Jedro

Toženčeva obveznost vračila prejete izpolnitve svoje terjatve, je pravna posledica uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, ki nastane, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja.

Rok za vrnitev prejete izpodbite izpolnitve terjatve je enak roku, v katerem je postala pravnomočna sodba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Sodba, ki se izpodbija s pritožbo, je pravnomočna na dan seje pritožbenega senata; smiselno določbi 3. odstavka 313. člena ZPP za to situacijo pa je rok izpolnitve dan, ko se stranki, ki je dolžna opraviti izpolnitev, vroči prepis pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka in zoper II. točko izreka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 30.000,00 EUR, se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, s tem da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico prvi naslednji dan po vročitvi te sodbe.

II. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 30.000,00 EUR za čas od 16.6.2011 do poteka roka, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki po tej sodbi plačati glavnico in - v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov v višini 144,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od poteka roka za plačilo glavnice 30.000,00 EUR do plačila in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.307,72 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljenega na podlagi asignacije z dne 13.2.2010 za znesek 30.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo glavnico 30.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 16.6.2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka poplačila tožene stranke na podlagi medsebojne kompenzacije in zaradi plačila 1.750,09 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 2.451,72 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zmotno je stališče tožene stranke, da je namen izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju le sankcioniranje nelegalnega toka kapitala in izčrpavanja podjetja pred stečajem. Izpodbojno je vsako dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v času izpodbojnosti, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno; bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika in če je oseba, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (1. odstavek 271. člena ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (v 9. odstavku obrazložitve) navedlo prepričljive razloge glede domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanja po 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila asignacija kot način izpolnitve, pred sporno asignacijo vzpostavljena med njo in tožečo stranko kot poslovna praksa. Neutemeljene so pritožbene trditve, da niso življenjske določbe ZFPPIPP o tem, da se dolžnik lahko izogne izpodbijanju, v primeru prejete izpolnitve svojih terjatev, če jih prejme na način po že vzpostavljeni praksi z upnikom, ker se pri finančnem poslovanju, v okoliščinah slovenskega gospodarskega prostora, v katerem tako rekoč ni več gospodarskih subjektov, ki bi svoje obveznosti konstantno in pravočasno poravnavali, upniki z dolžniki od primera do primera dogovarjajo za načine in roke plačila. V konkretnem primeru je bil poslovni izid dolžnika za leto 2009 negativen, saj je imel izkazano izgubo v višini 3.064.115,00 EUR, od 17.2.2010 pa je imel tudi blokirane vse račune in ni več mogel poravnavati svojih obveznosti. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe; poslovodstvo ali drugi organi družbe pa tudi ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani; za prepovedano velja vsako pravno dejanje, ki bi bilo v stečajnem postopku izpodbojno (34. člena ZFPPIPP). Izpodbijanje dejanj v stečaju zato ni posledica upnikovega, pač pa dolžnikovega dejanja, ki mu je bilo prepovedano v času njegove insolventnosti. Če drži trditev tožene stranke, da so imeli vsi upniki enake možnosti, da sprejmejo od uprave ponujene različne načine poplačila, jih poslovodstvo kljub temu ni smelo izvajati, ker na njih vsi upniki očitno niso pristali. Nedvomno pa tudi tožena stranka ni pristala na ponujeno finančno reorganizacijo tožeče stranke v času njene insolventnosti, da del svojih terjatev v višini 40% odpiše. Sicer pa je tožeča stranka izpodbila trditve tožene stranke, da naj bi tožeča stranka pred začetkom stečaja ponudila poravnavo vsem upnikom s tem, ko je trdila, temu pa tožena stranka ni oporekala, da so bili k dogovoru povabljeni strateški partnerji in partnerji z večjimi terjatvami, medtem ko ostalih 303 upnikov o tem ni bilo obveščenih. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da dejanje ni izpodbojno, ker so imeli vsi upniki enake možnosti poplačila.

6. Obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi neizpodbite domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka na podlagi izvedene asignacije dobila od asignata plačano svojo terjatev do tožeče stranke v višini 30.000,00 EUR. V razlogih sodbe je jasno povedalo, da je tožeča stranka imela do asignata kritno razmerje, kar pomeni, da bi bil asignat, če ne bi bila sklenjena in izvedena asignacija, kot dolžnik dolžan plačati 30.000,00 EUR stečajnemu dolžniku. Smiselno uveljavljan očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bil podan zato, ker v primeru, ko z asignacijo izvrši plačilo asignatarju kot podizvajalcu asignat kot investitor, ni utemeljen. Drži sicer stališče pritožnika, da sočasnost izpolnitev izključuje obstoj objektivnega elementa izpodbijanja (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), vendar tožena stranka ni uspela izpodbiti ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da je tožena stranka prejela plačilo 30.000,00 EUR za del svojih terjatev po pogodbah, v katerih je bil investitor R. d.d. Njen ugovor bi bil kvečjemu utemeljen, če bi prejela direktno plačilo za račun 360/2009 od naročnika in investitorja K. R. s.p., za račun številka 34872009 pa od naročnika in investitorja S. d.o.o. Kdo je bil naročnik in investitor po pogodbah, ki sta bili temelj za izstavitev obeh računov, je tožeča stranka namreč trdila v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2012, temu pa tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2012 ni nasprotovala. V tej vlogi je le trdila, da bi morala tožeča stranka še zatrjevati, da v primeru, če bi R. d.d. izpolnil svojo obveznost na transakcijski račun tožeče stranke, s tem denarjem tožeča stranka ne bi poplačala obveznosti toženi stranki. Takih trditev pa tožeči stranki ni bilo treba podati, saj je navedla, da je bil transakcijski račun tožeče stranke od 17.2.2010 blokiran, kar pomeni, da bi se lahko s plačilom R. d.d. pokrivale po vrsti tiste obveznosti, ki so blokirale račun. Temu pa se je tožeča stranka ravno izognila z asignacijo.

7. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in v skladu z določbo 1. odstavka 275. člena ZFPPIPP razsodilo, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, ki je bil opravljen na podlagi asignacije.

8. Ker je tožena stranka, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). Pritožbene trditve o suspenzivnem učinku izreka v dajatvenem delu so utemeljene. Toženčeva obveznost vračila prejete izpolnitve svoje terjatve, je pravna posledica uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, ki pa po izrecni določbi 1. odstavka 278. člena ZFPPIPP nastane, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je v konkretnem primeru, v katerem je postala sodba o izpodbitem pravnem dejanju pravnomočna 30.1.2013, dolžna tožena stranka vrniti v stečajno maso 30.000,00 EUR na dan, ko prejme prepis te sodbe. Po določbi 2. odstavka 313. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 278. člena ZFPPIPP je treba šteti, da je rok za vrnitev prejete izpodbite izpolnitve terjatve enak roku, v katerem je postala pravnomočna sodba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Sodba pa je pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo (1. odstavek 319. člena ZPP). Sodba, ki se izpodbija s pritožbo, je pravnomočna na dan seje pritožbenega senata; smiselno določbi 3. odstavka 313. člena ZPP za to situacijo pa je rok izpolnitve dan, ko se stranki, ki je dolžna opraviti izpolnitev, vroči prepis pravnomočne sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od glavnice oprlo na določbo 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik dolguje upniku, če zamudi z izpolnitvijo, tudi zamudne obresti. Pri tem pa je materialnopravno zmotno štelo, da je dolžnik v zamudi že od vložitve tožbe. V prejšnjem odstavku obrazložitve je pritožbeno sodišče pojasnilo, kdaj je po tej sodbi tožena stranka dolžna opraviti izpolnitev, zato prej ni mogla zaiti v zamudo. Tožeča stranka je posledično upravičena do zamudnih obresti od prisojene glavnice le v primeru, če je tožena stranka ne bo plačala v roku za izpolnitev, ki ji ga je določilo sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od vložitve tožbe do poteka roka za izpolnitev glavnice (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

10. Delno je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov tožeči stranki. Tožena stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade odvetniku za postopek na prvi stopnji upoštevalo nagrado glede na vrednost spora do 35.000,00 EUR namesto pravilno do 30.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi Priloge odvetniške tarife je zato predlagana in odmerjena nagrada z 20% DDV odmerjena preveč za 144,00 EUR. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izrek o stroških ustrezno spremenilo.

11. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, ki ga ni spremenilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).