8. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 93/2001 z dne 4. 7. 2001 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp 2796/00 z dne 18. 1. 2001 in z odločbo Sodnika za prekrške v Ljubljani št. P-12283/99 z dne 3. 12. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano pravnomočno odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča je bila zahteva za sodno varstvo zavržena kot nedovoljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da sodnica za prekrške ni pošteno sledila njegovi izpovedi. Prav tako je bila po pritožnikovem mnenju odločba Senata za prekrške izdana dne 15. 5. 2001, kot to izhaja iz odpravnega žiga, in ne dne 18. 1. 2001. Tako naj bi dvoletni absolutni zastaralni rok za pregon zaradi prekrška potekel, saj je bil datum 18. 1. 2001 v odločbo vstavljen naknadno, s tem pa je bilo kršeno materialno pravo. Prav tako je po mnenju pritožnika nerazumljivo stališče Vrhovnega sodišča, ki je njegovo zahtevo za sodno varstvo kot nedovoljeno zavrglo in pri tem spregledalo drugi odstavek 2. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP).

Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe razveljavi.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-12283/99.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

Pritožnikov primer ni tak.

5.S trditvijo, da bi moral drugostopenjski organ ugotoviti, da je nastopilo zastaranje pregona prekrška, pritožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave bi bila podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče ni tako.

6.Po 55. členu ZP postopek o prekršku ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil prekršek storjen dne 6. 3. 1999. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 3. 12. 1999, drugostopenjska pa dne 18. 1. 2001. Že iz teh podatkov izhaja, da niti od storitve prekrška do izdaje prvostopenjske odločbe niti od izdaje prvostopenjske do izdaje drugostopenjske odločbe ni potekel enoletni zastaralni rok. Prav tako je očitno, da od storitve prekrška do izdaje drugostopenjske odločbe dne 18. 1. 2001 ni potekel absolutni dvoletni zastaralni rok. V skladu z drugim odstavkom 252. člena ZP je namreč postopek pravnomočno končan z dnem izdaje drugostopenjske odločbe in ne z dnem vročitve ali celo z dnem izdelave prepisa izvirnika odločbe. Zatrjevane kršitve, da je izpodbijana odločba Senata za prekrške antidatirana, pritožnik ni z ničimer izkazal. V konkretnem primeru niti ne gre za antidatiranje, temveč za situacijo, ko je od odločitve Senata za prekrške do izdelave prepisa njihove odločbe oziroma vročitve minilo pet mesecev.

7.Kolikor se ustavna pritožba nanaša na sklep Vrhovnega sodišča, ta tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožnik meni, da je izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča nezakonit, ker ne upošteva, kdaj je bil prekršek storjen, temveč kdaj je bil ZP spremenjen. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo in se tako v vsebino izpodbijanih sklepov ni spuščalo. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da je dne 19. 6. 2001, torej po začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekršku (Uradni list RS, št. 24/01 - v nadaljevanju ZP-M), ki je začel veljati dne 20. 4. 2001, njegova zahteva za sodno varstvo nedopustna. Glede na navedeno bi Ustavno sodišče lahko preizkusilo le, ali gre za kršitev 22. člena Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.

Pritožnikov primer pa ni tak. Presoja Vrhovnega sodišča, zakaj je uporabilo v pritožnikovem primeru ZP-M in ne zanj "milejšega zakona", kot to zatrjuje pritožnik, je bila opravljena v obsegu, določenem z zakonom. Je utemeljena in obrazložena ter ji po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

8.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer