Jedro

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je med drugim zahteval, da mu tožena stranka omogoči opravljanje dela tudi po izteku odpovednega roka ter mu zagotovi uresničevanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, glede katere mu je tožena stranka omogočila zagovor, pred podajo odpovedi pa ga je tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi. Tožena stranka pri podaji odpovedi ni storila formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo možno ugotoviti nezakonitost odpovedi že v tej fazi postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bila odpoved očitno nezakonita. Presoja zakonitosti izpodbijane odpovedi tudi ni odvisna npr. zgolj od kakšnega pravnega vprašanja, na katero bi bilo možno odgovoriti neodvisno od dokazov, ampak je ključna presoja odpovedi po vsebini, kar pa je že dejansko vprašanje. Ugotovitev o tem, ali je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu in odpovedi neutemeljeno očitala več kršitev delovnih obveznosti, je odvisna od dokazne ocene, katero je možno sprejeti šele po izvedenem dokaznemu postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to je, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali bo nastala (272. člen ZIZ). Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: ''1. Tožena stranka mora tožeči stranki omogočiti opravljanje dela na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi št. ... tudi po izteku odpovednega roka, to je po 19. 2. 1961, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ter ji zagotoviti uresničevanje vseh pravic, ki iz te pogodbe o zaposlitvi izhajajo. 2. Začasna odredba iz prejšnjega odstavka velja do pravnomočnosti odločitve v pravdnem postopku, na katerega se začasna odredba nanaša. 3. Toženi stranki se hkrati izreče tudi denarna kazen v višini 5.000,00 EUR za primer, če ne bo izpolnila svoje obveznosti iz prve točke predlagane začasne odredbe. Če tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo. Hkrati s tem bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo določilo toženi stranki nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo kazen za primer, če tožena stranka v novem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti. 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.''

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna in ne omogoča seznanitev z razlogi za odločitev. Predlogu je priložil listinske dokaze, tudi pisne izjave prič, sodišče pa teh dokazov ni ocenilo in se do navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe ni opredelilo. Svojo odločitev je utemeljilo tako, da bo dokaze ocenilo šele v postopku odločanja o tožbenem zahtevku. Ker sklep ni obrazložen, je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave in tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Za izdajo začasne odredbe se ne zahteva gotovost, ampak zadostuje verjetnost terjatve. Sodišče je kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v sklepu navedlo, da tožnik minimizira očitke, obtožuje dva učenca, sodelavce in ravnateljico, za kar ni podlage ne v tožnikovih navedbah, ne v listinah. Če je sodišče menilo, da bi treba zatrjevana dejstva preveriti, bi moralo po ZIZ razpisati narok. Ker tega ni storilo, je kršilo 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so podana odločilna dejstva za izdajo začasne odredbe. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker iz sklepa izhaja stališče, da je obstoj terjatve v tej fazi postopka lahko izkazan le, če iz spisovnih podatkov izhaja, da je odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga ali če je očitno nezakonita. Verjetnost terjatve je nedvomno izkazana že z vložitvijo tožbe, ki ni očitno neutemeljena. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da se sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Ker pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ni utemeljen, sodišče prve stopnje ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožniku tudi ni kršilo pravic iz 22., 23. ter 25. člena ustave. Ugotovitve v sklepu o tem, da tožnik minimizira očitke iz odpovedi, da obtožuje dva učenca, sodelavce in ravnateljico, ne pomenijo postopkovne kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak oceno sodišča prve stopnje, zakaj na podlagi navedb in listin v spisu sklepa, da verjetnost terjatve ni izkazana. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok po 29.a členu ZIZ, po katerem sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po mnenju sodišča to smotrno. Ker za konkretni primer zakon naroka izrecno ne predpisuje in je tako sodišču prepuščena presoja o smotrnosti naroka, sodišče prve stopnje niti ni moglo kršiti 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Pravilno je ugotovilo, da že temeljni pogoj (če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali bo nastala) ni podan, zato nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe niti ni ugotavljalo.

7. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, glede katere mu je tožena stranka omogočila zagovor, pred podajo odpovedi pa ga je tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi. Tožena stranka torej pri podaji odpovedi ni storila formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo možno ugotoviti nezakonitost odpovedi že v tej fazi postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bila odpoved očitno nezakonita. Presoja zakonitosti izpodbijane odpovedi tudi ni odvisna npr. zgolj od kakšnega pravnega vprašanja, na katero bi bilo možno odgovoriti neodvisno od dokazov, ampak je ključna presoja odpovedi po vsebini, kar pa je že dejansko vprašanje. Ugotovitev o tem, ali je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu in odpovedi neutemeljeno očitala več kršitev delovnih obveznosti, je odvisna od dokazne ocene, katero je možno sprejeti šele po izvedenem dokaznemu postopku. Kot neutemeljena se tako pokaže pritožbena navedba, da je terjatev nedvomno izkazana že s samo vložitvijo tožbe, ki ni očitno neutemeljena.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

9. Tožnik krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).