Jedro

V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožnik je toženkama dolžan povrniti 1.087,02 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožnik izpodbija učinke dolžnikovega pravnega dejanja (opustitve uveljavljanja nujnega deleža).

Trdi, da je bil prikrajšan, ker njegov dolžnik v zapuščinskem postopku po pokojni materi ni uveljavljal nujnega deleža. Toženki sta hčerki tožnikovega dolžnika, ki sta po pokojni babici (materi tožnikovega dolžnika) oporočno dedovali vsaka polovico zapuščine. Tožnikov dolžnik je po pokojni materi skupaj z očetom (možem zapustnice) zakoniti dedič, zato bi lahko uveljavljal nujni delež. Ta bi v njunem primeru znašal 1/4 deleža, ki bi šel vsakemu izmed njiju po zakonitem dednem redu.

2.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in razsodilo, da se v razmerju med tožnikom in toženkama razveljavijo učinki pravnega dejanja neuveljavljanja nujnega deleža tožnikovega dolžnika do višine tožnikove terjatve, ter da sta toženki dolžni dopustiti izvršbo na njuna solastniška deleža na podedovani nepremičnini zaradi izterjave tožnikove denarne terjatve. Ugotovilo je, da bi vrednost zapuščine za izračun nujnega deleža po 28. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) znašala 250.000 EUR, kar pomeni, da bi tožnikov nujni delež znašal 62.500 EUR. Ker je tožnikov dolžnik za časa življenja od zapustnice prejel darilo v vrednosti (le) 60.000 EUR (stanovanjska stavba), je bil tožnik z neuveljavljanjem nujnega deleža neutemeljeno prikrajšan. Tožnikov dolžnik je s tem opustil možnost pridobitve določenega premoženja v škodo upnika.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk ugodilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vrednost prejetega darila. Treba je namreč upoštevati vrednost darila na dan zapustničine smrti, toženki pa sta podali ustrezne trditve za zaključek, da je bila vrednost podarjene stanovanjske stavbe takrat 63.600 EUR. Takšna vrednost izhaja iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mora prav sporno (izpodbojno) pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Ker dolžnik v zapuščinskem postopku ne bi ničesar prejel, tudi če bi uveljavljal nujni delež, tožnik kot upnik ni bil oškodovan, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 81/2025 s 4. 6. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.

Revizija

5.Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da že samo neuveljavljanje nujnega deleža pomeni oškodovanje upnika. Ali bi tožnikov dolžnik prejel kaj v zapuščinskem postopku, je hipotetično vprašanje. Ugotavljanje natančnega izkupička ni stvar pravde za izpodbijanje dolžnikovih ravnanj. V času smrti zapustnice dolžnik ni mogel vedeti, da je bil z darilom njegov dedni delež že poplačan. Nujni delež bi zato moral sprejeti. Dejanski uspeh izvršbe ni pomemben. Izpodbijana odločitev odstopa od odločitve v zadevi VSRS II Ips 3/2019. Ko obstaja dvom, ali bi dolžnik kaj prejel v izvršilnem postopku, je treba upniku pustiti, da lahko v izvršbi preveri, ali lahko doseže vsaj delno poplačilo. Ni nujno, da v zapuščinskem postopku oporočni dedič uveljavlja vračunanje daril. Kako bi se zapuščinski postopek odvil, ni gotovo. Sporna nepremičnina je bila 27. 5. 2021 prodana. Znana je torej njena dejanska vrednost v letu 2018. Splošno znano dejstvo je, da je v tem obdobju cena nepremičnin naraščala. Izvedenka je sama izpovedala, da ocene lahko odstopajo za 15 % do 20 %. To pomeni, da vrednosti niso točne. Razlike med dejansko in ocenjeno vrednostjo so majhne (približno 5 %), vendar imajo za tožnika hude posledice. Če se upošteva cena izvedenke, tožnik ne bo poplačan, dodatno pa krije še stroške postopka. Tožnik kot upnik nosi vse tveganje stroškov postopka. V času vložitve tožbe je deloval v dobri veri. Sodišče druge stopnje je storilo tudi več bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Razlogi sodbe o vrednosti nepremičnine nasprotujejo prepisu zvočnega posnetka, netočno je povzeta ocena izvedenke, manjkajo odločilni razlogi o vrednosti sporne nepremičnine, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo tudi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

6.Sodišče je revizijo vročilo toženkama. V odgovoru navajata, da je tožnik prekoračil obseg dopuščenega revizijskega vprašanja. Pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe. Vrednost darila se namreč računa na dan smrti zapustnika in takrat je bila nepremičnina ocenjena na 63.600 EUR. Dolžnik v zapuščinskem postopku posledično ne bi pridobil nobenega premoženja, zato oškodovanja ni bilo. Prav tako realna tržna vrednost nepremičnine ni enaka ceni nepremičnine na javni dražbi. Dražba je prisilna prodaja s slabšimi pogoji prodaje za kupca in določenimi omejitvami. To potrjuje dejstvo, da je bila sporna nepremičnina na dražbi že prej ocenjena zelo nizko. Izvršilna pravila dopuščajo prodajo nepremičnine tudi pod ocenjeno tržno vrednostjo. Odstopanja vrednosti od 15 % do 20 % so se nanašala na različne ocene sodnih izvedencev, konkretna vrednost pa je bila ugotovljena z natančnim strokovnim izračunom. Predlagata zavrnitev revizije.

7.Revizija ni utemeljena.

O utemeljenosti revizije

8.Tožnik je vložil paulijansko tožbo po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje njegovega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Pravno dejanje je storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost.

9.Izpodbijanje pravnega dejanja pomeni poseg v tuje pravno razmerje. Ker takšno izpodbijanje pomeni odstop od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje med strankama, so pogoji izpodbijanja strogo določeni in terjajo ozko razlago. Samo, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, lahko nastopijo pravne posledice izpodbijanja. Pogoji, ki jih za uspešno izpodbijanje določa 255. člen OZ so: zapadlost upnikove terjatve; neplačevitost dolžnika; pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova plačevitost; oškodovanje upnika s pravnim dejanjem oziroma vzročna zveza med izpodbijanim dejanjem in neplačevitostjo.

10.Namen pravdnega postopka za izpodbijanje dolžnikovih dejanj je torej, da se ugotovi, ali obstaja pravno dejanje dolžnika, ki ima za posledico zmanjšanje (ali v primeru, kot je obravnavani, preprečitev povečanja) dolžnikovega premoženja. Sporno pravno dejanje mora v ekonomskem smislu škodovati upniku, sicer ni izpodbojno. Revizijsko stališče, da pasivnost nujnega dediča pri uveljavljanju nujnega deleža vedno pomeni oškodovanje upnika, je zato zmotno in nasprotuje temeljnemu namenu izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Izpodbojna je le tista opustitev (tisto neuveljavljanje nujnega deleža), ki prepreči povečanje dolžnikovega premoženja in s tem vpliva na njegovo zmožnost poplačila upnikove terjatve. V nasprotnem bi dolžnika silili v pravno dejanje brez prav(n)ega učinka.

11.Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Nujni delež potomcev znaša polovico deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu (prvi in drugi odstavek 26. člena ZD).

12.Način izračuna nujnega deleža ureja 28. člen ZD. Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi na tale način: Najprej je treba popisati in oceniti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Temu se doda vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. Med drugim se upošteva vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič. Revident v zvezi s tem zmotno meni, da je pri izračunu nujnega deleža vštetje daril odvisno od volje oporočnih dedičev, zato je izid domnevnega zapuščinskega postopka negotov. Pri izračunu nujnega deleža se darila upošteva neodvisno od volje dedičev (četrti odstavek 28. člena ZD).

13.Določitev vrednosti darila ureja 30. člen ZD. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi.

14.Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku vezano na v postopku ugotovljeno dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila vrednost spornega darila (nepremičnine) v decembru 2018, torej v času smrti zapustnice, 63.600 EUR. Kasneje (27. 5. 2021) je bila sporna nepremičnina prodana na javni dražbi za 60.000 EUR. Kljub splošno znanemu dejstvu, da je v vmesnem času prišlo do zvišanja cen nepremičnin, toženki v odgovoru na revizijo utemeljeno izpostavljata, da cena na javni dražbi ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnine zaradi posebnih pravil, večjega tveganja in dodatnih omejitev.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo vrednost na dan zapustničine smrti, ki temelji na izračunu sodne izvedenke za področje gradbeništva. Vrednost nepremičnine je bila konkretno in strokovno ugotovljena. Izvedensko mnenje je bilo predmet pripomb strank in pritožbenega preizkusa. Odstopanje 15 % do 20 % se nanaša na izpoved sodne izvedenke, da se ocene vrednosti nepremičnin med posameznimi sodnimi cenilci lahko razlikujejo, in ne pomeni, da gre za približno ocenjeno vrednost. V tem delu revizija zavaja, ko navaja, da je izvedenka ugotovila le približno vrednost sporne nepremičnine.

15.Kljub kasnejši prodaji nepremičnine na javni dražbi dosežena cena ni primerljiva realni tržni vrednosti, zato ne moremo govoriti o dejanski oziroma "pravi" ceni, ki bi predstavljala vrednost darila po 30. členu ZD. Razlog, da je bila čez dve leti in pol dosežena nižja cena (a ne bistveno nižja), je torej pripisati prodaji sporne nepremičnine v izvršilnem postopku, ki ne dosega enakovrednih cen proste tržne prodaje.

16.Zmotno je revizijsko stališče, da je ugotavljanju, ali je sporno pravno dejanje resnično v škodo upnika, namenjen izvršilni postopek. Izvršba je lahko šele posledica pravdnega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da je sporni pravni posel izpodbojen. S takšno ureditvijo, ko mora najprej dokazati izpodbojnost pravnega dejanja, ni prekomerno poseženo v upnikove interese.

17.Tožnik v reviziji napačno razume, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 3/2019 s 5. 12. 2019, v kateri je bilo obrazloženo, da je odločilno, "ali je zaradi svojih pravnih razpolaganj dolžnik sredstva zmanjšal tako, da zaradi tega ne more poplačati svojega upnika oziroma, da upnik teh sredstev, iz katerih bi se lahko poplačal, nima na razpolago; kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno." V konkretnem postopku je bilo namreč ugotovljeno drugače. Tožnikov dolžnik s pravnim razpolaganjem (neuveljavljanjem nujnega deleža) ni zmanjšal lastnih sredstev. Od zapustnice je že za časa življenja prejel darilo v višji vrednosti (63.600 EUR), kot bi znašal njegov nujni delež (62.500 EUR), zato bi bilo uveljavljanje nujnega deleža nesmiselno. Oporočni dedinji bi dedovali v obeh primerih enako, tožnikov dolžnik pa ničesar.

18.Konkretna situacija je mejna zgolj v luči primerjave vrednosti nujnega deleža in darila, ki ga je zapustnica za časa življenja namenila dolžniku. Ko sta vrednosti darila in nujnega deleža znani, pa ne more več biti nobenega dvoma, o tem koliko bi tožnikov dolžnik prejel v zapuščinskem postopku po pokojni materi (nič), in kakšen bi bil dejanski uspeh tožnika v izvršilnem postopku (za izvršbo zoper toženki posledično niso izpolnjeni pogoji).

19.Čeprav je zapuščinski postopek že končan in je sodišče prve stopnje teoretično ugotovilo potek postopka za primer uveljavljanja nujnega deleža, je vrednost nepremičnine na dan zapustničine smrti objektivno preverljivo dejstvo, enako matematični izračun nujnega deleža. Zaključek o premoženjskih razmerjih med toženkama kot dedinjama in tožnikovim dolžnikom v primeru uveljavljanja nujnega deleža zato temelji na konkretno ugotovljenih in preverljivih dejstvih.

20.Na preostale revizijske navedbe Vrhovno sodišče ne odgovarja, ker ne spadajo v vsebinski sklop dopuščenega vprašanja.

Sklepno

21.Upoštevaje dopuščeno revizijsko vprašanje sta pravilni stališči sodišča druge stopnje: 1. da je v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj treba najprej ugotoviti, ali je izpodbijano pravno dejanje sploh v škodo upnika, in 2. da se v primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, izračun vrednosti darila (in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika), opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.

22.Odgovor na dopuščeno vprašanje je zato nikalen, dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku ni vplivalo na obseg njegovega premoženja ali (ne)zmožnost poplačila upnikove terjatve oziroma natančneje, sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo vrednost nepremičnine v času smrti zapustnice decembra 2018, ki jo je sodna izvedenka izračunala kot realno tržno vrednost in ne prodajne vrednosti nepremičnine v izvršilnem postopku v letu 2021.

Odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji

23.Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

24.Vrhovno sodišče je toženkama priznalo 1.350 točk za odgovor na revizijo po tar. št. 22/3 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 10 % povečanja zaradi zastopanja dveh strank (prvi odstavek 7. člena OT) ter 22 % DDV, skupaj 1.087,02 EUR, kar jima je dolžan povrniti tožnik.

Sestava senata in glasovanje

25.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Zoper dolžnika ima denarno terjatev za plačilo 48.270,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški.

2Juhart, M. v Juhart, M. in Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 252 in naslednje.

3Pod določenimi pogoji je nepremičnina lahko prodana tudi (zgolj) za 50 % ali 70 % ugotovljene vrednosti (prvi in drugi odstavek 188. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 378

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 255

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 28, 28/4, 30

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.