Jedro

Ugotavljanje pogodbene volje strank je dejansko vprašanje.

Za odločitev v obravnavanem primeru je nepomembno, ali je bila obveznost tožeče stranke obligacija prizadevanja ali obligacija rezultata, saj je tožeča stranka dosegla to, k čemur se je zavezala: priskrbeti finančni vir za naročnika

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3257/2016 z dne 18. 1. 2016 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za 968,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2015 do plačila (I. točka izreka), - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3257/2016 z dne 18. 1. 2016 razveljavilo v prvem odstavku izreka za 950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2016 do plačila in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka) in - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Po določilu prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba v postopku v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tako ni dopusten pritožbeni razlog. Za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja gre tudi takrat, ko pravdna stranka kot pritožbeni razlog uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka, po vsebini pa pravzaprav izpodbija dejansko stanje. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami o tem, kaj sta se stranki s pogodbo dogovorili. Ugotavljanje pogodbene volje strank je namreč dejansko vprašanje. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tega, kdaj je bila kakšna od pogodb ali drugih poslov sklenjenih, kaj je izpovedala katera izmed zaslišanih oseb (strank, prič), ali je izpovedala prepričljivo ali ne, ali je tožeča stranka delo opravila in kako ga je opravila in ali je pri poslih aktivno sodelovala, saj pritožbeni očitki v tej smeri prav tako posegajo v dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Prav tako nedovoljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni zakonite zastopnice tožeče stranke oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke ni upoštevalo 8. člena ZPP. Neupoštevanje metodološkega napotila o prosti presoji dokazov iz omenjenega določila, kjer je predpisano, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka katera dejstva se štejejo za dokazana, predstavlja očitek o relativni bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni upošteven pritožbeni razlog v postopku v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP nanj vezano, izhaja, da: - sta pravdni stranki 23. 6. 2015 sklenili Pogodbo o svetovalnih storitvah št. 20153 (v nadaljevanju svetovalna pogodba), - je bila obveznost tožeče stranke po tej pogodbi (2. člen) strokovno posvetovanje in svetovanje na področju financ tožene stranke, kamor je sodila optimizacija potrebnih obratnih sredstev za nemoteno poslovanje naročnika, odgovarjanje na njegova vprašanja s področja tekočega poslovanja, optimizacija poslovnih procesov, optimizacija tekoče likvidnosti podjetja in priskrba finančnih virov za naročnika, - je tožeča stranka pri družbi K d. o. o. novembra 2015 organizirala kratkoročno posojilo za toženo stranko, o čemer je bila podpisana pogodba 9. 11. 2015 in - se je tožena stranka po 5. členu pogodbe zavezala povrniti tožeči stranki vse potne stroške, nastale pri opravljanju storitev.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje pravilni materialno pravni presoji sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila za opravljene svetovalne storitve za mesec november 2015, saj je za toženo stranko pri tretji osebi pridobila finančni vir (kratkoročno posojilo). Za odločitev v obravnavanem primeru je nepomembno, ali je bila obveznost tožeče stranke obligacija prizadevanja ali obligacija rezultata, saj je tožeča stranka dosegla to, k čemur se je zavezala: priskrbeti finančni vir za naročnika (2. člen svetovalne pogodbe). Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Svetovalne pogodbe si ni mogoče razlagati tako, da bi bila tožeča stranka na njeni podlagi dolžna podjetje tožene stranke rešiti iz finančne in poslovne krize, saj to iz jasnih pogodbenih določil ne izhaja. Ker zapis pravic in obveznosti v pogodbi ne omogoča razlage, za katero si prizadeva tožena stranka, se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje z iskanjem skupnega namena pogodbenikov ugotavljati, da je bila obveznost tožeče stranke finančno sanirati podjetje tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko dejstev v tej smeri ni ugotavljalo.

10. Število pripravljalnih vlog pravdnih strank je v sporih majhne vrednosti omejeno na dve (tožbo/odgovor na tožbo oziroma prvo pripravljalno vlogo). Zato so prepozne, s tem pa nedovoljene navedbe tožene stranke, ki jih podaja šele v pritožbi, da Posojilna pogodba št. JF-03078-2015 naj ne bi bila podpisana. Navedbe so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 451. do 453. členom ZPP).

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki vtoževane potne stroške, je neutemeljen. Pravno podlago za prisojo tega zneska je predstavljalo določilo 5. člena svetovalne pogodbe, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve svoje sodbe. O tem, da so stroški res nastali, je sodišče presodilo zaradi nenasprotovanja tožene stranke. Ob upoštevanju določila drugega odstavka 214. člena ZPP se nezanikana ali brez razlogov zanikana dejstva štejejo za priznana. Dejstva, ki jih navede pravdni nasprotnik, je treba torej prerekati konkretizirano. Kot tako prerekanje pa ni mogoče šteti navedb, da tožena stranka v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku in da tožeča stranka vtoževanih storitev ni opravila. Pritožbena navedba o slednjem pa prav tako ni resnična, saj nasprotuje pred sodiščem prve stopnje ugotovljenemu in zgoraj povzetemu dejanskemu stanju, v katerega v predmetnem sporu ni dopustno posegati.

12. Pritožbeno sodišče zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti pritožbenega očitka, da naj se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo do kršitev določil 451. v zvezi s 480. členom ZPP, ki naj bi nastala zaradi nepravočasno podane trditvene podlage tožeče stranke. Iz pritožbe namreč ni razvidno, kdaj v teku prvostopenjskega postopka je tožena stranka opozorilo v zvezi s tem podala.

13. Na podlagi ugotovitev, da je tožeča stranka opravila vtoževano storitev, je sodišče prve stopnje zavzelo materialno pravno pravilno stališče, da bi morala tožena stranka zatrjevano podjemnikovo nekvalitetno delo tudi grajati in določiti rok za odpravo napak (627. in 637. člen OZ). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožena stranka stranka tega ni storila. Na podlagi obrazloženega se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela brez dokazov in da bi morala tožena stranka dokazovati, da ni dolžna plačati ničesar.

14. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške. Odločitev sodišča prve stopnje, da ob približno polovičnemu uspehu vsaka stranka nosi svoje stroške postopka je skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki med drugim določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh, če stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker teh stroškov ni priglasila.