, plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 12.800,00 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izpodbijana odločba pravilna in temelji na pravilni in dejanski in pravni podlagi. V celoti je sledilo razlogom, ki jih je tožena stranka navedla za svojo odločitev. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta tožeči stranki s postavitvijo vrtne ute nedovoljeno posegli v prostor, saj za ta poseg nista imeli nobenega upravnega dovoljenja. Po določbi 1. odstavka 76.a člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 - ZUN), ki je pričel veljati 10.4.1993, je investitor nedovoljenega posega v prostor (če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik oziroma upravljavec zemljišča) dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V 2. odstavku 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, št. 18/93) pa je določeno, da se določbe 76.a člena uporabljajo za nedovoljene posege v prostor, pričete pred uveljavitvijo tega zakona. Ker je bil poseg v prostor, ki sta ga izvedli tožeči stranki, izveden pred uveljavitvijo navedenega zakona, je bilo nadomestilo tako po temelju kot po višini pravilno odmerjeno in na odločitev ne more vplivati kasneje pridobljena odločba o dovolitvi priglašenih del, niti zatrjevanje tožečih strank, da tudi mnoge druge gradnje v kraju nimajo ustreznih dovoljenj.

Tožeča stranka A.A. je zoper prvostopno sodbo vložila pritožbo, sedaj revizijo. Navaja, da s postavitvijo objekta ni nedovoljeno posegla v prostor. Pritožba je bila poslana s strani sosedov 15 let po pričetku postavitve ute in je rok za prijavo domnevne nedovoljene gradnje že davno potekel. Uta je v teh letih že skoraj propadla in nobena dokumentacija zanjo ni več potrebna. Po zagotovilu bivšega župana Občine naj bi računa ne bilo treba plačati, zato so ga vrnili občini s predlogom, naj ga sama plača ali pa račun stornira. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, kot je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se lahko na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Iz revizije izhaja, da revidentka smiselno uveljavljata revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjuje namreč, da za objekt, s katerim je bilo poseženo v prostor, ni bilo potrebno nobeno dovoljenje. Po presoji revizijskega sodišča ta ugovor ni utemeljen, saj je po tedaj veljavnih določbah ZUN moral investitor pred pričetkom vsakega posega v prostor oziroma gradnje pridobiti bodisi veljavno gradbeno dovoljenje bodisi odločbo o priglasitvi del, če je šlo za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni bilo predpisano. Revidentka ne zanika, da tega dovoljenja ni pridobila, zato ne more biti nobenega dvoma o tem, da gre za nedovoljeno gradnjo, ki je bila sankcionirana na podlagi določbe 1. odstavka 76.a člena ZUN. Zaradi tega nedovoljenega posega v prostor je investitorju po zakonu nastala obveznost, da mora plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil materialni zakon pravilno uporabljen.

Revidentka je predlagala že v postopku na prvi stopnji in nato tudi ob vložitvi pritožbe, sedaj revizije, oprostitev plačila sodnih taks. O tem bo moralo odločiti sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.